Ljubljančan, ki je najprej obnorel Maribor, nato pa še Evropo

Mariborčani, ponosni udeleženci lige prvakov, so v tej sezoni poskrbeli za številne presežke. Zgodba o 19-letnem Ljubljančanu Petru Stojanoviću, ki se izvrstno počuti v mestu ob Dravi, njegovo nogometno znanje pa je tako zajetno, da je v kratki članski karieri poskrbel za ničkoliko rekordov, spominja na tiste v posladkanih ameriških filmih. Če se dan pozna po jutru, v mariborski ekipi pravkar dozoreva nogometaš, ki pomeni svetlo prihodnost slovenskega nogometa. Kaj vse je dosegel?

Igrati v ligi prvakov ni mačji kašelj. Igrati v ligi prvakov, čeprav si še najstnik, je dejanje, vredno še večjega priklona in spoštovanja. Redno igrati v ligi prvakov in biti eden od najboljših posameznikov kluba, ki je zbral tri točke in ostal v igri za prezimitev v Evropi vse do zadnjega kroga, pa je podvig, ki ga zmorejo le izbrani.

Za člansko reprezentanco debitiral v Ljubljani

Petar je v prejšnji sezoni čakal na priložnost pri Mariboru, a se je znašel na čakalnem seznamu, saj je na igralnem položaju desnega bočnega branilca blestel Martin Milec. Usoda je hotela, da je svojih pet minut dočakal šele takrat, ko je zapustil vijolice in se pred začetkom sezone preselil k belgijskemu podprvaku Standardu, z Milcem pa si je nato delil minutažo tudi na zadnji reprezentančni tekmi.

Čeprav je 19. rojstni dan praznoval oktobra in je mesec dni starejši od velikega prijatelja Luke Zahovića, je že debitiral v dresu članske reprezentance. Srečen dogodek, ki ga je navdal z ogromnim ponosom in častjo, je dočakal v rojstnem mestu. V Ljubljani, kjer se je na igrišču dobro kosal s kolumbijskimi zvezdniki.

O tem, kako napreduje, se je prepričal tudi as Chelseaja

Z najboljšimi na svetu ima opravka že v ligi prvakov, tako da ni bilo to zanj nič novega. Se pa razveseli vsake priložnosti, ko lahko nabira izkušnje in se nauči marsikaj novega. Ko se je z Mariborom prvič pomeril s Chelseajem, mu je belgijski virtuoz Eden Hazard dal vetra in ga nekajkrat osmešil. Dva tedna pozneje je pomagal slovenskemu prvaku do senzacionalnega remija z londonskimi modrimi zvezdniki (1:1), s Hazardom pa se spustil v bolj enakovreden boj.

Zanimivo je, da je v mlajših letih najraje igral v zvezni vrsti. Tam je igral tudi na evropskem prvenstvu do 17 let, ki ga je nedavno gostila Slovenija. Na klubskih pripravah v Turčiji pa je naredil preskok, se premaknil bolj desno in bližje obrambi ter postal branilec modernega kova, pred katerim je še velika prihodnost.

Za koliko milijonov bo obogatil mariborsko blagajno?

Če se je v prejšnji sezoni tudi zaradi Milčeve prisotnosti dokazoval v drugi ligi, kjer je kot posojen up Maribor oblekel dres Veržeja, pa je v tej sezoni nenadomestljiv in prva violina desnega boka. Njegova cena strmo narašča. Če se je poprej sramežljivo govorilo o šestmestnih številkah, se Zlatko Zahović s snubci že več mesecev, vse od posrečenih nastopov v ligi prvakov, pogovarja o milijonih. In to ne o enem, temveč o kar nekaj milijonih. Morda tudi o sedmih, osmih, kot se je slikovito izrazil pred dnevi in dal vedeti, da bi lahko mladi nogometaš kmalu porušil klubski rekord, kar se tiče višine odškodninskega zneska.

Športni direktor Maribora pravi, da je Petar zelo zrela osebnost. Sam se ne obremenjuje s tem, kam in kdaj bo prestopil. Razmišlja le o Mariboru, o soigralcih, ki so ga prijazno sprejeli medse in za katere pravi, da se z njimi razume kot bi bil član velike in srčne družine.

Je povsem navaden najstnik, ki skrbi tudi za srednješolsko izobrazbo in kolikor pač omogočajo naporne nogometne obveznosti obiskuje četrti letnik Srednje ekonomske šole v Mariboru. Profesorji imajo razumevanje, nenazadnje je govora o enem od najbolj obetavnih nogometašev na tem delu Evrope.

Joc Pečečnik je težko prebolel njegov odhod

Ko je Evropska nogometna zveza pred začetkom sezone izbirala mlade nogometaše, ki bi lahko presenetili v ligi prvakov, je v mariborskem klubu izpostavila ravno njega. Ni se zmotila, imela je odličen nos. Tako kot Zahović, ki ga je iz Interblocka, s katerim je osvojil kadetski državni naslov, privabil na štadion pod Kalvarijo. O kako pomembnem biseru slovenskega nogometa je tekla beseda, je dokazoval gnev Joca Pečečnika, ko je spoznal, da je Maribor zmagal v bitki za obetavnega reprezentanta.

Petar poteze ni nikoli obžaloval. Še več, pozneje je razkril, da bi vpričo Maribora odklonil tudi kakšno ponudbo iz tujine. Presodil je, da je slovenski prvak, ki v zadnjih letih nekaj pomeni v Evropi, pravšnji klub za napredek in idealna odskočna deska za nadaljnji razvoj.

Najprej vratar, nato zvezni igralec, zdaj branilec

Nogometna žoga ga je zasužnjila pri petih letih. Najprej je treniral v klubu Arne Tabor, se nato preselil na Kodeljevo in do 14. leta spoznaval metodiko Slovanove šole, pot pa je do odmevnega prestopa k Mariboru nadaljeval pri Interblocku.

Zanimivo je, da je na začetku oboževal vlogo vratarja. Rad je branil, a je nato prisluhnil ideji očeta, da bi se lahko preizkusil tudi v polju. O tem, kako uspešen bi bil med vratnicama, ne bomo nikoli izvedeli, smo pa lahko Petrovemu očetu hvaležni, da ga je zvabil na igralno polje, kjer prideta na desni strani do izraza njegova hitrost in nepopustljivost.

Ponosen na samolepilne sličice s svojo podobo

Petar je eden od redkih najstnikov v Evropi, ki se lahko pohvali s privilegijem, da zbira samolepilne sličice za ligo prvakov in občasno naleti tudi na svojo fotografijo. Zelo je ponosen, ko uzre svojo podobo in pravi, da se sploh še ne zaveda, kaj vse mu je uspelo narediti z Mariborom.

Če bo napredoval tako hitro, bo že januarja pomahal Sloveniji v slovo in se odpravil v tujino. Ker se železo kuje takrat, ko je vroče, športni direktor Maribora ne bo kar tako zapravil možnosti, da sklene večmilijonski posel in enemu od najbolj priljubljenih Ljubljančanov na delu v Mariboru (ne smemo pozabiti na prvega vratarja Jasmina Handanovića in reprezentanta Željka Filipovića) pomaga do sanjskega nastopa. In nadaljevanja nogometne pravljice, ki jo okuša na vsakem koraku.