Rok Plestenjak

Sobota,
5. 12. 2015,
21.54

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Helsinki Luksemburg

Sobota, 5. 12. 2015, 21.54

8 let, 7 mesecev

Tako jih je šokiral, da je poslušal zmazek od himne

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Kraljica športov je na olimpijskih igrah poskrbela za mnoga presenečenja. Pod enega največjih se je leta 1952 podpisal tekač Josy Barthel in dosegel največji športni uspeh v zgodovini Luksemburga.

To je bilo prvovrstno presenečenje. Tako veliko, da prireditelji olimpijskih iger v Helsinkih pri proglasitvi zmagovalcev sploh niso imeli pripravljene himne Luksemburga. Preprosto niso računali na možnost, da bi 25-letni atlet Joseph Josy Barthel, ki se je še leto pred vrhuncem na Finskem lahko v teku na 1500 metrov pohvalil le z 41. rezultatom na svetu, pomešal štrene najboljšim.

Zgodilo se je ravno to, majhna, a bogata državica pa je žarela od ponosa. Luksemburg je dočakal prvo in za zdaj tudi edino zlato olimpijsko medaljo na olimpijskih igrah, Barthel pa se je zapisal med nesmrtne legende.

Naslovnice je polnil tudi zaradi anekdote, nerodnega pripetljaja, s katerim so se osmešili predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja ter finski prireditelji olimpijskih iger. Ker v Helsinkih niso imeli vnaprej pripravljenega posnetka luksemburške himne, ki bi jo predvajali ob slavnostni podelitvi, je priložnostni orkester začel improvizirati. Ni vedel, katere tone zaigrati, da bi izzvenela želena himna, Barthel pa ni ostal ravnodušen, ampak ob grozni melodiji zajokal.

Tekle so solze

Še do danes ni ostalo razjasnjeno, ali so bile to solze sreče zaradi senzacionalne zmage v teku na 1.500 metrov, ali pa ga je spontani zmazek od luksemburške himne tako šokiral, da ga je zajelo razočaranje.

Vsekakor so priče slavnemu dogodku, ki se je na Olimpijskem stadionu v Helsinkih pripetil 26. junija 1952 pred približno 70 tisoč ljubitelji atletike, potrdile, da so oči Barthela žarele od ponosa, ko je stopil na najvišjo zmagovalno stopničko in se uzrl proti drogu z zastavami, na katerem je najvišje plapolala tista s prepoznavnimi traki treh barv; rdeče, bele in svetlomodre. Luksemburg je dočakal svoj veliki športni trenutek.

Barthel je dokazal, da je možno stopiti na najvišjo stopničko, čeprav ne prihajaš iz države, ki bi v svetovni atletiki spadala med velesile. To pa Luksemburg ni nikoli bil in verjetno tudi nikoli ne bo.

Večkratni svetovni vojaški prvak, nato pa ...

Kdo je bil sploh atletski junak, po katerem je poimenovan tudi nacionalni stadion v Luksemburgu, na katerem so v zadnjih desetletjih kar nekajkrat nastopili tudi slovenski športniki, največkrat v nogometu in ragbiju?

Prihaja iz mesteca Mamer, ki šteje nič več in nič manj kot osem tisoč prebivalcev. Njegov someščan je bil tudi kolesar Nicolas Frantz, dvakratni zmagovalec znamenite francoske pentlje (1927 in 1928), tako da je 13. največji kraj v Luksemburgu postregel z dvema resničnima športnima asoma.

Barthel je sprva najraje užival v družbi nogometne žoge. Druga svetovna vojna je zmotila njegov nogometni razvoj, mu pa po drugi strani ponudila priložnost, da se posveti drugim rečem. Prekinil je z nogometom in se podrobneje seznanil s čari kraljice športov. Najbolj so ga veselili teki na srednje razdalje, zlasti 800 in 1.500 metrov. Ko je 6. junija 1943 s 16 leti na mitingu v Diekirchu premagal dva nosilca luksemburških rekordov na razdalji 1.500 metrov, je prejel potrdilo, da je pred njim uspešna kariera.

Bil je tako dober, da je kmalu začel podirati državne rekorde. Izkazal se je tudi na številnih tekmovanjih, ki pa na njegovo smolo takrat niso štela za najboljša, saj je bila konkurenca na tako imenovanih svetovnih vojaških prvenstvih zelo osiromašena. Barthel je na njih užival in večkrat osvojil naslov prvaka.

Da še ne more konkurirati najboljšim, se je leta 1948 prepričal na olimpijskih igrah v Londonu, ko je v teku na 800 metrov izpadel v polfinalu, na 1.500 metrov pa dosegel deveto mesto. Luksemburg je bil ponosen nanj, prejel je vzdevek Luksemburški letalec, on pa je vedel, da zmore še veliko več.

Sodelovanje s trenerjem, ki je izdal Nemčijo

Leta 1951, ko Barthelu še ni šlo tako dobro, da bi spadal med evropsko elito, je začel sodelovati z Woldemarjem Gerschlerjem. Svetovna atletika je nemškega trenerja dobro poznala, saj je pred drugo svetovno vojno skrbel za razvoj hitronogega Nemca Rudolfa Harbiga, ki je leta 1939 postavil svetovna rekorda na 400 in 800 metrov.

