Sreda, 1. 4. 2020, 11.53
4 leta, 7 mesecev
Preživetje v divjini
"Sam verjetno niti bivaka ne bi postavil" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,41
2
V tretji oddaji Preživetje v divjini smo na pustolovščini spremljali Lidijo in Uroša, njuna preizkušnja pa je bila prekinjena zaradi medveda, ki se je sprehajal v neposredni bližini njunega bivaka in ogrožal njuno varnost. Uroš nam je v pogovoru zaupal, kakšen je bil njegov prvi odziv, ko je izvedel za kosmatinca, in kaj se je iz izkušnje v divjini naučil.
Lahko bi rekli, da kot ekipa nista delovala preveč usklajeno in da vama naloge niso šle najbolje od rok.
Pa saj sva imela bivak (smeh, op. p.). Preživetje v divjini je zahteven izziv. Pomembni so iznajdljivost, znanje, izkušnje, pa tudi kanček sreče pomaga. Brane je na tem področju prava enciklopedija. Pozna ogromno malenkosti, ki so lahko pri preživetju odločilne. Ravno te malenkosti pa je mogoče pri opazovanju spregledati ali pozabiti, ko gre zares. Na koncu pa lahko pomenijo odločilno razliko pri netenju ognja. Ali pa pri preživetju samem. No, tudi fizična pripravljenost igra veliko vlogo. Skupek vsega bi nama verjetno prinesel ogenj, ki ga na koncu nisva imela. Bivak pa sva vseeno postavila, tako da vsaj premočena nisva bila.
Vsaka ekipa potrebuje čas, da se privadi na skupno delovanje, vsaka ekipa se mora uigrati, zato me nekaj razglašenosti ne preseneča. Po občutku bi rekel, da sva ravno pri postavljanju bivaka strnila vrste in naredila vse, da bi vsaj prenočila na suhem. Skupaj sva se trudila, da bi si nezavidljiv položaj olajšala, kolikor je le mogoče. Lahko tudi rečem, da sam verjetno niti bivaka ne bi postavil.
Bivak, ki sta ga postavila Uroš in Lidija.
Brane vaju je večkrat opozoril, da zadeve ne jemljeta dovolj resno. Kaj je bila vaša prva misel, ko ste izvedeli, da se v vajini bližini sprehaja pravi medved in da je treba izziv zaradi nevarnosti prekiniti?
Zavedal sem se resnosti položaja. Ognja nama ni uspelo zanetiti in še noč se je hitro bližala. Narava naju je obdarila z osvežilnim dežjem, dodala ščepec nizkih temperatur, pa tudi družbo divjih živali nama je priskrbela. Morda bi lahko bolj hitela pred nočjo, ampak s hitenjem se lahko pojavijo tudi napake. Kot v primeru skorajšnjega atentata na Lidijo, ko sem nanjo podrl popolnoma trhlo deblo, ali pa premalo napete vrvice za opozorilni sistem.
Panika, slaba volja in brezglavo hitenje bi lahko, vsaj po mojem mnenju, prinesli več gorja kot koristi, zato sem poskusil obdržati hladno glavo in pozitivno naravnanost. Zdi se mi, da je tudi Lidija delovala podobno. Tudi ponoči zato nisva popolnoma obupala. Še sva poskušala zanetiti ogenj. Tudi bivak sva še dodelala, da bi si povečala možnosti, da bi dočakala jutro. Ko sem izvedel, da se v bližini sprehaja pravi medved, sem bil vesel, da je Brane budno pazil na naju. Bil pa sem tudi malo razočaran, saj sem verjel, da lahko izziv uspešno opraviva.
Nezgoda s trhlim deblom:
Kaj pa bi spremenili, če se zdaj ozrete nazaj?
Pravzaprav ne bi spremenil ničesar. Tudi iz neuspeha se lahko veliko naučim o tem, čemu se moram posvetiti in kje se lahko izboljšam. Tako ali tako sem se na izziv prijavil, ker sem si želel izkusiti preživetje v divjini. Točno to sem dobil.
Kaj je bil glavni nauk te preizkušnje?
Spoznal sem, da je zame za zdaj bolje, da se sam v divjini ne znajdem v podobnem položaju (smeh, op. p.).
2