Sobota, 16. 2. 2019, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju – Luka Janežič
Atletski rekorder, ki bi mu moral prisluhniti vsak Slovenec
Dva tedna pred vrhuncem dvoranske sezone 2019, evropskim prvenstvom v Glasgowu, smo se pogovarjali z najboljšim slovenskim atletom zadnjih let Luko Janežičem. Slovenski rekorder v teku na 400 metrov, ki ima trenutno drugi najboljši rezultat v Evropi, se je izkazal za izjemno dobrega sogovornika, od katerega se lahko, če mu dobro prisluhnete, naučite marsikaj.
"Zdaj ni več skrivalnic. Spadam v najožji krog favoritov za medalje, zato na drugo kot to ne morem meriti. Ne morem reči, da grem po peto mesto," je bil pred bližajočim se dvoranskim evropskim prvenstvom, ki bo na Škotskem od 1. do 3. marca, neposreden 23-letni mladenič, na čigar policah stojita nagradi za najboljšega slovenskega atleta v letih 2017 in 2018.
Najboljši je v športu, v katerem je za uspeh poleg velikega talenta potrebno tudi trdo garanje 24 ur na dan, a imajo od njega v finančnem smislu športniki, razen tiste peščice res najboljših, bolj malo v primerjavi z marsikaterimi drugimi športi. Tudi takšni, kot je on, ki je že dve leti v samem evropskem vrhu, povsem približal pa se je svetovnemu, na koncu, če povlečemo vzporednice z v zadnjih letih najbolj zapravljivo zgodbo v slovenskem športu, zaslužijo približno toliko denarja, kot ga v žep pospravi kakšen od dragih rezervistov Milana Mandarića pri NK Olimpija.
Pogovarjali smo se uro in pol. "Atleti se pri tem vedno hočemo primerjati z nogometaši ali košarkarji, ampak mislim, da je to brez veze. Če sem iskren, zaslužim čisto dobro. Lahko bi bil v neki službi, dobil 1.200 evrov na mesec in delal osem ur na dan, tako pa počnem to, kar me veseli, potujem in tekmujem, ob tem pa čisto dobro zaslužim. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu," je dvakrat peti s članskega evropskega prvenstva na prostem in dobitnik dveh medalj, zlate in bronaste, z evropskih prvenstev do 23 let povedal o tem. Zrele besede, ki bi jim moral dobro prisluhniti tudi kdo od številnih v naši danes vse bolj nezadovoljni družbi in se kdaj spomniti tudi na tiste, ki so na slabšem in jih je veliko več.
"Bolj kot zaslužki me v povezavi z nogometom in NK Olimpijo, če smo že pri tem, moti nekaj drugega. Ni skrivnost, da sem navijač Olimpije in tudi član njene navijaške skupine Green Dragons, ampak odkar je to prišlo na dan, se mi dogaja, da v intervjujih odgovorim na 30 vprašanj o atletiki in samo na eno o nogometu, na koncu pa je v naslovih člankov Olimpija, v ospredju pa nogomet. To se mi zdi malce podcenjevalno do tega, kar delam, in do atletike," je Vodičan povedal, kaj ga včasih malce žuli, a ob tem takoj dodal, da razume, zakaj je tako.
Tudi zaradi tega je bilo lepo spremljati dogajanje v enem izmed ljubljanskih lokalov ob atletskem štadionu v Šiški, ki je znano pribežališče številnih ljudi iz športnega sveta, tik preden smo prižgali diktafon. Mizo stran je namreč sedel Peter Vilfan, nekdanji legendarni slovenski košarkar. Ko ga je gost tokratnega sobotnega intervjuja zagledal, je stopil do njega, se predstavil in mu segel v roke. "Vem, vem. Dobro vem, kdo si. Ni se treba predstavljati. Te spremljamo. Čestitke. Samo tako naprej," je z navdušenjem in veliko mero spoštovanja dejal eden od najboljših slovenskih košarkarjev, ki je leta 1978 z Jugoslavijo postal svetovni prvak. Potem smo pritisnili rdečo tipko na snemalniku zvoka in začel se je uro in pol trajajoč pogovor, ki si ga lahko preberete spodaj. Če ste atletski navdušenec, bo za vas morda zanimiv.
Na njegovi steni se je nabralo že na stotine medalj in nagrad.
Z atletiko ste se začeli ukvarjati zelo mladi. Kako to, je bil atlet kdo v vaši družini?
Mama je bila atletinja, a nič kaj posebnega. Morda tudi zaradi nje, a kot otroku se mi je zdel šport vedno zanimiv. Bil sem živahen, poln energije, tako da so me starši vpisali k atletiki. Z atletiko sem se začel ukvarjati v tretjem razredu in do danes ostal v tem športu. Prej je bila to bolj igra, nekje leta 2015 se je vse skupaj začelo zares. Vmes sem treniral tudi košarko in nekatere druge športe, a atletika je bila vedno na prvem mestu. Morda tudi zaradi tega, ker sem vedno izstopal, čeprav nisem kaj preveč resno treniral, kar je seveda prijalo. Otroci so vedno veseli, ko dobivajo medalje. Tekmoval sem v vseh mogočih disciplinah, v skoku v daljino, šprintih, na ovirah …
Medalj in priznanj se je verjetno nabralo precej. Jih hranite na posebnem mestu?
