Šprinter postal po naključju, zdaj je med najboljšimi na svetu

Luka Janežič po mitingu v Monaku:

''Danes bo odlična tekma in super vzdušje, tako da bi lahko hitro tekel, a ne vem, koliko sem res utrujen. Svež gotovo nisem, a vsi pravijo, da ko leti, leti. Zelo rad bi se enkrat spustil pod 45 sekund, pa tudi če je 44,99. Tekel bom v najboljši skupini v karieri z obema favoritoma za zlato na svetovnem prvenstvu (Wayde Van Niekerk in Isaac Makwala, op. p.),'' je Luka Janežič začel pogovor na terasi ob hotelu Fairmont, ki leži ob najpočasnejšem delu dirkališča formule 1, ovinku Fairmont Hairpin, kjer dirkači upočasnijo na hitrost 48 km/h. Dva ovinka pozneje začnejo pospeševati proti predoru, ki leži pod istim hotelom, v njem pa dikrači dosežejo maksimalno hitrost na tej stezi, ki znaša 260 km/h.

Ne 44,99, tekel je še precej hitreje

Tudi počasnejše od omenjenih hitrost šprinterji med tekom ne dosežejo, je pa Janežič le nekaj ur po pogovoru na dobra dva kilometra oddaljenem štadionu Stade Louis II tekel najhitreje v svoji karieri. Štadionski krog je pretekel v času 44,84 in kar za 23 stotink sekunde je popravil prejšnji rekord, ki ga je postavil v polfinalu olimpijskih iger v Riu de Janeiru lansko leto. Težko bi rekli, da mu je naš obisk v mondenem letovišču na Azurni obali koristil, vsekakor pa mu tudi škodil ni.

Z mladim slovenskim asom smo se pogovarjali v Monaku. Foto: Peter Kastelic

''Očitno se utrujenost ni poznala. Ne morem verjeti, to je noro,'' so bile njegove prve besede v mešani coni, kjer novinarji počakamo atlete po njihovih nastopih.

Na mitingih diamantne lige je nastopil tretjič, lani je premierno tekel v Londonu, kjer njegova disciplina ni štela za točke lige, letos pa v Stockholmu in Monte Carlu. Lani je odpotoval tudi v Zürich, kjer je bil rezerva, a potem ni nastopil.

Še pred nekaj leti ga je gledal kot boga

O vzornikih pravi, da jih nima, vedno pa se je zgledoval po trikratnem dvoranskem evropskem prvaku in svetovnem dvoranskem prvaku Pavlu Maslaku: ''Še največji vzor mi je bil on. Bil je mlad, belec, Čeh. Z njim sem se lahko poistovetil. Če lahko on, potem lahko tudi jaz. Večkrat sem ga tudi videl teči. Fenomenalen občutek je, ko ga prehitiš, še pred tremi leti pa sem ga gledal kot boga.''

Finale bi bil presenečenje, a ni nemogoče

V Bydgoszczu je postal evropski prvak. Foto: Getty Images Dan po mitingu je šprinter iz Vodic že potoval domov, si ogledal tudi državno prvenstvo, ki je konec tedna potekalo v Celju, kjer pa ni tekmoval, zdaj pa se odpravlja na Roglo. ''Vsako leto pred vrhuncem sezone se umaknem na Roglo, kjer si spočijem glavo, se nekoliko ohladim in naredim še zadnjih nekaj močnih treningov. Potem grem za nekaj dni domov, nato pa v London,'' je dejal varovanec nekdanjega šprinterja Roka Predaniča in se dotaknil tudi ciljev na svetovnem prvenstvu.

''V polfinalu velikega tekmovanja sem že tekel, zato bi bilo nesmiselno reči, da je cilj spet polfinale. Preboj v polfinale je povsem realen, finale pa bi bil vrhunski uspeh, a bo potrebno teči precej pod 45 sekundami. Finale bi bil sicer veliko presenečenje, ki pa ni nemogoče," je povedal.

V Londonu bo lahko nastopil povsem neobremenjeno, saj je vse letošnje cilje praktično že dosegel. Poleg rekorda in teka pod 45 sekundami je postal tudi evropski prvak med mlajšimi člani do 23 let: ''Pred dvema letoma sem bil na tem tekmovanju tretji. Takrat sem si želel le medalje, lesk mi ni bil pomemben. Ko sem letos stal na najvišji stopnički, sem dojel, da je bistvena razlika, če si zmagovalec. To je bil eden najlepših trenutkov v moji karieri. Še najbolj sem ponosen, da sem odlično prenesel pritisk, ki ti ga da vloga favorita.''

