Razvrednotenje vrednot II

Dobil sem kar nekaj pošte, v kateri me bralci rotijo, naj vendar že pokažem pot iz te – kot v zadnji kolumni – blatne "kaluže" (vir). Za začetek predlagam, da si preberejo dognane Zablode postsocializma (vir). Kulturna antropologinja V. V. Godina naslavlja značilno-slovensko nemoralo in jo pojasnjuje. Razrešitev pa je žal medgeneracijska. Obstaja sicer metafizična čarobna paličica, ki sem jo opisal v zadnjem poglavju Epifanije (vir), a to je že druga zgodba.

Zgodovinskih anomalij se ni lahko znebiti. Ta čas bi bil velik korak naprej že v pozitivni selekciji, zlasti v politiki (vir). Bomo v naslednjih kolumnah videli, v čem je težava, a ključna je tu, "kot je razvidno iz priloženega", tudi svoboda tiska (brez politične korektnosti!).

Izvor morale

Zoon politikon Človek je po Aristotelu politična žival (gr.: ζῷον πoλιτικόν). Ker grška beseda polis (πόλις) pomeni mesto, je pravilneje, če to prevedemo kot mestna, torej kot družbena in celo kot družabna žival.

Iz tega je Aristotel sklepal, da človeka kot človeka (v nasprotju z raznimi "beštijami") v samem izvoru vzpostavlja njegova zmožnost razlikovati dobro od zla. Kot sem navedel v uvodu svoje knjige Minervina sova, je Aristotel trdil, da "družabna žival" najnižjih podlosti ni zmožna.

Žal to ne drži …

Družba in pravo

Hobbesova "vojna vseh proti vsem" Družba, če ni soodvisnosti posameznikov in skupin ter delitve dela, sploh ni družba. Preprosto ne deluje, zato skupno življenje terja vsaj najnižje standarde. Brez njih se začneta anarhija in Hobbesova "vojna vseh proti vsem".

Vojna vseh proti vsem?

Rimsko pravo in mednarodno pravo Od rimskega prava naprej je zato bistvo prava v tem, da naj moč logike nadvlada anarhično logiko moči. Spori se ne smejo razreševati s fizičnim obračunavanjem. Razreševati se morajo civilizirano, verbalno po sodni poti. Če se vojne dogajajo med narodi, je to zato, ker mednarodno pravo v tem smislu – sploh ni pravo. Nad njimi s svojo vojsko in policijo namreč umanjka, ker je ne more biti, vrhovna oblast. Tudi Združeni narodi so zato nemočni, oblast Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) pa je za zdaj še vedno stvar dogovora med strankami (državami), zato lastne oblasti tudi to sodišče nima.

Genialnemu rimskemu pesniku Ovidu Nasu (43 pred Kr. do 18 po Kr., vir) je bila že takrat izziv uganka, ali ljudje moralnim pravilom sledé zaradi pravne grožnje ali "sua sponte", spontano:

"Zlata je doba bila, prva od vseh, ki brez maščevalca, spontano je sáma, brez prava, vrlino, resnico gojila." (Prev. B. M. Z., vir)

Ovid je imel domotožje po utopičnem času "zlate dobe", ki pa nikoli ni obstajala.

Da brez minimalnih standardov (razen brezpravja v mednarodni areni) ne gre, je očitno. Če moralne zavore pri posameznikih sploh delujejo, je to, kot sem že nakazal (vir), popolno presenečenje.

Kako otrok v svojo duševnost privzame razliko med dobrim in zlim?

To, kar je za družbo "očikolno", namreč strukturna potreba po morali, je glede posameznika še vedno nekaj nezavednega. V osrčju tega je občutek krivde.

Kako se sploh zgodi, da otrok (in pozneje odrasli) v svoje nezavedno privzame razliko med dobrim in zlim? Če jo, to merimo z zavednim ali nezavednim občutkom krivde. V tem primeru se lahko pojavi celo podzavestno samokaznovanje (fr.: autopunition).

