Zaščita delavcev po nemško: konec elektronske pošte zunaj delovnega časa

Kaj je služba? V dobi pametnih telefonov, kjer je najmanjši delovni skupni imenovalec neke vrste elektronski vložek – naj bo to elektronska pošta, posredovanje dokumentov ali konferenčni klici –, tradicionalna opredelitev delovnega dne ni več aktualna. Uspešna podjetja so se začela zavedati, da neprestana pozornost delu za njihove kadre dejansko pomeni tveganje za izgorevanje in da to stanje nikomur ne koristi. Več uspešnih nemških podjetij, med njimi BMW, VW in Deutsche Telekom, so tako v zadnjih mesecih že uvedli prepovedi klicanja in pošiljanja elektronske pošte zaposlenim zunaj delovnega časa.

Prenos dobrih praks na raven države Kar je danes avantgardno in pragmatično razmišljanje uspešnih podjetij, pa bo morda kmalu postalo zakon. Nemška vlada namreč preučuje možnosti za uzakonitev tovrstnih prepovedi. Novičarski portal RP Online je objavil intervju z nemško ministrico za delo Andreo Nahles, v katerem je razkrila, da se z zveznim inštitutom za varstvo pri delu pogovarjajo o možnostih izoblikovanja omenjenega zakona. Prvi rezultati naj bi bili po njenih besedah vidni že prihodnje leto.

Podobna pravila že veljajo v Franciji Pred časom so se na podobno tematiko prebudili tudi Francozi, ki so dosegli podpis sporazuma, ki prav tako prepoveduje službeno elektronsko komunikacijo zunaj delovnega časa – a z nekaj posebnostmi. Sporazum je vezan zgolj na zaposlene v visoko-tehnološkem in svetovalnem sektorju, katerih delo vključuje ogromno elektronske komunikacije in pogosto zahteva tudi prilagajanje različnim časovnim pasovom. Kljub poročilom mnogo medijev to ni bil zakon, temveč posebna pravila za točno določene sektorje.

Utopija za slovenske razmere? Goran Lukič iz Zveze Svobodnih Sindikatov Slovenije meni, da je v Sloveniji kaj podobnega zelo težko izvesti: "Razlog je predvsem v načinu dela slovenskega menedžmenta, ki tako po razpoložljivih podatkih kot po praksi temelji na povečani intenzivnosti in ekstenzivnosti dela." Dodaja še, "da je zadnji napovednik zaposlovanja Zavoda RS za zaposlovanje med drugim pokazal, da podjetja pomanjkanje ustreznih kadrov rešujejo predvsem z nadurami (43 odstotkov podjetij s težavami pri iskanju delavcev). Tovrsten model porušenega ravnotežja med delom in zasebnostjo ("work-life balance") pa se v času krize zaradi potenciranega strahu pred izgubo zaposlitve zgolj še okrepi. K takšnemu negativnemu trendu še dodatno doprinese recimo vse močnejši pojav ustanavljanja samostojnih podjetij z eno osebo, kjer se gre v imenu konkurenčnosti velikokrat prek kakršnihkoli meja delovnega časa."

Jože Smole, generalni sekretar Združenja Delodajalcev Slovenije, nam je na vprašanje glede morebitne uvedbe podobnih uredb v Sloveniji odgovoril naslednje: "Veljavna slovenska zakonodaja relativno strogo razmejuje delovni čas (torej čas, v katerem je delavec dolžan opravljati svoje delovne naloge) od prostega časa delavca (ko takšne obveznosti delavec nima). Ob tem zakonodaja določa tudi obdobje obveznega 12-urnega počitka med dvema delovnima dnevoma, ki ga je delodajalec dolžan zagotavljati. Aktivnosti delavca zunaj delovnega časa so stvar delavca samega, pri čemer delavec v tem času ni dolžan opravljati dela, seveda pa mu tega ne more nihče preprečiti."

Ravnotežje Pozivi za zakonodajo v Nemčiji, ki naj bi omogočala bolj uravnoteženo delovno življenje, so prišli iz več nemških regij, te pa se opirajo na raziskave, ki postavljajo hipoteze glede visokih zdravstvenih tveganj, vezanih na dolgotrajni delovni ritem praktično brez premora. Ne glede na pripravljenost države opredelitev tovrstnega zakona ni lahka naloga, saj je treba najti pravo ravnotežje med zaščito delavca in med kaosom, ki bi omogočil izkoriščanje sistema. Giga OM poroča, da bi opisani zakon lahko služil kot konkurenčna prednost za delodajalce, saj bi zaposleni vedeli, da njihov večerni elektronski post ne bi bil sankcioniran.

Paradoks: z manj dela do večjega uspeha? Manjše število ur opravljenega dela še ni nujno slabo; prisotnost in učinkovitost sta dva povsem različna in pogosto nasprotujoča si pojma. Nemci opravijo skoraj polovico manj ur letno kot Grki, razlika v ekonomskih razmerah pa ne bi mogla biti večja. Lukič je prepričan, da "bi imel ta ukrep pozitivne učinke na podjetniško mikroklimo in okolje, pa tudi širše. Tukaj je recimo zanimiv primer praksa IT-podjetja za spletno izobraževanje Treehouse, kjer zaposleni delajo štiri dni v tednu za polno plačilo. Temu istemu podjetju so prihodki zrasli za 120 odstotkov, ima pa več kot 70 tisoč kupcev."

So krivi tudi zaposleni? Dejstvo je, da podjetje težko vpliva na to, kaj zaposleni počno v prostem času, zato je enostransko postavljanje podjetja v vlogo krivca nepošteno. Smole dodaja: "Želimo biti boljši in hitrejši kot naši sodelavci, tehnologija (na primer dostop do elektronske pošte na pametnih telefonih) pa nam to omogoča. Delodajalec ne more delavcu preprečiti z delom povezanih aktivnosti v njegovem prostem času. Poseganje delodajalca v delavčev prosti čas pa bi bilo vsekakor sporno." Lukič meni, da je "prelaganje odgovornosti za 24-urno spletno dosegljivost na zaposlene isto, kot če bi zapisali, da je delavec sam kriv, ker je recimo doživel izgorelost ("burn-out")". Tukaj bi opozoril na dr. Pšeničnyjevo, ki je že pred časom opozorila, "da živimo v času, ko je izgorevanje in izgorelost bolezen, ki tako v svojih vzrokih kot simptomih odslikava duh časa, v katerem živimo", in da vse bolj velja, "da posameznik v očeh drugih obstaja toliko, kolikor producira".