Zakaj Slovenci vozimo južnokorejske avtomobile

Leta 1913 je bila Argentina med najbogatejšimi državami na svetu. Njen bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca je bil takrat med drugim večji od avstralskega in kanadskega, po nekaterih izračunih (ekonomista Gerardo della Paolera in Alan M. Taylor) pa tudi od francoskega in nemškega. Nekdaj bogata država je zdaj revna Zdaj pa je Argentina država, ki hodi po robu bankrota, včasih pa tudi zgrmi vanj. Tudi časi bogastva so minili: leta 2014 pa je bila dežela gavčev in pamp po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) šele na skromnem 55. mestu na svetu.

Leta 1960 je bila Južna Koreja ena od najrevnejših držav na svetu: njen BDP na prebivalca je bil skromnih 79 ameriških dolarjev, kar je bilo manj od večine držav Latinske Amerike in tudi od nekaterih podsaharskih afriških držav, na primer Gane. Nekdaj revna država je zdaj bogata Danes pa je Južna Koreja dinamično gospodarstvo: tudi Slovenci vozimo korejske avtomobile in telefoniramo s korejskimi pametnimi telefoni. Koreja je zdaj tudi bogatejša od vseh latinskoameriških držav.

Podobno nazadovanje kot za Argentino bi lahko ugotovili tudi za Urugvaj, prav tako kot je bil napredek v slogu južnokorejskega značilen tudi za druge azijske tigre, kot so Singapur, Tajvan, Hongkong …

Kje so razlogi za nazadovanje in vzpon Zakaj je prišlo do argentinskega ali urugvajskega nazadovanja in do vzpona azijskega tigra? Odgovor je: popolnoma različni gospodarski politiki oziroma paradigmi ekonomskega razvoja.

Argentino in Urugvaj je po prvi in še bolj po drugi svetovni vojni potopila politika nadomeščanja uvoza oziroma politika uvozne substitucije (beri: visoke carine na izdelke iz tujine, ki omogočajo gradnjo domače industrije), azijske tigre pa je na pot uspeha popeljalo izvozno usmerjeno gospodarstvo.

Zakaj je Argentina obogatela Argentina je bila pred prvo svetovno vojno v gospodarskem smislu del Britanskega imperija oziroma, kot se je tudi reklo, neuradni del imperija. Bila je velika izvoznica žita, (govejega) mesa, usnja in volne, v državo pa se je stekalo tudi veliko britanskega kapitala (pa tudi Britancev, ki so v deželo tanga prinesli strast do nogometa).

Toda od leta 1914 je začela Argentina nazadovati. Tega leta je bil odprt Panamski prekop, kar je pomenilo, da ladjam z Atlantika proti Tihemu oceanu ni bilo več treba potovati skoti Magellanov preliv. To je udarilo argentinska pristanišča, ki so izgubila svoj strateški pomen.

Nazadovanje Argentine Po letu 1917 se je začel umikati tudi britanski kapital, saj je Veliko Britanijo izčrpavala vojna z Nemčijo. Za nameček je v Argentini v naslednjih letih, ko jo je prizadela velika kriza v 30. letih prejšnjega stoletja, prihajalo do politične negotovosti (vojaški državni udari in vojaške diktature), v gospodarstvu pa se je uveljavil protekcionizem.

Argentina, ki ji je nekoč bogastvo prinesla vključenost v svetovno trgovino (izvoz žita in mesa), je želela s politiko nadomeščanja uvoza zgraditi močno industrijo. Ta politika je bila v skladu z nauki argentinskega ekonomista Raula Prebischa, ki je izdelal tako imenovano teorijo odvisnosti. Nekonkurenčna industrializacija Kot je bil prepričan, lahko periferne države, izvoznice kmetijskih pridelkov ter surovin, postanejo neodvisne od središča, tj. industrijskih velesil, kot so ZDA, le tako, da zgradijo lastno industrijo. Toda ta politika je južnoameriško državo namesto v neodvisnost pripeljala še v večje nazadovanje.

Protekcionistična politika z gradnjo industrije, ki ni vpeta v svetovni trg, je osiromašila tudi argentinsko sosedo Urugvaj. Ta država je prav tako kot Argentina pred prvo svetovno vojno obogatela z izvozom mesa in volne. Nekoč je bila južnoameriška Švica Na valovih bogastva je kot ena od prvih držav na svetu vzpostavila državo blaginje (minimalna plača, uvedba denarnega nadomestila, pokojninski sistem …). Ko je Urugvaj leta 1930 gostil prvo svetovno nogometno prvenstvo, je imel sloves južnoameriške Švice.

Toda nato je v času velike svetovne gospodarske krize upadel izvoz mesa (med letoma 1930 in 1932 za več kot 40 odstotkov), po drugi svetovni vojni pa še izvoz volne. Urugvaj se je sredi 30. let lotil državno vodene gradnje industrije (ne samo prehranske industrije, ampak tudi strojne in kemične), ki pa ni bila konkurenčna na svetovnem trgu.

Azijski vzpon: od igrač do sodobne tehnologije Ko so nekdaj bogate južnoameriške države nazadovale, pa so daljnovzhodne države (najprej Japonska, nato Južna Koreja in drugi azijski tigri) začele svojo pot navzgor, saj so zgradile industrijo, ki je usmerjena v izvoz, torej konkurenčna na svetovnem trgu.

Najprej so izvažale poceni izdelke (oblačila, obutev, igrače …), nato je sledil izvoz avtomobilov (najprej japonski, sledili so južnokorejski avtomobili) in zabavne elektronike (od japonskih tranzistorjev, digitalnih ur, televizorjev, videorekorderjev, walkmanov do južnokorejskih pametnih telefonov). Če Južna Koreja ne bi zgradila izvozno usmerjene industrije … Razliko v ekonomski paradigmi – protekcionistična uvozna substitucija proti izvozno usmerjenem gospodarstvu – lahko opazijo kupci po svetu, tudi v Sloveniji. Če se na primer Južna Koreja ne bi odločila za izvozno usmerjeno gospodarstvo, se danes tudi Slovenci najverjetneje ne bi vozili z južnokorejskimi avtomobili ter uporabljali južnokorejske zabavne elektronike.