Kako človek sploh ponotranji moralne zavore, brez katerih je sicer sociopat ali psihopat in predstavlja, če smo aktualni – "koruptivno tveganje"?

Hic Rhodus, hic salta! Glede "stalne pripravljenosti" so zdajšnji odzivi slovenskih dekanov in profesorjev pravi lakmusov test. Arogantno sprenevedanje obeh ministrov pred kamero, še zlasti vesele ministrice, je – značilno! – brez kančka občutka krivde.

Zdaj se nekateri – spet značilno! – izgovarjajo na pravilnike itd. To smo v prejšnji kolumni prikazali kot hipernormativizem (vir). Drugi pa to tudi že veselo relativizirajo (vir). Njuno izgovarjanje, kar je zelo škodljivo, pri ljudeh ustvarja občutek, da so nekateri ljudje nad zakonom.

V Franciji bi bila minister in ministrica, kot se je v preteklosti večkrat že zgodilo, v trenutku odstavljena. Ker je prej poudarjal, kako je tatvin in laži v Sloveniji preveč, je to za predsednika vlade preizkusni kamen. Hic Rhodus, hic salta! (Tukaj je Rodos [, o katerem si se hvalil], tukaj poskoči! (vir)).

Klasični Ojdip Morála v temelju izhaja iz travme, skozi katero mora vsak deček.

Ta se je pod tabujem incesta svoji materi prisiljen odpovedati (fr.: séparation). V zgodnjem otroštvu sta namreč dojenček in dojenčica povsem zlita z materjo (fuzija), sebe sploh ne ločita od nje, z njo se neločljivo enačita. Pri dečku se to malo pozneje pokaže kot namera, da bi se z materjo poročil. Od tod Ojdip. Dečku oče arhetipsko ta incest preprečuje in prepoveduje, zato je incest – in ne zaradi česa drugega! – tabu vseh tabujev.

Za fantka pri starosti 4–5 let je to hud poraz, popolna travma. Iz nje se mora, nebogljen kot je, nekako izvleči. Šele ko ugotovi, da obstajata fizična razlika med njim in materjo ter fizična podobnost med njim in očetom, mu je odprta pot do enačenja – z očetom. To je pozneje tim, "bonding", akcijska povezava med očetom in sinom.

Zvjagincev (2003) in Pasolini (1962) Andrej Zvjagincev je neuspeh te povezave med sinovoma in očetom mojstrsko prikazal v svojem filmu Vrnitev (vir). Film si velja ogledati, da bi dojeli nasprotni pol te psihodinamike, kot ga je prav tako mojstrsko in 40 let prej predstavil Pier Paolo Pasolini v filmu Mamma Roma (vir).

V prvem in v drugem primeru, a iz različnih razlogov, "klasični Ojdip" nima učinka. Ni enačenja med očetom in sinom. Zvjagincev posledic ne prikaže, Pasolini pa na koncu filma napove, da bodo generacije mammonov (maminih sinčkov) (vir) za družbo še velika težava.

V svojem filmu Teorema (vir) Pasolini potem prikaže šarmantno moč pravega predojdipalca. To je tim, "temna triada" (vir), ki se ji ženske ne morejo upirati. Toda o tem kdaj drugič.

Univerzalnost ojdipalnega trikotnika Trikotnik oče-mati-sin (in drugače oče-mati-hči) po navedbah antropologov (razen Malinowskega) od nekdaj deluje v vseh družinah in v vseh družbah. Do danes nismo vedeli, kaj se zgodi, če ne deluje.

Slovenske težave Slovenske težave v zvezi s tem je v zgodovinskem temelju prikazala Vesna V. Godina (vir).V družini, da bi v družino lahko "vpeljal Zakon", položaj očeta ni dovolj avtoritativen (ne avtoritaren!). Tudi žena ga v njegovi avtoriteti sproti spodnaša; tudi v njeni družini očeta, ki zato Zakona v družino ni mogel vpeljati, niso jemali resno. Kako le, če pa so bili tudi njegov praded, ded in oče – takoj ko so stopili iz hiše – hlapci? Če ne alkohol, kaj jim je preostalo?

