"Zgodovina religij je polna insceniranih čudežev"

Kakšno vlogo imajo čudeži v religijskih sistemih?

Vera v čudeže je ena izmed najbolj značilnih "družinskih lastnosti" religij. To pomeni, da je skoraj nepogrešljiva sestavina vsake religije. Je z versko vzgojo priučeno verjetje, da je mogoče premagati determinizem narave, naravne zakone. S tem je verski čudež bistveno drugačen od "čudežev", o kakršnih govorimo ob različnih priložnostih - v zvezi z redkimi, malo verjetnimi pojavi v okviru naravnih zakonov, kot so na primer ekonomski čudež v obliki odstotkov gospodarske rasti,medicinski čudež tistega, ki je preživel padec z desetega nadstropja, športni čudež v obliki zmagovitega meta v zadnji sekundi in podobno.

Kaj je v ozadju čudeža, če nanj gledamo s perspektive vernika?

Gledano racionalno se pusti vernik v veri v čudež fantazijsko premagati lastni želji, vsem realnim dejstvom navkljub. Kakor je zapisal filozof Ludwig Feuerbach: V vsaki želji je skrit bog in izza vsakega boga je samo želja. Tako je izza verjetja v Jezusovo vstajenje, ki je v središču krščanstva, želja, da bi človek premagal smrt - to, kar je neizogibno po naravnih zakonih. Kako močna je želja po čudežih, so nekoč izkusili tisti racionalisti, ki so med prvimi orisali njihov psihološki izvor. Za svoja pametna dognanja so bili kaznovani, izobčeni.

Kako se sam koncept čudeža razlikuje med različnimi religijami?

Tozadevne razlike so velike tako med religijami kot znotraj njih. Nekateri versko-filozofski sistemi v svojem izhodišču ali na višjih intelektualnih ravneh tako rekoč zapovedujejo skepticizem in zavračajo čudeže, a jih praktično, zlasti v svojih množičnih kanoničnih (cerkvenih) in še posebej ljudskih različicah, na veliko sprejemajo. Medtem ko začetnik budizma Buda izrecno zavrača verjetje v čudeže, rekoč, kdor verjame v čudeže, ni zrel za moj nauk, jih povprečen "ljudski" budist sprejema. Mnoge ravno v zvezi z življenjem samega Bude. Ne bi jim bil hvaležen. Taka nazorska protislovja in napetosti med "ustanoviteljem" in njegovimi poznejšimi privrženci niso nič izjemnega.

Tudi v samem krščanstvu je odnos do čudežev ambivalenten …

Krščanstvo se je glede čudežev razcepilo na racionalnejše in iracionalnejše različice. Protestantizem - če zanemarimo njegove novejše, to je neoprotestantske fundamentalistične različice - je celo vrsto čudežnostnih postavk katolicizma zavrnil kot duhovno šaro, nevredno zrelega človeka oziroma kristjana. Pomislimo le na Trubarja, ki je obsojal, kar še (ali spet) dandanes sprejema znaten del katoličanov. Te razlike tudi dandanes niso nepomembne, ko gre za vedenja na drugih področjih. Najbrž ni naključje, da v aktualni ekonomski krizi med evropskimi državami v dolžniški stiski še ni kakšne racionalno-protestantske čudežnostne postavke. V ekonomskem vedenju vedo, da se ne morejo zanašati na čudeže.

Kakšna je vloga čudežev v družbi?

Religije se s svojimi zatrjevanji o čudežih umestijo v družbo tako, da vršijo funkcijo blaženja, amortiziranja težavnih individualnih življenjskih oziroma družbenih dogodkov in okoliščin. V tej funkciji pa so lahko tudi oblika zlorabe: če služijo kot tolažba, ki naj namerno ali nenamerno odvrne od mogočega spreminjanja družbenih odnosov na bolje. Kar namreč ljudem onemogoča napačno urejeno družbeno življenje, ki se ga tudi s pomočjo religije predstavlja kot "naravni" ali od boga dani red, to jim obeta vera s svojimi čudeži. Anton Martin Slomšek, ki ga RKC na Slovenskem odnedavna šteje za blaženega, je v svojem času zagovarjal fevdalno tlako kot nujnost, ki je postavljena "po vzvišeni božji volji". Ljudje, ki so ob takih utemeljitvah tlačanili, so za tolažbo hkrati sprejemali "čudeže", ki so jih v branje ponujale knjige o svetnikih.

Je "pojavljanje čudežev" še posebej pogosto v določenih družbenih obdobjih oziroma stanjih?

Razširjenost vere v čudeže, njeno upadanje ali porast je v poglavitnem rezultat istih dejavnikov kot razširjenost in gibanje religioznosti kot take. To dandanes potrjujejo empirične mednarodne raziskave. Od aktualnih dejavnikov velja izpostaviti družbeno krizo, tranzicijo in vzpon nacionalizma v etnijah s prevladujočo (eno) religijo; običajno učinkujejo desekularizacijsko, to pomeni, da povečujejo religioznost in vero v čudeže.

Čudeži torej niso stvar naključja.

Zgodovina religij je polna insceniranih čudežev – premišljenih predstav, s katerimi se za nos vleče naivne ljudi. Samo v katolicizmu jih je za cele knjižne police. Kar nekaj prostora bi zavzemale razne jokajoče Marije. Pretkani režiserji so znali jokanje "vključiti" ob vsakokratni politični potrebi. Prešteto je bilo, da so v času prvih povojnih volitev v Italiji v prid politični desnici uprizorili blizu štirideset čudežno jokajočih Marij. Odraz intelektualne in moralne revščine je, če se take pojave še dandanes prodaja kot resnice. V tem smislu sem kritičen do pogrevanja tako očitnih goljufij, kot je čudežna hostija iz Lanciana (iz 9. stoletja), ki je bila nedavno razstavljena v stiškem Verskem muzeju. Vsebovala naj bi kaplje Jezusove krvi. Pri tem naj bi vsaka posamična tehtala ravno toliko gramov kot vse skupaj. Ta matematika, bomo priznali, ni za v prvi razred osnovne šole!

Nič manj ne kaže biti kritičen do čudežev, ki se jih vsakoletno ponavlja ob minulem katoliškem prazniku Marijinega vnebovzetja. Še zlasti zato, ker jih nekateri slovenski mediji povzemajo kar kot zgodovinska dejstva. Na eni strani so različne znanosti - zgodovina religij, primerjalna religiologija, primerjalna mitologija in podobne prepričljivo demistificirale njihove ključne postavke, na drugi strani pa se teologi oziroma duhovniki, ki to vedo, obnašajo, kot da se ni zgodilo prav nič. Sramota! Seveda: če bi tu pričakovali preveč, bi pokazali, da psihologije čudežev in institucije, ki od njih živi, ne razumemo dobro.