Zakaj škandali uničijo samo nekatere ameriške politike?

V ZDA se tako kar nekaj politologov ukvarja z vprašanjem, kaj škandali pomenijo za politike, kateri lahko škandal preživijo in katere bo pokopal. Eden najbolj znanih spolnih škandalov zadnjih desetletij je bila zagotovo afera Billa Clintona s pripravnico Moniko Levinsky, ki pa Clintona ni uničila, temveč je zgolj okrepila njegovo moč in priljubljenost.

Če je Clinton iz afere izšel kot zmagovalec, pa se možnosti za preživetje spolnega škandala v ZDA z leti manjšajo. Scott Clement za Washington Post na primer ugotavlja, da je bilo izmed 38 kongresnikov in senatorjev v ZDA, ki so bili po letu 1974 vpleteni v spolni škandal (med njimi so bili samo moški), samo 39 odstotkov predstavnikov izvoljenih tudi po škandalu, ta odstotek pa se z leti niža in je trenutno na 20 odstotkih. V povprečju so predstavniki, ki po izbruhu škandala niso odstopili, preživeli na položaju še dve leti.

Zadnja leta škandali bolj škodujejo republikancem Možnost preživetja škandala se po Clintonu drastično niža. Med 15 škandali po letu 2000 so preživeli samo trije politiki. Kar nekaj jih je odstopilo, na primer poročeni Anthony Weiner, ki si je prek družbenih omrežij dopisoval z oboževalkami in jim pošiljal fotografije svojega nabreklega uda, David Wu, ki je svojim zaposlenim pošiljal fotografije sebe oblečenega v tigra, ali pa Chris Lee, ki je na Craigslist objavil svojo fotografijo zgoraj brez. V škandale se je v teh letih ujelo približno enako število demokratov in republikancev, a demokrati so imeli dvakrat več možnosti, da škandal tudi preživijo. Po letu 2000 so bili v 11 od 15 škandalov vpleteni republikanci.

Manj zbranih sredstev, a večja prepoznavnost Brandon Rottinghau je v analizi škandalov med predsedniškimi volitvami, kamor so bili vključeni tudi boji za demokratske in republikanske nominacije, ugotovil, da škandali morda res negativno vplivajo na zbiranje kampanjskih sredstev, da pa bistveno izboljšajo možnosti za kandidatovo izvolitev. Škandali namreč močno povečajo vidnost kandidata, volivci ga opazijo in o njem izvejo bistveno več. Po drugi strani pa so škandali bolj pogosti med kandidati, ki imajo dejansko možnost izvolitve.

Bistven je kontekst Medtem ko stranke hitro zapustijo kandidate, s katerimi si ne morejo pomagati, bodo tiste, ki imajo dobre možnosti za izvolitev v Belo hišo, ščitile z vsemi močmi. Uspeh je pri tem odvisen tudi od drugih dejavnikov. V ZDA škandali bistveno bolj škodujejo temnopoltim politikom ter članom stranke, ki v kongresu nima večine, ugotavlja Brandon Rottinghaus. Na resnost škandala vpliva tudi dogajanje po svetu. Škandal bo namreč dobil bistveno več medijske pozornosti, če se tisti teden ne bo dogajalo nič bolj zanimivega.

Glede volivcev pa imajo večjo možnost preživetja vendarle politiki, vpleteni v spolne škandale, ki jim volivci hitreje odpustijo, kot pa na primer finančne škandale, še posebej, če je šlo vmes za zlorabo moči, ugotavlja David Doherty.

Uspeh prinaša tudi večji nadzor javnosti Tovrstne raziskave pa bremeni dejstvo, da se lahko lotijo analize zgolj najbolj vidnih škandalov, ki se praviloma dogajajo najbolj uspešnim. To ne pomeni, da bolj uspešni politiki pogosteje varajo, temveč da se z manj uspešnimi politiki nikomur ne da ukvarjati, saj ne ogrožajo kritičnega števila tekmecev. Veliko politikov v ZDA kmalu po škandalu tudi odstopi, a kot dokazujejo nekateri primeri, predvsem Bill Clinton, to ni nujno najboljša poteza za nadaljnjo politično kariero. Ko politik namreč vztraja na položaju, s tem izsili podporo strankarskih kolegov, osebni škandal pa tako dobi obliko strankarskega boja, ki nosi precej manjše posledice.