Ženska, ki si upa povzdigniti glas in poskrbeti (tudi) za druge

Mira Delavec Touhami je ženska, ki pusti vtis. Čeprav na prvi pogled deluje blago, pa že s prvo besedo da vedeti, da z njo ni šale.

Prihaja iz stare kmečke družine z Mač nad Preddvorom, zadnja štiri leta pa živi v Nemčiji, kamor jo je napotilo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, in deluje kot učiteljica slovenščine ter otroke slovenskih izseljencev uvaja v skrivnosti slovenskega jezika in kulture.

V okolici nemškega Mannheima si je z Abdelom Touhamijem, ki je po rodu Tuareg, ustvarila družinsko gnezdo, avgusta lani pa se jima je rodil sin Amin, kar v prevodu iz tamaška pomeni nekdo, ki je iskren, odkritosrčen, čist v duši.

Ker je o 37-letni Gorenjki z dvojnim doktoratom (iz mednarodnega prava in literarnih ved) in zvrhano dozo sočutja do ljudi in splošne razgledanosti mogoče povedati in pisati toliko, da bo morda že preveč, smo njeno delovanje razvrstili v več točk.

Priimek Delavec za delavko

Verjetno bi težko našli tako zaposlenega človeka, kot je Mira. Priimek Delavec ji je brez dvoma pisan na kožo in pove vse o njej, pravi. Da, resda pove, da je delavna, da ima od doma privzgojene delavne navade in miselnost, da je vsako delo častno in spoštovano, ne pove pa tega, da je požrtvovalna, da se razdaja za druge, medtem ko zanjo ne ostane kaj dosti časa.

"Kjer je volja, je pot," pravi in pojasni: "Življenje ni praznik, je delovni dan. To preprosto pomeni to, da ne hodiš na kave, ne klepetaš ves dan po telefonu, temveč si dan sprogramiraš do minute natančno. To ne pomeni, da si suženj časa, ampak njegov gospodar. Le tako lahko nekaj narediš tako zase kot za druge," pojasnjuje sogovornica, ki tako že zvečer natančno ve, kaj bo počela prihodnji dan, medtem ko ima nekatere stvari načrtovane tudi leto dni vnaprej.

Življenje med Tuaregi …

V Afriko se je prvič podala pred desetimi leti. Tja je odpotovala kot klasična turistka, že po nekaj letih pa je postala del tega konca sveta. Precej hitro je začutila, da bi rada za ta svet naredila nekaj dobrega. In ker človekoljubnim organizacijam ni preveč naklonjena, se je odločila, da jim pomaga v lastni režiji.

Hitro se je odločila za akcijo in se prelevila v neodvisno humanitarno delavko. Na Osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, kjer je še vedno zaposlena, je z otroki zbirala oblačila, obutev in šolske potrebščine in med počitnicami sama odhajala v puščavo, jim prenašala zbran material, pomagala, kakor je vedela in znala, ter prevzela tudi skrb za poučevanje tuareških otrok.

Seveda se je vmes soočala tudi s kritikami, zakaj pomaga tujcem, ko pa je doma dovolj ljudi, ki so potrebni pomoči. Pri odgovoru je jasna. "V Sloveniji je kljub vsemu še vedno dovolj oblik pomoči, še vedno so tukaj ljudje, ki si med seboj lahko pomagajo oziroma pomagamo, medtem ko na območju Sahare te pomoči ni; vsi so zelo revni (nimajo niti za kruh) in tudi mednarodna skupnost se ne odziva na njihove težave," poudarja Mira, ki je sicer pomagala tudi v Sloveniji, kjer je roko ponudila rejniškim družinam.

Tuaregi so jo precej hitro sprejeli kot sebi enako – čeprav ji je veliki humanitarec Tomo Križnar pred leti dejal, da so dokaj nezaupljivi – verjetno tudi zato, ker je mednje prihajala oblečena tako kot oni. Ni se razkazovala, ni želela izstopati, temveč samo pomagati.

Mira je tudi avtorica knjige Hči puščave – ime izvira iz besedne zveze Taraut en tenere, ki so ji ga nadeli domačin – v kateri je združila osnovne informacije o tuareškem ljudstvu, njihove zgodbe in ljudsko izročilo. Ves izkupiček od prodaje knjige (25 evrov) je namenjen tuareškim otrokom.

… življenje s Tuaregom

Med Tuaregi je našla tudi ljubezen. Tisto pravo, ki je privedla do poroke in selitve njenega izbranca Abdela Touhamija v Evropo.

"Ljubezen ne pozna meja. Če je le prava in če med partnerjema vlada vzajemno spoštovanje," je prepričana Mira, ki moža uči tudi slovenski jezika in to delo, sodeč po pogovoru z njim, tudi odlično opravlja.

Avgusta lani se jima je rodil sin Amin, ki bo odraščal v sozvočju z obema kulturama svojih staršev, slovensko in tuareško. Oče ga bo naučil tudi tamaška, jezika svojih prednikov, ki počasi izumira.

Po sledeh in ljubezenskih pismih Josipine Turnograjske

Pomemben del Mirinega življenja in delovanja je tudi zelo narodno zavedna Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica, ki tako kot tokratna junakinja za jutri prihaja iz Preddvora.

Mira se ji je posvetila v diplomskem in doktorskem delu, pozneje pa tudi v več knjigah (Moč vesti, Nedolžnost in sila, Šepet rdeče zofe in drugih), kjer je opisala ljubezensko korespondenco med Turnograjsko in njenim izvoljencem Lovrom Tomanom, ki je ohranjena v več kot 1.166 pismih, ki obsegajo od 15 pa tudi do 35 strani.

Preoblečena v Josipino pesnico predstavlja in pooseblja njeno življenje in delo. Leta 2011 je ustanovila tudi Kulturno društvo Josipine Turnograjske in z lastnimi sredstvi obnovila njen grob v Gradcu, ki je bil tik pred prekopom, zanj pa skrbi že vsa ta leta.

Želi si ustanoviti inštitut

Kljub temu da ima že zdaj polne roke dela s številnimi obveznostmi, pa Mira Delavec Touhami še zdaleč ni uresničila vseh svojih želja. V prihodnje si želi ustanoviti tuareško šolo, predvsem pa poskrbeti za podhranjene tuareške nomadske otroke sirote in ženske na območju Sahare, ki so povsem prezrti. Želi si ustanoviti inštitut, ki bi se ukvarjal s proučevanjem starodavnih kultur, ki so tik pred izginotjem – da bi se zbralo njihovo ljudsko izročilo …

O njeni vrnitvi v Slovenijo pa le toliko ….

Ponosna je, da je Slovenka in da svojo domovino lahko predstavlja zunaj njenih meja, in se rada vrača domov. Pogreša več medsebojne povezanosti in enotnosti med Slovenci. Meni, da ima naša država številne možnosti na vseh področjih, ki bi jih morala znati bolj izkoristiti, in da na mladih svet stoji. Želi si, da bi ji v Sloveniji znali prisluhniti, da bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami prinesla nov veter in svežino ter bi lahko storila nekaj dobrega skupaj s preostalimi enako mislečimi ljudmi za boljšo prihodnost Slovenije.