Da, res jih je nabralo ogromno v vseh teh letih. Vse hranim, obešene so na steni, ki je rezervirana za te stvari. Na prav posebnem mestu sta medalji z evropskih prvenstev do 23 let, ki mi pomenita največ. Potem so tu še nagrade Atletske zveze, posebna priznanja, ki smo jih za olimpijske igre 2016 dobili iz rok predsednika države, in tako naprej.
Ste imeli med atleti in atletinjami kakšne junake?
Da, seveda, a vedno najprej slovenske, šele potem tuje. Zdi se mi, da je tako tudi prav. Zagotovo je bil eden izmed njih Matic Osovnikar. Spomnim se, kako sem ga z zanimanjem spremljal med treningi v Šiški, kjer sem treniral tudi jaz. To se mi je zdelo nekaj posebnega. Dobro se spomnim tudi Brigite Bukovec in tega, da mi je podelila medaljo na enem izmed tekmovanj. Bil sem zelo navdušen nad tem. Zdaj te ljudi vse poznam, pogosto se videvamo in lahko rečem, da se, tudi z zdajšnjimi atleti in atletinjami, dobro razumemo in se podpiramo. Drugače niti ne bi smelo biti, saj nas res ni veliko.
Vse dozdajšnje slovenske medalje z dvoranskih EP:
Srebro – Brigita Bukovec 1996 (60 metrov ovire), Alenka Bikar 2000 (200 metrov), Sonja Roman 2009 (1.500 metrov).
Bron – Jerneja Perc 1996 (60 metrov), Jolanda Čeplak 2007 (800 metrov)
Izstopal je že kot zelo mlad.
Nekje sem zasledil, da ste se med tujci najbolj navduševali nad Američanom Jeremyjem Warinerjem, nekdanjim olimpijskim in svetovnim prvakom. Zakaj on?
Bolj zaradi tega, ker je bil belopolt, a je kljub temu odlično tekel na 400 metrov. Bil je dokaz, da ni treba biti temnopolt ali iz Trinidada in Tobaga, da tečeš pod 44 sekund na 400 metrov. Njemu je to uspelo ne vem kolikokrat. No, saj na koncu sem izvedel, da tudi njegove korenine niso samo belske … (smeh, op. p.)
Vaš vzpon se je začel leta 2012, ko ste začeli sodelovati z nekdanjim odličnim šprinterjem Rokom Predaničem, bili ste sploh njegov prvi atlet.
Da, najprej sem treniral pod vodstvom Frenka Bohinca v Medvodah, pod vodstvom katerega sem že nastopil na nekaterih velikih mladinskih tekmovanjih. Pod njegovim vodstvom sem začel. On me, kar je zelo pomembno, ni preforsiral. Dal mi je ljubezen do atletike. Potem sem ravno začel razmišljati o tem, da bom moral nekaj spremeniti, če bom hotel narediti korak naprej in živeti od atletike. Nekaj mi je govorilo, da je treba narediti spremembo, in ravno v tem obdobju sva se nekako povsem po naključju zbližala z mojim zdajšnjim trenerjem. Pri enem izmed treningov me je, čeprav takrat še sploh ni imel nobenega atleta in je sodeloval z nogometaši, ogovoril in mi omenil nekaj pomanjkljivosti, ki jih je videl. Tako se je začelo, pa čeprav takrat še sploh nisem vedel, da je atlet. Začela sva komunicirati, potem sem začutil, da je to lepa priložnost in sem se odločil, da zamenjam trenerja. To je bilo verjetno najtežje obdobje na moji atletski poti, prejšnji trener tega ni sprejel najbolje, z menoj se ni povsem strinjal, zato je trajalo nekaj časa, da sva se spet zbližala, a zdaj je spet vse v najlepšem redu. Spremlja me in tudi spodbuja. Za to, kar je naredil zame, pa sem mu hvaležen.
Z zdajšnjim trenerjem, ki je medtem sestavil precej dobro skupino, v kateri so tudi Anita Horvat in nekateri preostali odlični atleti in atletinje, dobro sodelujete?
Da, odlično, kar potrjujejo tudi rezultati, ki jih dosegava. Če se ne bi razumela, verjetno ne bi bilo tako. On je poseben človek, na katerega se je treba navaditi, a ko se to zgodi, je odlično. Poseben v pozitivnem smislu, da ne bo pomote. Mislim, da sodelujeva zelo dobro od vsega začetka, ko sva bila še sama in je bilo veliko težje. Zdaj, ko nas je več, je veliko lažje, saj vsega ne moreš sam. Sprva, ko sem prišel k njemu, sem tekel še na 100 in 200 metrov, potem sem povsem naključno pristal na enkrat daljši razdalji. Takrat sem tudi zamenjal klub in iz Medvod prestopil k celjskemu Kladivarju. V pogodbi, ki sem jo podpisal, je bilo zapisano, da moram za Celjane na državnem prvenstvu nastopiti v štafeti 4 x 400 metrov. To se je potem tudi zgodilo, nekdo je štopal, koliko sem tekel, in bil navdušen nad tem. Takrat so mi rekli, naj se preizkusim tudi na 400 metrov, in to sem storil. Potem sem na mitingu prvič resno tekel in takoj dosegel rezultat 47,20, kar je bilo takrat super. Tudi norma za mladinsko svetovno prvenstvo. Tako se je začelo. Vprašanje, kaj bi bilo, če na tistem državnem prvenstvu ne bi tekel v štafeti.
