Rekorder, ki se norčuje iz lastnih hendikepov

Aleš Sečnik, poznamo vas kot člana slovenske plavalne paraolimpijske reprezentance, manj znano pa je, kako vas je usoda sploh pripeljala med športnike invalide. Kako ste se znašli in našli v plavanju? Plavanje je bilo sestavni del terapije v Rehabilitacijskem centru Soča, kjer sem preživel skoraj eno leto po nesreči na smučišču, v kateri sem si poškodoval hrbtna vretenca, poleg tega mi je bilo plavanje že od nekdaj blizu. V otroštvu sem precej časa preživel na morju, zaradi astme sem bil pogosto na Debelem rtiču. Starši so me že pred nesrečo želeli vpisati v plavalni klub.

Tudi po odhodu iz Soče sem še vedno obiskoval njihov bazen, nato me je mami prijavila na državno prvenstvo v plavanju. Nekaj časa sem se še branil, potem pa sem na državnem prvenstvu celo zmagal. Tam me je opazil tudi glavni reprezentančni trener in koordinator Boro Štrumbelj in me povabil k sodelovanju. To je bilo pred osmimi leti.

Kaj vam plavanje omogoča poleg fizičnega dela? Pomaga tudi k boljši samopodobi? Predvsem plavam zato, da bi izboljšal fizično stanje, seveda pa vse skupaj prinaša tudi rezultate. Kot športnik pač potrebujem izzive. Motivacije za trening mi ne manjka. Treninge opravljam 110-odstotno, kar zadeva prisotnost na treningih, nimam rezerv. Ogromno mi pomaga trener Aleš Kuhar, tudi značajsko se dobro ujameva. Dejstvo je, da se mi je stanje tudi zaradi plavanja precej izboljšalo. Po poškodbi nisem niti dihal sam, kaj šele da bi kaj premikal, pozneje pa sem tudi s pomočjo plavanja fizično moč in gibljivost dvignil na novo raven.

Plavalca Darka Đurića, zahvaljujoč rezultatom, s katerimi se je dokazal na olimpijskih igrah v Londonu in svetovnem prvenstvu v plavanju za športnike invalide v Montrealu, pozna vsa Slovenija. Kaj bi za vas pomenilo takšen preboj? Morda olimpijske igre v Riu de Janeiru? Verjetno. Za olimpijske igre v Londonu sem sicer dosegel normo, vendar je Slovenija imela tam le eno mesto, zato so se odgovorni morali odločiti med Darkom in menoj in izbrali Darka. Jaz sem takrat ostal doma. Plavam sicer v skupini S2 in nisem konkurenca Darku, ki plava v skupini S4.

Torej povsem realno merite na nastop na olimpijskih igrah v Riu leta 2016? Da, moj cilj je sicer nastop v Riu, vendar pa si moram najprej zagotoviti možnosti, da bom sploh lahko nadaljeval kariero. Če mi zdaj ne uspe dobiti sredstev, bom namreč kariero prisiljen končati, kar se mi zdi po osmih letih truda in svetovnih rekordih (Sečnik je svetovni rekorder v disciplini 50 metrov delfin v skupini S2, op. a.) res škoda.

Treningi so povezani s številnimi stroški. Kdo vam je pri tem stopil naproti? Prva leta so me, kar zadeva prevoze in opremo, financirali starši, nekaj tudi sam, nato je nastopilo obdobje krize in za pomoč sem se moral obrniti na Zvezo športnikov invalidov Slovenije. Povrnili so mi del potnih stroškov, zdaj pa se je spet zataknilo. Glavni sponzor, FIHO, je namreč drastično zmanjšal sredstva, zato mi Zveza športnikov invalidov ne more kriti programa treningov.

Če želim nadaljevati kariero, sem se prisiljen integrirati na lokalni ravni. To pomeni, da moram iz zveze preiti pod okrilje enega od klubov, ki bi mi lahko pomagal pri financiranju, zveza pa bi le občasno priskočila na pomoč. Športniki invalidi smo na točki, na kateri smo odvisni le od sebe in tega, kako uspešni bomo pri iskanju sponzorjev.

