Lauda v zelenem peklu zagorel, leto kasneje slavil v Hockenheimu

Na cestah okrog Nürburga so dirkali že v 20. letih, leta 1950 pa je Nordschleife postal prizorišče VN Nemčije. Na več kot 20-kilometrskem krogu v pogorju Eifel, kjer je pogosto na eni strani sijalo sonce, na drugi pa deževalo, so zmagovali le največji mojstri povojnega dirkanja: Alberto Ascari, Juan Manuel Fangio, John Surtees ... Leta 1961 je Phil Hill postal prvi, ki je krog odpeljal v manj kot devetih minutah - s povprečno hitrostjo 153,4 kilometra na uro.

Z vse zmogljivejšimi dirkalniki je proga iz leta v leto postajala nevarnejša in oprijel se jo je vzdevek zeleni pekel. Čeprav so v 70. ravnali asfalt, za zmanjšanje hitrosti dodajali šikane, je bilo pritiskov za selitev nemške VN vse več. Tudi zaradi vse pomembnejše televizije - krog je bil predolg, da bi ga posneli v celoti. Tako je bil Nordschleife še pred dirko leta 1976 obsojen na svoj konec.

Lauda na Nürburgringu zagorel, a srečno preživel

Niki Lauda, ki je leta 1975 kot edini krog odpeljal pod sedmimi minutami, je pred VN 1976 dirkače pozival k bojkotu. Dirka se je vendarle zgodila, na štartu pa je bil pred Avstrijcem le James Hunt. Na mokri stezi je večina štartala z dežnimi gumami, izjema je bil Jochen Mass. Po slabem štartu Hunta in Laude je povedel Clay Regazzoni, a se ob koncu prvega kroga zavrtel. Po menjavi pnevmatik za suho stezo je povedal Mass. Na postanek je zapeljal tudi Lauda, a krepko zaostal. Pritiskal je na polno, ob koncu drugega kroga pa pred zavojem Bergwerk doživel strahovito nesrečo.

Najverjetneje je bila kriva poškodba na vzmetenju. Odneslo je zadek njegovega Ferrarija 312T2, ga zavrtelo in z vso silo je treščil v ogrado, nakar ga je odneslo na sredino proge. Dirkalnik se je vnel. Guy Edwards se mu je uspel izogniti, Harald Ertl in Brett Lunger pa sta trčila vanj. Več tekmecev je ustavilo in Nikiju pomagalo iz gorečega dirkalnika. Brez njihove pomoči ne bi preživel. Z resnimi opeklinami se je še več naslednjih dni v bolnišnici v Ludwigshafnu boril za življenje. Dirka se je po daljši prekinitvi nadaljevala, po 14 odpeljanih krogih pa je zadnjo VN v zelenem peklu dobil Hunt z McLarnom.

Leto po nesreči Niki slavil na Hockenheimringu

Neustrašni Lauda se je vsega šest tednov kasneje vrnil v svojega Ferrarija in na VN Italije v Monzi osvojil četrto mesto. Ob njegovi odsotnosti je Hunt zmanjšal zaostanek, z zmagama na VN Kanade in ZDA pa jeseni za naslov prvaka Laudo prehitel. Leto kasneje sta bila velika rivala spet v bitki za naslov, vanjo pa sta se vmešala še Mario Andretti in Jody Scheckter. Avstrijec je bil zelo hiter, a je v podzavesti ohranil skoraj usodno nesrečo iz Nürburgringa.

Naslednja nemška VN je bila organizirana na le malo manj zloglasnem Hockenheimringu. Nekoč motociklistično dirkališče je bilo speljano v gozdovih Baden-Württemberga. Pravzaprav je šlo za skoraj sedemkilometrski krog. Po smrtni nesreči Jima Clarka na dirki formule 2 leta 1968 so stezo upočasnili z dvema šikanama, že prej so dodali t. i. motodrom s petimi zavoji. Niso se bali le velikih hitrosti, zaradi dolgih ravnin tudi, da motorji ne bodo zdržali naporov.

Scheckter je prvič v sezoni dirko začel s prvega mesta. V prvih krogih je John Watson pritiskal nanj, nakar mu je izdihnil motor v njegovem Brabhamu (do konca je ista okvara doletela še pet dirkačev). Nekaj krogov kasneje je Lauda Scheckterja prehitel in s prednostjo 14 sekund gladko dobil 47 krogov dolgo dirko. "S to zmago sem končno pregnal duhove z dirke izpred leta dni," je po prečkanju ciljne črte priznal Lauda. Prednost v seštevku je povečal na 10 točk. Čeprav je zaradi nesoglasij znotraj ekipe Ferrari izpustil zadnji dve dirki, je konec leta osvojil svoj drugi naslov prvaka.