V ZDA ga je vabil eden od najboljših atletov vseh časov Carl Lewis, a vabila ni sprejel.
Približno takrat ste dobili tudi precej mamljivo ponudbo iz ust enega od najboljših atletov vseh časov. V ZDA vas je vabil sloviti Carl Lewis, devetkratni olimpijski in osemkratni svetovni prvak v šprintih in skoku v daljavo. Kaj je bilo in kako to, da ste ga zavrnili?
Na mladinskem svetovnem prvenstvu v Eugenu v ZDA, kjer je tudi sedež ameriške atletske zveze, smo po koncu tekmovanj slišali, da je on v določeni stavbi. Seveda smo bili navdušeni in smo šli takoj preverit, ali je kaj na tem. Res je bil in seveda smo ga vsi prosili za skupno fotografijo. Tudi jaz in takrat me je ogovoril. Spraševal me je po rezultatih in me, ko je izvedel, kako sem tekel, povabil na eno izmed tamkajšnjih univerz. Ne vem več natanko, katero, a odkrito mi je ponudil priložnost za študij in trening v ZDA. Imel sem pomisleke, a sem se po temeljitem razmisleku, ko sem prišel domov, odločil, da ponudbe ne sprejmem. Mislim, da sem se odločil pravilno, čeprav je res, da nikoli ne veš, kaj bi bilo, če bi ponudbo sprejel.
Nastopi Luke Janežiča na velikih tekmovanjih:
Dvoransko EP: prišel je do polfinala, v katerem ni štartal.
SP na prostem: obstal je v kvalifikacijah.
EP na prostem do 23 let: bronasta medalja
2016:
Dvoransko SP: polfinale, v katerem je bil diskvalificiran.
EP na prostem: 5. mesto
Olimpijske igre: polfinale.
2017:
Dvoransko EP: diskvalificiran v kvalifikacijah
EP na prostem do 23 let: zlata medalja
SP na prostem: izpadel je v kvalifikacijah.
2018:
Dvoransko SP: polfinale
EP na prostem: 5. mesto
Leta 2017 je postal evropski prvak do 23 let.
Že dve leti ste najboljši slovenski atlet, za vami je precej nastopov na velikih tekmovanjih. Kako je z vašo prepoznavnostjo?
Se zgodi, da me kdaj kje kdo ustavi, a ni hudega. Atletika je pač specifičen, ne tako prepoznaven šport, kot so nogomet, košarka in nekateri drugi športi. Zgodi se, da kdo prosi tudi za podpis, a to se mi veliko večkrat dogaja v tujini. Vsaj meni se zdi, da je tega ogromno. Dobim tudi ogromno sporočil na Facebook, Instagram in elektronski naslov. Nekateri me prosijo, ali lahko dobijo kartico z mojim podpisom. Po Evropi je tega kar veliko. Ko prideš na kakšno tekmo v tujino, se pogosto zgodi, da te pred hotelom čaka kdo s tvojo sliko in želi, da se podpišeš nanjo. Glede na to, da tečem na najboljših mitingih in na največjih tekmovanjih, je to normalno. Če tega ne bo tam, potem ne vem, kje bo. V Sloveniji česa takšnega ne doživljam. Doma je tako le z najbolj prepoznavnimi športniki in tistimi, ki dobijo olimpijsko medaljo.
Pa finančno, se splača biti najboljši slovenski atlet? V kraljici športov so zaslužki neprimerljivi s tistimi, ki jih v žep pospravijo nogometaši, košarkarji in še nekateri drugi športniki.
Odvisno od tega, kaj je veliko in kaj malo. Jaz mislim, da Atletska zveza kar lepo poskrbi za nas, boljše atlete. Tudi ko se pogovarjam z atleti iz tujine in jim povem, kako je poskrbljeno za nas, mi rečejo, da imamo precej spodobno podporo. Težko si predstavljam, da bi lahko bilo bolje glede na to, kakšno je stanje. Potem sem zaposlen še v Slovenski vojski, imam podpisano pogodbo z Nikom in še nekaterimi manjšimi sponzorji, potem so tu še nagrade na mitingih, tako da ni slabo. Res je, da imam tudi veliko stroškov. Treba je plačevati trenerja, priprave, prehrano, samo fizioterapije mi na mesec vzamejo 500 evrov, in tako naprej. Atleti se pri tem vedno hočemo primerjati z nogometaši ali košarkarji, ampak mislim, da je to brez veze. Če sem iskren, zaslužim čisto dobro. Lahko bi bil v neki službi, dobil 1.200 evrov na mesec in delal osem ur na dan, tako pa počnem to, kar me veseli, potujem in tekmujem, ob tem pa čisto dobro zaslužim. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu. Težava je le v tem, da moraš biti vseskozi dober. Pogodbe se podpisujejo za eno, največ dve leti. Moraš biti med najboljšimi petimi v Evropi oziroma najboljšimi 15 na svetu. Lahko se poškoduješ in hitro ostaneš brez vsega, a tako pač je. Se ne pritožujem.
Ste tudi s prvo pokrito krožno atletsko dvorano, ki je zrastla v Novem mestu, pridobili veliko?