Čeprav je zelo mlad, je za njim že kar nekaj odmevnih dosežkov. Foto: Getty Images

Te, kar je tudi sam priznal, ni prenesel na dvoranskem prvenstvu v Beogradu, kjer je pogorel. Po prestopu na krivini je bil diskvalificiran, a je dejal, da tudi glava ni bila na pravem mestu: ''Vse skupaj sem vzel kot šolo za naprej.''

Kmalu bo čas za peti tatu

Majhna skupina, trenerjeve izkušnje, regeneracija ...

Podobno kot Janežič je letos državni rekord v teku na 400 metrov popravila tudi Anita Horvat, oba bosta nastopila v Londonu in oba trenira Rok Predanič. Njegova skupina očitno zelo dobro dela, kar kažejo rezultati.

Z Rokom Predaničem odlično sodelujeta že vrsto let. Foto: Vid Ponikvar

''Mislim, da je prednost, da je bil Rok tudi sam atlet in ve, kako se šprinter počuti na treningu, na tekmi. Potem lahko lažje sestavi trening. Morda tudi ve, kaj pri njem ni bilo dobro in teh napak ne ponavlja. Prednost je tudi v majhni skupini, kjer se vsakomur lahko posveti, osebno pa tudi velik poudarek dajem regeneraciji. Ko treniramo, treniramo močno, a nimamo velike količine treningov. Vemo, kdaj je treba počivati. Poleg tega sem okoli sebe zbral ljudi, ki jim zaupam. Imamo dober tim in za zdaj vse funkcionira,'' je glavne razloge za svoje uspehe naštel 22-letni šprinter, ki je zaposlen v športni enoti slovenske vojske in se nad pogoji in finančnim stanjem ne pritožuje: ''Če si v vrhu, se tudi nekaj zasluži, je pa meja zelo tanka. Če se na primer nogometaš poškoduje, še vedno prejema plačo, pri atetiki ne boš dobil nič.''

Rok je poseben človek, ne more vsakogar trenirati. Moraš mu zaupati, jaz mu. Veliko se pogovarjava, jaz povem svoje mnenje, on svoje in se uskladiva. Oba imava dosti besede pri treningih in tekmah. Oba se učiva in za oba so stvari na tako visoki ravni nove.

Zvest navijač Olimpije

Že od nekdaj navija za Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar Ko že omenjamo nogomet, Janežič je skupaj s še nekaterimi slovenskimi atleti tudi zvest navijač NK Olimpije. Ob osvojenem naslovu evrpskega prvaka v Bydgoszczu so mi predstavniki kluba čestitali tudi prek družabnih omrežij: ''Bil sem presenečen, saj nisem vedel, da me poznajo. Že od nekdaj sem navijač Olimpije, a tega nisem izpostavljal. Odkar sem bolj uspešen, so mediji to bolj razširili. Med sezono ni časa, da bi hodil na tekme, rezultate pa spremljam ves čas. Po sezoni pa bo čas tudi za obisk tekme. Nove ekipe še ne poznam najbolje, a mislim, da bo Olimpija letos boljša in si lahko obetamo spet hudo borbo za naslov prvaka.''

Šprinter postal po naključju

Za konec naj dodamo to, da je Janežič postal šprinter povsem po naključju. Atletiko trenira že od osnovne šole, a je tudi v začetku srednje šole pri Atletskem klubu Medvode treniral predvsem skok v višino in skok v daljino. V šprint je zašel po tem, ko so ga na ekipni tekmi poslali teč na 200 metrov, v svojem prvem teku na tej razdalji pa je skoraj postavil normo za mladinsko svetovno prvenstvo.

Za njim je že kar nekaj nastopov na največjih tekmovanjih. Foto: Vid Ponikvar

Podobno je po naključju začel sodelovati tudi s Predaničem. Ta ga je na štadionu, takrat se še nista poznala, med treniranjem nogometašev ogovoril. ''Če se prav spomnim, me je tehnično popravil, sam pa sploh nisem vedel, kdo je on. Takrat še ni bil atletski trener. Jaz sem bil njegov prvi atlet. Ne vem, kaj je bilo, ampak nekaj v glavi mi je reklo, da je to to. Od takrat je moj trener,'' je še dejal Janežič, čigar paradna disciplina je tek na 400 metrov, a si želi izboljšati državni rekord tudi v teku na 200 metrov: ''Tudi v tej disciplini imam visoke cilje!''