Smola ali tragedija tekmeca za naslov prvaka

Fernando Alonso (Ferrari) ima pred jesenskimi devetimi dirkami prvenstva formule 1 40 točk prednosti pred prvim zasledovalcem Markom Webbrom (Red Bull). Prvih pet loči le 48 točk, tudi Nico Rosberg (Mercedes), Jenson Button (McLaren) in Romain Grosjean (Lotus) pa zaostajajo manj kot 100 točk. Na uvodnih 11 dirkah je zmagalo že sedem dirkačev, le dva več kot na eni. Preobrat tako jeseni ni nemogoč, kar pred VN Belgije izpostavlja tudi Button: "Ferrari je opravil res izjemno delo, a mislim, da nimajo najhitrejšega dirkalnika. Fernando je odličen dirkač, a ker zmagujejo tudi druge ekipe, mu bo zelo težko." Preobratov v več kot 60-letni zgodovini formule 1 ni manjkalo. O petih smo v rubriki "iz zgodovine F1" pisali prejšnjo nedeljo, tokrat pa izpostavljamo še pet neverjetnih sezon.

1982 - prvak Keke Rosberg

Na peti dirki sezone v Belgiji se je smrtno ponesrečil eden največjih talentov Gilles Villeneuve (Ferrari). V Nemčiji je hujšo nesrečo doživel še drugi Ferrarijev dirkač Didier Pironi in moral izpustiti zadnje štiri VN. Tako je bil naslov prvaka Kekeju Rosbergu v Williamsu kot na pladnju. Poleti je bil Finec v seštevku šele peti - na stopničkah je bil le dvakrat (drugi mesti), dvakrat je odstopil, v Braziliji je bil diskvalificiran, v Imoli pa ni nastopil. Veteran John Watson je imel po dveh zmagah 13 točk prednosti, a nato trikrat zapored odstopil. Tako je šele na 14. VN v sezoni v francoskem Dijonu s svojo prvo sezonsko zmago Rosberg prevzel vodstvo v točkovanju. Osmo in peto mesto na zadnjih dveh dirkah sta bili ob zmagah Reneja Arnouxa in Micheleja Alboreta (šesto in osmouvrščeni v seštevku) dovolj za Finčev naslov prvaka. Na 16 dirkah tiste sezone je na najvišjo stopničko skupnega seštevka stopilo kar 10 dirkačev.

1986 – prvak Alain Prost

Pet dirk pred koncem sezone je bil Alain Prost z McLarnom četrti in 11 točk za vodilnim Nigelom Mansellom. Dirkač Williamsa je bil tik pred zasluženo osvojitvijo svojega prvega naslova - v prvem delu prvenstva je zmagal štirikrat. Po zmagi na Portugalskem je pred zadnjima dvema VN še naprej vodil za, vsaj tako se je zdelo, varnih 10 točk. Nato pa: najprej zgolj peto mesto v Mehiki, medtem ko je bil Prost dvakrat zapored drugi; ter prava katastrofa na finalu v Avstraliji. V 64. krogu, ko je vozil na tretjem mestu, ki bi mu kljub zmagi Prosta prineslo naslov prvaka, mu je eksplodirala zadnja pnevmatika in je pri 209 kilometrih na uro zletel s proge. Imel je srečo, da ni treščil v zaščitni zid, so se pa njegove sanje o lovoriki razblinile v peščeni izletni coni. Ker so se pri Williamsu bali, da bi se kaj podobnega zgodilo še Nelsonu Piquetu, so Brazilca poklicali na dodaten postanek. A tako se je na prvo mesto prebil Prost in s prednostjo dveh točk osvojil svoj drugi naslov.