Seveda. Tukaj v Šiški, kjer treniramo zdaj, je slabo. Zelo slabo in to je dejstvo. Dvorana in štadion sta potrebna obnove. Naprave so stare, tartan je slab, pozimi je mrzlo in tako naprej. Skoraj ni pozitivne stvari, ki bi jo lahko omenil v zvezi z dvorano, v kateri treniramo zdaj. Meni kot tekaču na 400 metrov je še posebej težko. Teči moram v eno smer, potem pa se obrniti in teči naprej. Ob tem je v dvorani tudi precejšnja gneča. Zdaj bo drugače. Dobili smo dvorano, kar je velika pridobitev za vso slovensko atletiko. Spremenilo se bo marsikaj. Res smo vsi zelo veseli, da smo končno dočakali nekaj, o čemer se je govorilo že res dolgo časa. Zdaj se bo na zimsko sezono veliko lažje pripravljati. Hvala bogu Slovenija ni tako velika, da bi to, da se moraš včasih na trening zapeljati v Novo mesto, pomenilo preveliko težavo.
Luka Janežič nekoliko drugače:
Pred tremi leti ste se povsem posvetili atletiki in vse drugo v svojem življenju postavili na stranski tir.
Da, maturiral sem na Biotehniški srednji šoli v Ljubljani, potem pa šolo postavil na stranski tir. Trenutno si, glede na to, kaj počnem in kako to počnem, ne morem predstavljati, da bi lahko počel še kaj drugega. Morda se šoli posvetim pozneje, spogledujem se s tem, da bi študiral na fakulteti za šport, a trenutno še nekaj časa zagotovo ne. Časa imam namreč zelo malo. Več ali manj samo treniram in tekmujem, potem je še veliko drugih obveznosti. Medijske in sponzorske obveznosti, tudi kakšna druga opravila, kot so obiski vrtcev in šol, dogovori z sponzorji in menedžer. Prostega časa skoraj ni. Tiste tri, štiri tedne na leto imam prosto, takrat se povsem odklopim, a to je tudi vse. Prej in pozneje je v moji glavi zgolj in samo atletika. K sreči imam podporo domačih in tudi dekleta, ki je včasih tudi treniralo z mano, a zdaj ne več. Razume, da je z mano nekoliko drugače, kot bi verjetno bilo z nekaterimi drugimi fanti. Da nimam časa za nekatere stvari, ki ga nekdo drug mogoče ima. Da je to del mojega posla. Morala se je navaditi, da sem veliko zdoma in na to, da je v mojem življenju na prvem mestu atletika. Ne predstavljam si, da bi imel ob sebi nekoga drugega, ki tega ne bi razumel.
Ker ni polovičar, se je že pred časom odločil, da bo življenje posvetil samo atletiki.
Torej je teku posvečena vsaka ura v vašem življenju?
Tako nekako, čeprav včasih rečem, da imam pri tem morda še nekaj rezerv. Na treningih jih skoraj ni. Ko treniram, sem res profesionalen. Včasih naredim še več, kot bi bilo treba. Morda mi včasih, ko ni treningov, zmanjka malo discipline, a se trudim, da jem kakovostno hrano in grem spat ob zgodnjih urah. Da sem ob devetih, najpozneje desetih zvečer že v postelji. Poskušam biti čim bolj natančen pri tem, a priznam, da sem včasih še malce površen. Pri tem je še nekaj rezerv.
Je kdaj težko?
Da, seveda pridejo tudi težka obdobja. Predvsem takrat, ko je čas priprav, ti pa že tri tedne samo treniraš, počivaš, treniraš, vmes skočiš na kakšno masažo, to pa je tudi vse. Ko je tekmovalno obdobje, je malce lažje. Takrat se počutiš bolje, saj več ali manj samo nastopaš. Treninga je le za vzorec, da ohraniš stik s tartanom. Takrat je najlepše. Takrat so tekme najboljši trening. Je pa zdaj lažje, saj že vsi vedo, da gre za resno stvar. Včasih, ko sem bil mlajši, pa je bilo prijateljem težko dopovedati, da ne morem iti ven z njimi. Da se bodo oni ponoči zabavali, jaz bom pa spal. To je bilo najtežje obdobje tudi zame, a se je bilo treba odločiti. Sam sem k sreči tak, da nočem biti polovičar. Ko se za nekaj odločim, za tem stoodstotno stojim. Odločil sem se za atletiko in ni mi žal. Sicer pa zdaj moji prijatelji prihajajo predvsem iz atletskih krogov, kar je tudi normalno, saj smo največ skupaj in smo na istem.
Majhen kraj, ki je Sloveniji dal dva olimpijca
"Vedno je najlepše, ko te cenijo doma. Res zanimivo, da iz tako majhnega kraja prihajata dva športnika, ki sta nastopila na olimpijskih igrah, eden na poletnih in eden na zimskih. Z Žanom sva v stikih. Spremljam ga, kolikor ga lahko, a vidiva se bolj malo. Še največkrat kje na kakih dogodkih zunaj Vodic. Seveda navijam zanj tako kot za vse preostale slovenske športnike, a če koga poznaš še osebno, je to nekaj povsem drugega," je o svojem tri leta starejšem sokrajanu povedal Janežič.
''Samo jaz in nihče drug.'' To ste enkrat povedali o miselnosti, ki jo imate. Kaj ste mislili s tem?
To je bilo mišljeno v zvezi z atletiko. Predvsem to, da se ne ukvarjam z okolico in tem, kaj si kdo misli name. Poslušam samo svojega trenerja in svojo ekipo, ki vemo, kaj hočemo in kaj je naš cilj. Sploh na tekmah. Takrat se osredotočim samo nase. Ko sem na štartu, vidim samo cilj. Okoli sebe ne vidim ničesar drugega kot stezo. Vseeno mi je, koliko gledalcev je na tribunah. Počutim se enako, če tečem pred 60 tisoč gledalci ali pa na nekem mitingu, na katerem me gleda samo sto ljudi. Samo štartni blok, steza in nič drugega.
