Nedelja, 6. 9. 2015, 16.47
8 let, 8 mesecev
"Želim si v drugo državo, tu mi pravijo: 'Utihni, Sirka si'"
V sprejemni center v Bicskeju, madžarskem mestu približno 40 kilometrov iz Budimpešte, novinarjem ne dovolijo vstopiti. Stik in pogovor z begunci sta bila tako mogoča le skozi leseno ograjo.
"Ne vem, kje bom spala. Z možem, sestro in njenim možem ter dvema mlajšima bratoma bomo morali spati zunaj, brez odej ali podobnega. Na poti smo sicer imeli spalne vreče, vendar smo jih na morju izgubili," je dejala Fatima. In to ravno v trenutku, ko je začelo deževati.
"Žena mi vsak dan govori, da bi bilo bolje, če bi umrla," opiše njene občutke s poti iz Sirije in v okoliščinah, v kakršnih so se znašli v Evropi, na Madžarskem. Naprej trenutno ne morejo, vsaj ne dokler imajo le bel karton, ki so ga s svojo registracijsko številko dobili v sprejemnem centru.
"A kot so nam že ob prihodu na Madžarsko povedali tukajšnji prostovoljci, je iz sprejemnih centrov težko priti. Zato so nam odsvetovali odhod vanj, a mi nismo imeli izbire, prisiljeni smo bili priti. Policija ti ne da nobene možnosti. Tudi pravijo: prstni odtisi ali zapor."
Iz Budimpešte so pot proti Nemčiji nadaljevali s kombijem. Po osebi so za to pot morali tihotapcu z ljudmi plačati 600 evrov, dogovorjeni pa so bili, da jih bo pustil v obmejnem avstrijskem mestu, od koder bodo šli čez mejo peš in tako še do Nemčije. A jih je prestregla policija.
Tako je bilo tudi v Fatiminem primeru. Sedem oseb je vozniku za pot plačalo, a čeprav je ni izpeljal do konca. Približno 100 kilometrov pred mejo mu je zmanjkalo bencina. "Neprestano smo mu govorili, da mora natočiti gorivo, a tega ni storil, dokler ga ni zmanjkalo. Medtem ko je šel peš na bencinsko črpalko, se je pri nas ustavila policija."
Ko se nam je med pogovorom na ograji sprejemnega centra pridružil Iračan, je prav tako razložil, da so za pot do meje morali plačati vnaprej. A da jih je med menjavanjem prevoznega sredstva ustavila policija. Ostali so brez denarja, odpeljali pa so jih v sprejemni center.
"Sicer sem delala. V mednarodni šoli sem v angleščini poučevala otroke. Tako kot sem prej v Siriji otroke učila risanja, za denar pa sem risala tudi od doma. V Savdski Arabiji sem res imela službo, a nič drugega. Nobenih pravic. Če so na primer v šoli kaj poizvedovali o učiteljih, so me morali skriti." Ni več mogla prenašati tega položaja. "Nisem se mogla vpisati na univerzo, nikamor potovati … Kot da ne bi obstajala," je povedala mlada Sirka, ki si želi postati novinarka. "Zato si želim v drugo državo, kjer bom imela svoje pravice. Ne da mi pravijo: 'Utihni, Sirka si.'"
Še nekaj prizorov iz sprejemnega centra v Bicskeju: