Gilles, preveč pogumen v prenevarnem športu (video)

Osmi maj 1982. V Zolderju so potekale kvalifikacije za VN Belgije. Didier Pironi je bil s Ferrarijem 0,1 sekunde hitrejši od Gillesa Villeneuva. Kanadčan je bil odločen, da ga v zadnjem hitrem poizkusu kljub že obrabljenim pnevmatikam premaga. Pred zavojem Terlamenbocht se je s polno hitrostjo približal počasnejšemu Jochenu Massu (March). Ta se mu je z idealne linije umaknil v desno, a istočasno je v desno, da bi ga prehitel, zapeljal tudi Villeneuve. Trčenje je bilo neizbežno. Ferrari je pri hitrosti prek 200 kilometrov na uro poletel v zrak. Ob tla je treščil dobrih 100 metrov naprej, Gillesa pa je brez čelade vrglo iz kokpita v zaščitno ogrado. Več dirkačev se je ustavilo ob progi in mu skušalo pomagati. Zdravniki so prišli v manj kot minuti in ga urgentno prepeljali v bolnišnico. Za posledicami zlomljenega vratu je zvečer umrl star 32 let. Kljub le šestim zmagam in brez naslova prvaka se je eden najbolj neustrašnih dirkačev vseh časov zapisal med legende Ferrarija. V torek se mu bodo ob 30-letnici smrti poklonili v Maranellu. Njegov Ferrari iz konca 70. let pa bo ob tej priložnosti na stezo zapeljal sin Jacques Villeneuve, prvak iz sezone 1997. Obletnica tragedije je priložnost, da se nekaj vrhuncev Gillesove kariere spomnimo v Sportalovi rubriki "Iz zgodovine formule 1."

Gilles Villeneuve je bil talent z veliko začetnico. V severnoameriški formuli atlantic je v sezoni 1976 zmagal na devetih od 10 dirk, potem ko je po tehnični okvari na deseti odstopil s prvega mesta (na vseh je bil na prvem štartnem mestu). Na neprvenstveni dirki formule atlantic v kanadskem Trois-Rivieresu je premagal več dirkačev formule 1, tudi svetovnega prvaka iz tiste sezone Jamesa Hunta (McLaren). Od slednjega je bil na prvem treningu hitrejši za pol sekunde. Pri McLarnu so bili nad 26-letnim Gillesom tako navdušeni, da so mu za sezono 1977 za pet dirk ponudili tretji dirkalnik (ob Huntu in Jochenu Massu), pa čeprav so se zavedali, da ne pozna niti evropskih dirkališč niti mnogo močnejših dirkalnikov formule 1. Po enem samem testnem dnevu je tako debitiral sredi sezone 1977 na super hitrem Silverstonu. Kakšen potencial je, je dokazal že na kvalifikacijah, ko je bil deveti in pred Massom. Na dirki je po dodatnem postanku sicer zaostal za krog, a do konca VN vozil za izpuhu vodilne skupine (Hunt, Niki Lauda, Jody Scheckter in Mario Andretti). Odpeljal je peti najhitrejši krog na dirki in končal na 11. mestu. Čeprav ni imel tako impresivnega debija kot 19 let kasneje njegov sin Jacques ("pole position", drugo mesto in najhitrejši krog ), se je nemudoma znašel na Ferrarijevem radarju.

Po priporočilu Walterja Wolfa je za zadnji dve dirki sezone 1977 v Ferrariju zamenjal Nikija Laudo. Postal je ljubljenec Enza Ferrarija in Maranella ni nikdar več zapustil. Karizmatičnega Italijana je mladi Kanadčan spominjal na predvojnega prvaka Tazia Nuvolarija. Sezona 1978 je bil za Gillesa sezona učenja, ko so si sledile napake in odstopi. Iz sence ekipnega kolega Carlosa Reutemanna je stopil v Zolderju in Monzi, ko je bil konkurenčen celo tisto sezono dominantnemu Andrettiju v Lotusu. Dokončen preboj pa mu je uspel na domači dirki v Qubecu. Kljub nasprotovanjem Michelinovih inženirjev je za zadnjo dirko sezone izbral mehkejšo zmes pnevmatik in prvič zmagal. "Rekli smo mu, da te pnevmatike niti slučajno ne bodo delovale. A so. Bil je čarovnik za pnevmatike," se je za angleški Autosport spominjal Michelinov Pierre Dupasquier. Poslušal jih ni niti v južnoafriškem Kyalamiju in kalifornijskem Long Beachu in tako na začetku sezone 1979 dvakrat zmagal. Čeprav je dirkal tako hitro in agresivno, je na nek skrivnosten način znal ohraniti pnevmatike.

Najbližje naslovu leta 1979

Ferrari je imel v prvenstvu 1979 najboljši dirkalnik, a Južnoafričan Jodie Scheckter je pred sezono veljal za številko 1 v moštvu. Po štirih dirkah pa je Villeneuve vodil v točkovanju in Scheckter je dobil pogoj, da mora zmagati naslednji dve, če želi ohraniti svoj status. To mu je tudi uspelo, a zgolj zato, ker sta se dirkača Ferrarija (po Jodiejevi napaki) s Clayjem Regazzonijem (Williams) v Zolderju zapletla v nesrečo. Scheckter je lahko nadaljeval, Villeneuve pa je moral po nov nos dirkalnika. V zadnjem krogu je Kanadčanu še zmanjkalo goriva, izgubil je štiri točke, prvenstvo pa za tri. To je bila žal edina sezona, ko je imel najhitrejši dirkač tudi najhitrejši dirkalnik. V naslednjih dveh poskočni konjič ni bil šampionski, Gilles je sicer še dvakrat zmagal, a prvenstvi končal na 12. in sedmem mestu. Leta 1982 je Ferrari 126/C2 obetal veliko. Villeneuve je v Braziliji vodil, a se zavrtel in odstopil. V Long Beachu je bil tretji, a bil po dirki zaradi tehnične neustreznosti dirkalnika diskvalificiran. V okrnjeni konkurenci je do prvih točk z drugim mestom prišel v Imoli. Sledila je usodna VN Belgije. Prvak bi lahko v sezonah 1984 in 1985, ko je imel McLaren dominanten dirkalnik, a je pred sezono 1982 zavrnil ponudbo Rona Dennisa.