Imate pred štartom kakšne rituale? Kako zaspite noč pred tekmami?
Nisem vraževeren. Mislim, da si, če si dober, dober. Če nisi, lahko počneš ne vem kaj, lahko se šestkrat prekrižaš pred štartom, pa ti to ne bo pomagalo. Imam sicer nekatere manjše rituale, a ne gre za nič hujšega. Malce težje je s tem, da zaspiš. Sploh če se ti zgodi, da si se uvrstil v finale in si med favoriti za medalje, je ob vseh motečih dejavnikih, ki te takrat spremljajo, težko. Takrat je treba izklopiti mobitel, si reči, da boš o vsem skupaj začel razmišljati jutri, in zaspati. Včasih je težko, a se mi zdi, da mi kar uspeva.
⇒ Vsi intervjuji iz rubrike Sobotni intervju
S psihologom sodelujete?
Ne, za zdaj nisem. Ne vem, ali je to prav ali ne, a za zdaj se mi zdi, da tega ne potrebujem. Ne bom rekel, da nekoč ne bom, morda bom, a se mi zdi, da mi gre trenutno tudi brez tega dobro. Znam se pripraviti, odmisliti druge stvari in narediti vse, da pokažem, kaj znam. To je življenje športnika. Vsak je pod velikim pritiskom. Eni ga prenesejo bolje, drugi slabše. Tukaj se vidi, kdo je pravi. Meni, vsaj mislim, na velikih tekmah uspeva precej dobro. Znam se umiriti in iz sebe na največjih tekmovanjih iztisniti največ.
Dvakrat, na dvoranskem svetovnem prvenstvu 2016 in na dvoranskem evropskem prvenstvu leto pozneje, ko ste bili eden od glavnih favoritov za medaljo, vam ni najbolje uspelo. Bili ste diskvalificirani. Je bil pritisk prevelik?
Na tistem svetovnem prvenstvu sem v polfinalu, v katerem sem bil diskvalificiran, tako ali tako izpadel, tako da ni bilo preveč pomembno, medtem ko je bila z Beogradom zgodba malce drugačna. Bilo je težko. Lahko priznam, da je bila kriva verjetno tudi psihološka pripravljenost. Takrat se mi je prvič zgodilo, da sem bil na veliki članski tekmi favorit za medaljo. Vsi so pričakovali, da jo bom osvojil, in govorili, da je čas za odličje. Iskreno povedano me je to verjetno psihično zlomilo. Ne bom rekel, da sem zaradi tega prestopil, ampak preprosto nisem bil pravi. Že s štartom sem imel težave, tudi tek ni bil dober. Očitno še nisem bil pripravljen na tak uspeh. Je pa treba ob tem dodati, da prestopi na dvoranskih tekmah sploh niso tako redki, kot se marsikomu zdi. Na zadnjem svetovnem prvenstvu sta bila zaradi prestopa diskvalificirana najboljša dva, tako da je bil prvak na koncu tisti, ki je v cilj pritekel kot tretji. V dvorani gre hitro kaj narobe. Dvoranski tek na 400 metrov je v primerjavi s tistim na prostem nekaj povsem drugega.
Razočaranje po diskvalifikaciji na zadnjem evropskem dvoranskem prvenstvu v Beogradu leta 2017.
Takrat, pred dvema letoma v Beogradu, ste bili res zelo razočarani. Kako ste se potem pobrali?
Da, bilo je res težko. Prišlo me je gledat veliko ljudi, bilo je tudi ogromno novinarjev. Vsi so pričakovali veliko. Najtežje mi je bilo po tekmi stopiti pred novinarje. Ne veš, kaj bi rekel, imaš cmok v grlu, ni ti do življenja. Mi je pa ta izkušnja pomagala na nadaljnji poti. Zaradi nje sem postal veliko močnejši. Vsak vrhunski športnik kdaj doživi tudi kaj takega.
Se vam danes ne more več zgoditi kaj takega?
Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi, a zdaj je vse skupaj drugače. Sprijaznil sem se s tem, da se od mene pričakuje medalja. Ne sprašujem se, zakaj je tako. Sem pač prišel na to raven, ko se od mene pričakuje medalja na evropskih prvenstvih, in prav je, da je tako. Da sem tega sposoben, kažem na vsaki tekmi. Bo pa to treba pokazati tudi takrat, ko bo to najbolj pomembno.
V Glasgowu ga čaka zahteven razpored
Na Škotskem bo ob njem nastopilo še pet slovenskih atletov in atletinj, morda pa še več. Rok za izpolnitev norme imajo namreč do 21. februarja. Za zdaj so jo izpolnili še Anita Horvat (400 metrov), Maruša Mišmaš (1.500 metrov), Tina Šutej (skok s palico), Maja Mihalinec (60 metrov) in Maruša Černjul (skok v višino).
V Glasgow na letošnje dvoransko evropsko prvenstvo torej odkrito po medaljo?
