Četrtek, 4. 5. 2017, 11.28
7 let, 1 mesec
Zakaj Evropska ljudska stranka izgublja tla pod nogami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
15
Poraz kandidata francoske konservativne republikanske stranke Francoisa Fillona v prvem krogu francoskih predsedniških volitev je tudi svarilo Evropski ljudski stranki.
Na prvi pogled se zdi, da je prevlada Evropske ljudske stranke (EPP), ki združuje številne evropske konservativne stranke, v Evropski uniji skoraj popolna.
- Zakaj levica izgublja tla pod nogami
- Zakaj se bo v Franciji odločalo tudi o usodi Slovenije
- Je to mož, ki bo Evropo rešil pred Trumpom?
Vse niti v svojih rokah, ampak ...
Predsednik Evropske komisije, Luksemburžan Jean-Claude Juncker, je iz vrst EPP, prav tako iz tega tabora prihaja predsednik Evropskega parlamenta, Italijan Antonio Tajani. EPP ima tudi največ poslancev v Evropskem parlamentu.
A ta prvi pogled prikriva težave strank EPP, ki so sorodne težavam socialističnih oziroma zmerno levih strank. Namreč izgubljanje volilnih glasov na račun bolj radikalnih in populističnih strank.
V Franciji je kandidatka Nacionalne fronte Marine Le Pen premagala desnosredinskega Fillona, na nizozemskih parlamentarnih volitvah prejšnji mesec pa je Stranka za svobodo Geerta Wildersa izgubila boj za prvo mesto z liberalno stranko VVD, ki jo vodi premier Mark Rutte, a se je vseeno odrezala bolje kot krščanskodemokratska stranka CDA, ki je članica EPP.
Potop konservativcev EPP na avstrijskih in francoskih predsedniških volitvah
Potop Fillona, ki je delno povezan z izbruhom afere o fiktivni zaposlitvi njegove žene Penelope, pomeni, da prvič po letu 1958 (če kot del zmerne desnice štejemo sicer bolj sredinskega Valeryja Giscard d'Estaigna) kandidata zmerne desnice ne bo v drugem krogu francoskih volitev.
Podobno se je zgodilo tudi na lanskih avstrijskih predsedniških volitvah, ko se kandidatu Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) Andreasu Kholu tako kot kandidatu Socialdemokratske stranke Avstrije (SPÖ) Rudolfu Hundstorferju ni uspelo uvrstiti v drugi krog volitev.
Macron kot van der Bellen, Le Penova kot Hofer
Kot v Franciji sta se v drugem krogu za vstop v predsedniško palačo Hofburg spopadla neodvisni kandidat, v resnici pa levosredinski kandidat Zelenih Alexander van der Bellen (malce ostarela avstrijska različica Emmanuela Macrona) in kandidat Svobodnjaške stranke Avstrije (FPÖ) Norbert Hofer (avstrijska različica Marine Le Pen). Torej ideološko podoben spopad, kot mu bomo 7. maja priča v Franciji.
Zaradi vzpona svobodnjakov imata v Avstriji težave tako ljudska kot socialdemokratska stranka. Obe stranki sta se v boju proti svobodnjakom Heinza-Christiana Stracheja na področju migracij in prosilcev za azil že pomaknili bolj proti desni, a vprašanje je, ali bo to svobodnjakom preprečilo zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Številni so prepričani, da bi ljudska stranka spet doživela vzpon, če bi jo prevzel mladi avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz.
Zaton nemške kraljice Evrope
Moč Evropske ljudske stranke je še pred leti, točneje pred septembrom 2015, simbolizirala in poosebljala krščanskodemokratska nemška kanclerka Angela Merkel, ki je po zmagi na nemških parlamentarnih volitvah leta 2013 dobila precej upravičen vzdevek kraljica Evrope.
A njena odločitev o odprtju nemške meje za migrante in begunce septembra 2015 je EU pahnila v krizo, ki se zlasti kaže v vse izrazitejšem oblikovanju blokov držav znotraj EU (npr. višegrajska četverica) ter naraščanju moči protimigrantskih in evroskeptičnih strank.