1988 - prvak Ayrton Senna

To je bila sezona McLarna. Ayrton Senna in Alain Prost sta si razdelila 15 od 16 zmag in imela na koncu leta vsak več kot dvojno število točk od tretjeuvrščenega Gerharda Bergerja s Ferrarijem. Do poletja si je sicer hitrejši Brazilec pridirkal 15 točk zaostanka za Francozom. Na uvodni dirki v domovini je bil diskvalificiran, v Monaku pa je zletel s proge, potem ko je vodil. Ker je bil McLaren tako zelo zanesljiv, je Senna poleg zmag potreboval tudi nekaj smole ekipnega rivala. In to se je tudi zgodilo: poleti je štirikrat zmagal, Prost pa je v Silverstonu zaradi nerazložljivih težav z dirkalnikom parkiral v garaži. "Dirkalnik je bil grozen od štarta. Prekrmarjenje tu, podkrmarjenje tam. Ves čas sem na veliko drsel skozi zavoje. Tvegal sem, a bil le 15. Zakaj bi tvegal nesrečo, morda zlomljeno nogo, da bi bil le 12.? Vem, da sem morda zapravil naslov prvaka, a sem odločil parkirati," je takrat pojasnil karizmatični Francoz. Do jeseni je Senna povedel za tri točke. Zadnji del prvenstva je spet pripadel Prostu: tri zmage proti eni Sennovi. Ampak: tistega leta je za prvenstvo štelo le 11 najboljših dirk in tako je z osmimi zmagami proti sedmim prvak postal Brazilec (90 proti 87 točkam - če bi štele vse dirke, bi bilo 105:94 za Francoza).

1997 - prvak Jacques Villeneuve

Čeprav sta oba z Michaelom Schumacherjem zmagala po trikrat, je Jacques Villeneuve z Williamsom po osmih dirkah za dirkačem Ferrarija zaostajal 14 točk. Kanadčan je imel hitrejši dirkalnik in pet prvih štartnih položajev s prvih šestih VN. A je zaostajal zaradi okvare menjalnika v Imoli in nesreč v Monaku in Montrealu. V drugem delu leta se je mladi Villeneuve (to je bila njegova še druga sezona) le zbral in slavil na štirih dirkah (Schumacher le na dveh). Pred zadnjo VN v Jerezu je zaostajal za eno točko. Michael je povedel, a Jacques je bil vse hitrejši in tako se je odločil v 48. krogu za napad v zavoju Dry Sack. Dobro zamišljen prehitevalni manever se je končal z nesrečo, potem ko je Schumacher namerno zavil v desno in trčil v Villeneuva. A Nemcu se je nešportna poteza maščevala: s polomljenim vzmetenjem je parkiral ob stezi, tekmecu pa je vendarle uspelo priti skozi cilj in ga s tretjim mestom prehiteti v generalni razvrstitvi. Po kasnejši diskvalifikaciji Schumacherja iz prvenstva je Kanadčan svoj edini naslov osvojil 39 točk pred ekipnim kolegom Heinzom-Haraldom Frentznom.

2010 - prvak Sebastian Vettel

Sebastian Vettel je z Red Bullom v svoji prvi šampionski sezoni vodstvo v seštevku prevzel šele na zadnji dirki! Pet velikih nagrad pred koncem je bil peti, a ulovljivih 24 točk za ekipnim kolegom Markom Webbrom. V prvem delu sezone je veljal za neučakanega, preveč agresivnega, zapletel se je v več nesreč (v Turčiji celo z ekipnim kolegom). Iz bitke za prvaka smo ga prehitro odpisali po VN Belgije, ko je trčil v Jensona Buttna (McLaren). Nato pa preobrat, ne le na stezi, očitno tudi v glavi. Zmagal je v Suzuki, pa v Interlagosu. Vmes je sicer ostal brez zmage v Koreji, ko mu je eksplodiral renaultov osemvaljnik, a na finale v Abu Dabi je prišel s teoretično možnostjo za naslov. Bil je 15 točk za vodilnim Ferrarijevim adutom Fernandom Alonsom. Čeprav je bil tudi sedem točk za Webbrom, se je odločil, da mu ne bo pomagal, temveč dirkal na vse ali nič. Uspelo mu je zmagati (25 točk), Alonso pa je sredi dirke obstal za počasnim Vitalijem Petrovom (Renault) in za končno sedmo mesto dobil le šest točk. S prednostjo štirih točk je tako svoj prvi pokal dvignil Vettel.