Odkrito, ne morem pa medalje napovedati. To bi bilo zelo nespametno. Dejstvo je, da sem zdaj tako dober, da se ne bom zadovoljil z ničimer drugim kot z medaljo, a po drugi strani se je treba zavedati, da je dvoranska atletika nekaj povsem drugega kot tista na prostem. Hitro se zalomi. Treba bo odteči tri popolne teke, če želim do medalje. Veliko je odvisno od tega, na kateri progi tečeš. Že v kvalifikacijah bo treba teči vrhunsko, da potem dobim čim boljšo progo v polfinalu. Pa potem še v polfinalu in tako naprej. Mislim, da bo še težje priti do finala kot pa tam vzeti medaljo. Mislim pa, da s pritiskom ne bi smelo biti težav. Zdaj sem bil že nekajkrat na velikih tekmah, ko sem bil med štirimi, petimi favoriti za medalje. Vem, česa si želim, in to bom poskušal uresničiti.
Gre v letošnji sezoni vse po načrtu? Na začetku ste tekli odličnih 46,13, kar vas trenutno uvršča na drugo mesto evropske lestvice. Potem je šlo slabše (47,28, 46,46 in nazadnje 46,55)?
Načeloma je vse tako, kot smo si želeli, da bi bilo. Pomembno je, da ni poškodb. Kar sem treniral, sem treniral. Pripravljen sem dobro. Fizično nimam več česa popraviti, zdaj se moram pripravljati le še psihično. Čakata me še dve tekmi. V soboto (danes, op. p.) me čaka nastop v Birminghamu, potem bom naslednji teden tekel še v Düsseldorfu in to je to. Upam, da bom tekel čim bolje. Predvsem zaradi samozavesti je to pomembno, potem pa Glasgow. V dvorani, v kateri bo evropsko prvenstvo, sem lani že tekel in bil s časom 46,20 drugi. Upam, da je to dober znak.
Najboljši letošnji rezultati v teku na 400 metrov v Evropi:
46,13 - Luka Janežič (Slovenija); 26. januar 2019, Dunaj.
46,19 - Pavel Maslak (Češka); 6. februar 2019, Torun.
46,26 - Jan Tesar (Češka); 2. februar 2019, Praga.
46,26 - Cameron Chalmers (Velika Britanija); 10. februar, Birmimgham.
Najhitrejši rezultat v letošnji dvoranski sezoni na svetu je v teku na 400 metrov uspel Američanu Obiju Igbokweju, ki je 8. februarja v Clemsonu v ZDA tekel 45,35. Janežič je s svojim letošnjim najboljšim rezultatom sezone na 12. mestu.
Z napredkom, ki ga kažete v zadnjih letih, ste zadovoljni?
Do leta 2018 je šlo vse kot po maslu. Leta 2015 sem začel odlično, potem pa še napredoval. Vsako leto sem tekel osebni ali državni rekord. Lani se je malce ustavilo, saj sem imel veliko poškodb, a sem sezono kljub vsemu speljal precej dobro. Na evropskem prvenstvu na prostem sem bil peti, kar je bilo fantastično, upoštevajoč vse težave, ki sem jih imel. Tudi dvoranska sezona ni bila slaba. Težave sem začel čutiti poleti, ko je bilo res naporno. Skupaj nisem spravil niti dveh tednov treninga. Bilo je res težko. Šele lani sem se zavedal pomena besed, ki jih izgovarjajo športniki in športnice, ko so poškodovani. Šele zdaj sem se zavedel, da je res težko. Hočeš trenirati, hočeš tekmovati, a ne moreš. Malo si, pa malo nisi. Takrat sem se dva tedna pred evropskim prvenstvom malce umaknil od vsega skupaj, saj sem potreboval svoj mir. Izkazalo se je, da sem se odločil za pravo potezo. Sicer pa je z rezultati zdaj tako, da jih je težko izboljševati. Zdaj so rezultati že tako dobri, da rekordov ne morem postavljati na vsaki tekmi. Da je tek rekorden, se mora sestaviti marsikaj.
Poleti ga čaka še nastop na svetovnem prvenstvu na prostem, ki bo konec septembra v Dohi.
Poleti vas čaka svetovno prvenstvo na prostem v Dohi, ki bo letos na sporedu zelo pozno. Konec septembra in v začetku oktobra, kar se ni zgodilo še nikoli. Kakšne cilje boste imeli letos na prostem in ali vas je poznejši termin zmotil?
Da, res bo čudno. Vrhunec sezone bo takrat, ko je sicer že konec sezone. Treba se bo pripravljati nekoliko drugače in poskrbeti, da bom v najboljši formi takrat, a to ne bo najlažje. Poleti je namreč treba nastopati na najboljših mitingih, kjer hočeš biti najboljši. Težko je zavračati vabila za mitinge diamantne lige, saj koledar preostalih tekem ostaja enak. Ne razumem, zakaj je tako, a upam, da bo mogoče. Upam, da ni nemogoče biti v top formi maja in potem še oktobra. O tem bom razmišljal pozneje. Zdaj me zanimajo predvsem izzivi, ki so pred mano.
Do kdaj nameravate teči?
Ne vem, a mislim, da bi v prihodnjih letih moral doseči vrhunec. Star sem 23 let. Res je, da je marsikdo dokazal, da je mogoče odlično teči tudi s 30, 31 leti in doseči osebni rekord, a mislim, da moram sam svoje priložnosti iskati v prihodnjih petih letih. V letih, ko bom star 23, 24, 25, 26, morda 27 let, bi moral biti najboljši.