Dejstvo je, da ne želim izgubiti stika z najboljšimi, kar pa se zagotovo bo zgodilo, če se bom držal le osnovnega programa, ki mi ga ponuja zveza.

Kaj je vaš letošnji glavni cilj? Glavi cilj je nadaljevati kariero in če se mi to posreči, merim na dober nastop na evropskem prvenstvu v Eindhovnu na Nizozemskem.

Športnika na vrhu in repu razvrstitve lahko ločijo že nianse … V trenažnem procesu, pri prehrani, psihološki pripravi. Katera področja lahko še izboljšate, kje je vaš manko? Največ rezerv imam na področju prehrane. Letos sem se temu začel bolj posvečati in opažam precejšen napredek. Izgubil sem nekaj kilogramov in tudi fizično sem precej bolje pripravljen, zdaj moram vse to prenesti še v bazen. Kar zadeva fizično moč in kondicijo, pa gre vedno lahko samo še na bolje, tu ni omejitev.

V zadnjem času se mi je nekoliko popravilo tudi zdravstveno stanje, imam več ravnotežja, hoja je boljša, bolj se osamosvajam. Vse to seveda ni proces enega leta, rehabilitacija po taki poškodbi je proces več let. Napredek je majhen, a opazen.

Poleg športne poti kot študent psihologije vzporedno uspešno premagujete tudi študijsko pot. Kako koordinirate treninge in študij, zakaj ste se odločili prav za psihologijo? Dobro vprašanje. Težko rečem, izbral sem jo že kot izbirni predmet na maturi. (Mama Aleša Sečnika: Aleš je bil že od nekdaj dejaven na tem področju. Že ko je v Kamniku živel v Zavodu za invalidno mladino, je vedno kazal posluh za sočloveka. Znal je svetovati in usmerjati. Mnogo otrokom je bil vzornik in jih je tudi usmerjal. Vedno se je vse bolj nakazovalo, da bo študiral psihologijo. Že v svoji maturitetni nalogi, v kateri je pisal o svoji nesreči, se je osredotočil na vprašanje soočenja s poškodbo hrbtenjače.)

Menda ste delali tudi na radiu? Kako ste se znašli v tem mediju? Da, kot dijak sem v nočnem programu Radia 1 vodil oddajo z naslovom Nočna srečevanja, kjer smo gostili ljudi s posebnimi življenjskimi zgodbami, med njimi je bil gost tudi Alen Kobilica, s katerim danes prek zavoda Vidim cilj ogromno sodelujeva. Šlo je za svojevrstno motivacijsko oddajo.

Tako mlad in že z lastno motivacijsko oddajo? Z delom na radiu sem se srečal v Kamniku, kjer sem delal na internem radiu v zavodu CIRIUS, ki je oddajal na območju centra. Imeli smo enourni program z vremenom, novicami, skratka ves radijski paket.

Enkrat smo obiskali Radio 1 in ob tej priložnosti je moj mentor Mojmir Mavrič izrazil željo, da bi se kdo od nas javil v eter. No, na Radio 1 smo na cedeju poslali naš posnetek in povabili so me k sodelovanju. Oddajo sem vodil leto in pol, potem pa sem moral zaradi številnih obveznosti radijsko dejavnost opustiti.

No, sem zadnje čase čutil pomanjkanje ustvarjalnega navdiha, zato sem se odločil še za stand-up nastope. Nastopam po lokalih, kjer prirejajo izbore za naj komika meseca. Novembra sem zmagal, decembra sem bil drugi, s stand-up komedijami pa gostujemo tudi z lokalnim kulturnim društvom Podlipa in v tem zelo uživamo.

Ali imate na svojem repertoarju tudi šale o invalidih ali se jim izogibate? Da, to so pravzaprav moje glavne šale. Na začetku sem imel več "neinvalidskih" šal, saj nisem vedel, kakšen bo odziv občinstva, vendar sem kmalu opazil, da najbolj vžge, če se norčuješ iz svojih hendikepov. Zato so te zdaj moj glavni adut.