Če pa gre vse po sreči, je iz konflikta, ki za dečka izhaja iz nemožnosti, da bi se izvlekel iz travme prepovedanega incesta z materjo, zanj edini izhod enačenje z očetom.

To pa je ključna slovenska težava.

Presenetljivi učinek osamosvojitve Državna osamosvojitev težave ne le ne rešuje, ampak jo nasprotno – ker smo zdaj kar naenkrat brez zunanjega gospodarja – postavlja v prvi plan! Iz tega izhaja niz značilno slovenskih težav, ki se zdaj, ko imamo svojo državo, kažejo tudi v raznih dodatkih za pripravljenost in v endemični koruptivnosti (vir). Neka sodnica na ESČP me je pred kratkim vprašala: "Pa kaj je s to tvojo Slovenijo in njenimi stalnimi škandali?"

Če se sin ne more enačiti z očetom, ki je na primer vsaj copata, če že ne alkoholik, se ojdipalni kompleks ne more pozitivno razrešiti. Tak deček ne bo prevzel očetove načelnosti, če jo ta sploh ima, in bo pozneje imel le pogrošna mnenja, ne prepričanj. Za njega bo vse, skupaj z dodatki za "stalno pripravljenost", nekaj, kar je na vsak način treba zrelativizirati (vir). Če že oče nima te principialnosti in če je že njegov oče itd. ni imel, vidimo, da se slovenska amoralnost iz generacije v generacijo poglablja.

Nekoč sem na ESČP vprašal nekega vzhodnoevropskega kolega sodnika: "Kako je mogoče, da je pokvarjenost današnje generacije, ki ni izkusila totalitarizma, še hujša od amoralnosti njihovih mater in očetov?"

"Heh," mi je odgovoril, "kaj misliš, o čem so se pogovarjali doma pri kosilu in pri večerji?"

Kohlbergove stopnje moralnega razvoja Če pa deček uspešno izide iz klasičnega Ojdipa, usvoji prvinsko razliko med dobrim in zlim (vir). To razliko potem v moralnem odraščanju pretvarja v Kohlbergova moralna prepričanja. Vir:

Bojim se, da je danes v Sloveniji stopnja doseženega moralnega razvoja večinoma v drugem stadiju prve ravni (na desni strani, drugi predelek z vrha).

Prava morala pa se začne šele na tretji ravni (na desni strani, peti predelek z vrha).

Globalni koláps klasičnega Ojdipa

Antropologi ne pojasnijo, zakaj se danes v vseh kulturah na tem planetu (angl.: cross-culturally) prej že dosežena raven moralnega razvoja vse hitreje znižuje.

Epidemija neodgovornosti na primer ni samo slovenska težava. Samo dva primera. Japonci zdaj v primeru Fukušime izkazujejo izjemno visoko stopnjo lažnivosti, ki je od njih prej ne bi pričakovali –, še zlasti če to primerjamo s preteklo sovjetsko reakcijo v Černobilu. V ameriškem filmu Wall Street (vir), ki je mikrokozmos te težave, sociopatski Gekko pravi, da je pogoltnost nekaj dobrega ("Greed is good …"). In tako dalje.

To pojasnjuje razloge, zaradi katerih je Immanuel Wallerstein (vir) napovedal, da je parazitska "financializacija" zadnja faza pred razpadom kapitalizma. Bližamo se točki singularnosti (bifurkacije), ko se bo sistem sesedel vase.

Zanimivo je, da Wallerstein začetek razpadnega procesa postavi v leto 1968. Takrat je namreč prišla na družbeno sceno prva predojdipalna generacija.

Zakaj se je glavni psihološki mehanizem, ki je do zdaj vzdrževal moralno odgovornost, vase sesedel prav zdaj? Na to bomo odgovorili v naslednji kolumni.