S prestola je sklatil Matijo Šestaka
Šestak, sicer nekdanji tekač na 800 metrov, ki je bil po telesni konstituciji precej drugačen od Janežiča, je bil polfinalist svetovnega prvenstva 1999 v teku na 400 metrov, pohvali pa se lahko z dvema nastopoma na olimpijskih igrah. Tekel je v Sydneyju leta 2000 in Atenah leta 2004.
Kaj torej pričakujete od prihodnjih petih let? Tek pod 44 sekundami? Medaljo na največjih tekmovanjih?
Predvsem upam, da bom zdrav. Če bom in bom lahko treniral, potem bo veliko lažje. Mislim, da lahko potem naredim veliko. Koliko? Pod 44 sekundami bo težko teči. Bolj realno je, da se približam evropskemu rekordu (evropski rekord na prostem 44,33 je leta 1987 dosegel Thomas Schönlebe, ki je tekel za Vzhodno Nemčijo, op. p.). Če bom tekel ''nizkih'' 44 sekund, bom zelo zadovoljen. Verjamem, da mi to lahko uspe, saj so evropski tekači že pokazali, da je mogoče teči zelo hitro. Pomembno bo samo, da bom zdrav. Glede tekmovalnih ciljev pa moram biti realen. Na odličja moram meriti predvsem na evropskih prvenstvih, saj je na svetovnih prvenstvih konkurenca res ekstremna. Na zadnjem, v Londonu 2017, tudi moj osebni rekord ni bil dovolj za finale. Zagotovo je cilj medalja na enem izmed naslednjih evropskih prvenstev. To je prvi cilj.
Olimpijska medalja se zdi torej nedosegljiv cilj, ste pa na največjem športnem tekmovanju na svetu že nastopali in leta 2016 v Riu de Janeiru prišli do polfinala. Kako se spominjate svojih prvih olimpijskih iger?
To je nekaj posebnega. Medijsko tako zelo izpostavljeno tekmovanje, da kaj podobnega težko doživiš. Sploh za atlete, saj je atletika na poletnih igrah najbolj gledan šport. To je kraljica športov. Na evropskih in svetovnih prvenstvih je povsem drugače. Tudi sicer pa so olimpijske igre posebne. Tudi zaradi tega, ker v olimpijski vasi živiš skupaj s številnimi drugimi vrhunskimi športniki in se počutiš kot del njih. Greš jest in zraven sedi Usain Bolt, za naslednjo mizo pa zagledaš Rogerja Federerja ali pa katerega izmed zvezdnikov košarkarske lige NBA. Si del svetovnega dogodka, ki ga spremlja ves svet. Da o vzdušju, ki je vladalo na štadionu, na katerem se je zbralo 60 ali 70 tisoč gledalcev, sploh ne govorim. Olimpijske igre so res nekaj posebnega. Vesel in ponosen sem na to, da sem na njih nastopil že, ko sem bil star 20 let.
Na svojih prvih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 je prišel do polfinala.
Kako pa je z zvezdniki svetovne atletike, ki jih srečujete na tekmah, kjer nastopate?
Najprej, ko sem začel biti dober, so, če se dotaknem sotekmovalcev v teku na 400 metrov, name gledali nekoliko postrani, saj so se verjetno spraševali, kdo sem, a zdaj se že poznamo, saj skupaj nastopamo že nekaj časa. Marsikoga spoznaš tudi na zabavah ob koncu velikih tekmovanj. Takrat se vsi sprostijo in marsikoga od velikih zvezdnikov spoznaš tudi v drugi luči. Z nekaterimi smo tudi v stikih, si kdaj izmenjamo kakšno sporočilo, čestitko. Marsikoga spoznaš tudi takrat, ko si z njim v sobi. Na mitingih po tujini imaš vedno sostanovalca, ti pa prihajajo od povsod. Posebni so Kenijci, ki so malce smešni. Včasih nimajo občutka za druge, za druge jim je vseeno. Zgodilo se mi je že, da je prišel kdo v sobo ob treh zjutraj, prižgal luč, se pogovarjal po telefonu in se zame, ki sem želel spati, sploh ni zmenil. Kenijci so nekaj posebnega, z njimi nimam najboljših izkušenj, sicer pa ni težav. Vsi se razumemo med sabo. Med preostalimi je bilo seveda, ko sem začel nastopati na največjih mitingih in tekmah, nekaj zelo zanimivih. Gledal sem jih z velikimi očmi. Ko sem prvič zagledal Bolta na svetovnem prvenstvu leta 2015, smo se vsi hoteli fotografirati z njim. To fotografijo še danes hranim na posebnem mestu. On je pač res velika zvezda in se tako tudi vede. Prav je, da je tako. Na začetku sem z velikimi očmi gledal tudi na nekatere svoje tekmece, a potem se navadiš in ugotoviš, da si jim na štartu enakovreden. Da tekmuješ z njimi.
Zagotovo najboljši med njimi je svetovni rekorder, olimpijski in dvakratni svetovni prvak v teku na 400 metrov, Wayde van Niekerk. Kako gledate na tega Južnoafričana, ki kraljuje v vaši disciplini?
Zanj so rekli, da naj bi bil naslednik Bolta in naslednja zvezda v atletiki, a to je težko. Bolt je samo eden. Gre pa za vrhunskega atleta, ki mu uspevajo neverjetne stvari. Sam sem imel priložnost v živo spremljati njegov svetovni rekord. To je bil res vrhunski tek. Lahko rečem, da se malce zgledujem po njem. On se veliko ukvarja s hitrostjo. Je tip tekača, ki na 400 metrov teče predvsem zato, ker je zelo hiter. Podobno treniram tudi jaz, zato tudi hočem večkrat teči na 100 in 200 metrov, saj mislim, da je to odličen trening za mojo disciplino.