Barthel je veljal za velikega sistematika. Vse podatke in opažanja s treningov in tekem si je zapisoval v črno knjižico, ki jo je vedno nosil s seboj. Ko jo je Gerschler prvič prelistal, mu je dotedanjo navado, da osnovni trening traja 60, takoj podaljšal na 90 minut. Hkrati mu je vcepil novo metodiko dela, izstopal je izčrpljujoč niz šestih zaporednih ''šprintov'' na 600 metrov. Moral jih je opraviti drugega za drugim, vsakič pa preteči razdaljo hitreje od minute in pol.

''Po tem sem bil resnično utrujen po treningu. Prej sem bil le psihološko, zdaj pa sem bil tudi fizično. Tisti dan so bile podane osnove za mojo bodočo olimpijsko zmago,'' se je Luksemburžan spominjal trenutka, ko se je Gerschler mudil v Luksemburgu in pokazal resno zanimanje, da bi sodelovala.

Nemci so revolucionarnemu atletskemu trenerju zamerili tesno sodelovanje s sosedom. Na olimpijskih igrah v Helsinkih so v kraljici športov ostali brez zlate medalje. Največji favorit je bil Werner Lueg, prav v teku na 1.500 metrov, kjer je v finalu doživel hladno prho. Moral se je zadovoljiti le z bronom. Nekateri nemški mediji so ponižanje velikega šampiona doživeli tako čustveno, da so trenerja Gerschlerja označili za izdajalca domovine.

Nemec vodil do zadnjega ovinka, nato je mimo njega švignil avtsajder

Eden največjih favoritov za zmago v teku na 1.500 metrov v Helsinkih je bil tudi Roger Bannister, a je osvojil le nehvaležno četrto mesto. Prvi Zemljan, ki je eno miljo pretekel v manj kot štirih minutah, je po olimpijskih igrah na Finskem potožil, da mu je nov način kvalifikacij povzročil preveliko škodo. V Helsinkih so tekmovalci na 1.500 metrov prvič v zgodovini olimpijskih iger tekli tudi polfinale.

Tako je Bannister podobno kot najboljši tekmeci nastopil trikrat v treh dneh. Najprej v kvalifikacijah, nato v polfinalu, za konec pa še v težko pričakovanem finalu. Priznal je, da po polfinalnem nastopu od napetosti in utrujenosti ni mogel zaspati v noči na finale. Noge so mu v trenutkih, ko je bil ponavadi najmočnejši, odpovedale. Ko se mu je odprla možnost ciljnega šprinta, s katero bi osvojil medaljo, je ostal nemočno vkopan skoraj na mestu. Srečanje z žlahtno kovino okoli vratu je tako splavalo po vodi.

Barthel ni imel podobnih težav, ampak je brez težav po najboljših močeh odtekel tako polfinale kot finale, kjer je uprizoril tek svojega življenja. Luksemburžan je bil najboljši že v polfinalu, a ga javnost ni uvrščala med favorite. Bila je prepričana, da so največji favoriti zgolj hranili moči za odločilni spopad. Josy jim je dokazal, da so se motili.

Finale je bil tako izenačen, da so se trije najboljši zvrstili v razmiku pičlih štirih desetink, za presrečnim Luksemburžanom pa sta manj od sekunde (osem desetink) zaostala tudi Bannister in Francoz Patrick El Mabrouk.

Drama v Helsinkih je postregla z vsem, kar obožujejo ljubitelji atletike. V tretjem krogu je pobudo prevzel prvi favorit Lueg in prešel na vodilno mesto. Vodil je vse do zadnjega ovinka v ciljno ravnino, ko je nase opozoril Barthel, se izstrelil kot puščica in z neverjetnim zaključnim šprintom poskrbel, da so mu vsi gledali v hrbet.

Še najbližje se mu je približal Američan Robert McMillen, a ni mogel preprečiti izjemnega slavja atleta s številko 406.

Kemik, športni funkcionar, politik in pionir Pume

Barthel je v Helsinkih postavil nov olimpijski rekord v teku na 1.500 metrov (3:45,2), znova kar za debele tri sekunde popravil državni rekord, v zgodovino pa se je zapisal tudi kot prvi atlet, ki je osvojil zlato olimpijsko odličje v atletskih čevljih znamke Puma.

Po zmagi v finski prestolnici ni bil nikoli več tako uspešen. Štiri leta pozneje je še enkrat nastopil na olimpijskih igrah, a ni dosegel odmevnejšega rezultata, saj se ni uvrstil v finale. V Melbournu se je počasi poslovil od atletike in se ozrl novim življenjskim izzivom naproti.

Bil je kemik, najbolj ga je zanimal okoljski inženiring. Odšel je v ZDA, kjer je postavil rekord v dvoranskem teku na eno miljo (4:07,7), ko pa se je povsem posvetil študijskim obveznostim, je diplomiral na sloviti univerzi Harvard in vpisal še doktorat.

Leta 1962 je sprejel mesto predsednika Atletske zveze Luksemburga, od leta 1973 do 1977 je opravljal vlogo predsednika Olimpijskega komiteja Luksemburga, dejaven pa je bil tudi v politiki. Ko je leta 1992 preminil, ga je majhna evropska državica brez daljšega razmišljanja označila za največjega športnega junaka v svoji zgodovini.

Še danes v bogati članici Beneluksa ni športnega zanesenjaka, ki ne bi vedel, kaj se je dogajalo 26. junija 1952. To je bil dan, ko je Luksemburg žarel od veselja, prireditelji v Helsinkih pa zardevali od sramu, saj se jim je pripetil nezaslišan škandal s predvajanjem himne.