Bizarna poškodba nespornega vladarja teka na 400 metrov
Van Niekerk bi moral biti glavni favorit za naslov tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Dohi, a je vprašanje, v kakšnem stanju bo. Leta 2018 namreč sploh ni tekel, saj se je oktobra 2017 huje poškodoval, in sicer na precej bizaren način. Na humanitarni tekmi ragbija v Cape Townu si je strgal kolenske vezi, tako da bo letos poleti tekel prvič po skoraj dveh letih.
Ta 26-letni zvezdnik svetovne atletike je sicer prvi človek, ki je 100 metrov pretekel pod 10 sekundami, 200 metrov pod 20 in 400 metrov pod 44 sekundami.
Zanimivo, da je on res velik zvezdnik svetovne atletike, a sem prepričan, da ga v Sloveniji marsikateri površen poznavalec atletike ne pozna. Včasih je bilo drugače. Za peščico največjih zvezdnikov tartanskih stez je vedel vsak. Ugled atletike je v zadnjem desetletju in več močno upadel. Zakaj?
Zakaj natanko, ne vem, a verjetno tudi zaradi tega, ker so danes v atletiki zanimivi samo še svetovni rekordi. Ljudje mislijo, da bo po Boltu prišel nekdo nov in 100 metrov pretekel v času 9,40. Na žalost to ni tako lahko. V nogometu je drugače. Nekdo da lep gol in je zanimiv, v atletiki pa mora postavljati nove mejnike, a mislim, da je doseči nov svetovni rekord nekoliko težje kot zabiti gol.
To, da ima veliko število doping kontrol, ga ne moti.
Zagotovo imajo veliko pri tem tudi doping in vsi škandali, ki so atletiko pretresali in jih je veliko še danes. Vas moti, ker to zlo današnjega športa meče slabo luč na vse atlete, tudi vas?
Seveda me. Vedno se najdejo taki, ki ti žugajo s prstom in pravijo, da si tudi ti zagotovo pomagaš z dopingom, a te še niso ujeli. Mene to ne moti, saj dobro vem, kaj in kako delam. Če kdo tako misli, ne morem pomagati. Njegovega mišljenja ne bom spremenil. Takemu težko razložim, da sem čist, če bo že naslednji dan prebral novico o novem atletu, ki je zlorabil doping. Jaz lahko povem, da je treba biti izjemno pazljiv, kaj ješ in česa ne smeš. Včasih je težko, ko zboliš in bi skočil v lekarno po zdravilo, pa moraš vse prebrati šestkrat, da preveriš, ali je vse okej. Sam imam veliko dopinških kontrol. Morda si kdo misli, da nas v Sloveniji ne preverjajo, a lahko povem, da sem sam v sistemu Sloade (slovenska antidopinška organizacija, op. p.) in moram vsak dan javljati, kje sem. Imam natanko določeno uro, ob kateri moram biti natanko tam, kjer sem napovedal, da bom. Pri meni je to med sedmo in osmo uro zjutraj, kar je najlažje, saj sem takrat vedno doma. Preverjali so me že povsod. Na mitingih v tujini, doma. Dvakrat lahko manjkaš in te ni tam, kjer bi moral biti, tretja ničla je že usodna. Meni se to, da me ne bi bilo, ko so prišli, še ni zgodilo. Da bi mi kdo kdaj neposredno ponudil nedovoljena poživila, se mi pa še ni zgodilo. Tudi če bi se zgodilo, sploh ni dvoma, kaj bi se zgodilo. Sem namreč absolutno proti vsemu temu.
Kako gledate na enega od največjih škandalov v slovenskem športu, za katerega je pred leti poskrbela nekdanja najboljša slovenska športnica, zvezdnica teka na 800 metrov Jolanda Čeplak?
Težko je komentirati take zadeve. Ona sama najbolje ve, kaj je bilo in kaj ne. Lahko rečem samo, da mi je bilo zelo žal, saj je bila, ko sem bil mlajši, tudi ona moja vzornica. Spremljal sem njene uspehe in se jih veselil, zato sem bil seveda negativno presenečen. Drugega mi ni preostalo. Je pa to precej občutljiva tema, zato ne bi preveč govoril, kaj in kako. Vsak sam ve, kaj je naredil in česa ni.
Moti ga, da je v središču pozornosti zaradi nogometa
"Res je. Če le lahko, si ogledam tekme Olimpije in tudi navijam. Grem na skoraj vse derbije. Zdaj ko je v zadnjih letih Olimpija spet konkurenčna, je veliko bolj zanimivo. Ni pa tako, da Maribor sovražim. Samo za Olimpijo pač navijam, odkar spremljam nogomet," je Vodičan povedal o tem, zaradi česar se je nekajkrat v središču pozornosti znašel tudi zunaj atletskih krogov. "Da, in moram priznati, da me to malce moti. Dogaja se, da odgovorim na 30 vprašanj o atletiki in samo eno o nogometu, na koncu pa je v ospredju nogomet. To se mi zdi malce podcenjevalno do tega, kar delam, in do atletike. Toda po drugi strani razumem, da je pač tako," je povedal.
1