Merklova nehote pomagala brexitovcem in Donaldu Trumpu
Njena sporna odločitev je pomagala zagovornikom brexita, da so junija lani zmagali na referendumu o izstopu Velike Britanije iz EU. Prav tako je njena politika odmevala tudi v ZDA in imela kar pomembno vlogo pri zmagi republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa novembra lani.
Hitra je pot od slave do zatona. To je lahko na svoji koži leta 2015 izkusila nemška kanclerka Angela Merkel. 13. julija 2015 je s podporo skoraj vse EU v Bruslju v kot stisnila mladega grškega premierja Aleksisa Ciprasa, 4. septembra 2015 pa je s svojo samovoljno in prenagljeno odločitvijo, da odpre nemške meje za migrante in begunce, izgubila sloves številke ena v Evropi.
Merklovi sicer ankete napovedujejo – zlasti zaradi dobrega stanja nemškega gospodarstva –, da bo septembra letos vnovič zmagala in ostala kanclerka. A ta zmaga ne bo tako veličastna kot tista leta 2013.
Orbanov Fidesz – črna ovca v EPP?
Poleg tega sta Merklova in Nemčija od jeseni 2015, zunanjepolitično gledano, precej osamljeni, njena politika pa je tudi sprožila nemir znotraj EPP, kjer je madžarski premier Viktor Orban postal njen glavni nasprotnik in simbol antimerklovske politike.
Odnosi med Orbanovo strujo in Merklovo se lahko v prihodnosti še bolj zaostrijo, saj je vodja poslanske skupine EPP v Evropskem parlamentu Manfred Weber pred dnevi Orbanu posredno zagrozil z izključitvijo Fidesza iz EPP, in sicer zaradi spornega zakona o zaprtju Srednjeevropske univerze (CEU) v Budimpešti.
Madžarski premier in predsednik Fidesza Viktor Orban, ki je prepričan, da so migracije iz islamskih dežel trojanski konj, je postal glavni protipol Merklovi. Drugače od strank EPP v drugih, zlasti zahodnoevropskih državah, ki se spopadajo z osipom glasov, je njegova stranka za zdaj še trdno na oblasti.
Evropska ljudska stranka vodi, če štejemo tudi Bolgarijo, kjer je pred tedni zmagal Bojko Borisov s stranko Gerb, vlade v sedmih državah EU: v Nemčiji, Španiji, na Irskem, Madžarskem, na Cipru, Hrvaškem in v Bolgariji. Socialdemokrati oziroma socialisti vodijo osem vlad, liberalci prav tako kot EPP sedem.
EPP v Veliki Britaniji ni, na Poljskem v sporu s konkurenčno konservativno stranko
Nevarnost za prihodnost EPP je, da ima zelo velike težave v nekaterih velikih in zelo pomembnih evropskih državah. V 64-milijonski Veliki Britaniji, ki sicer odhaja iz EU, EPP sploh nima predstavnika, saj so vladajoči desnosredinski konservativci del konkurenčne Zveze konservativnih in reformnih strank (ECR).
Članica ECR je tudi poljska stranka Zakon in pravica, ki je na oblasti v 38-milijonski Poljski, najpomembnejši članici EU izza nekdanje železne zavese. Ker je največja poljska opozicijska stranka Državljanska platforma članica EPP, so po volitvah jeseni 2015 izbruhnili spori med EPP in Poljsko na evropski ravni.
Trdno na oblasti sta tudi poljska premierka Beata Szydlo (levo) in njena britanska kolegica Theresa May. Obe prihajata iz strank, ki sta del Zveze konservativnih in reformnih strank (ECR).
EPP konservativni poljski vladi očita ogrožanje demokracije in pravne države
Poslanci EPP v Evropskem parlamentu – razen poslancev Orbanovega Fidesza – so tako lani septembra podprli tako imenovano protipoljsko resolucijo, ki poljski vladi, to vodi Beata Szydlo, očita ogrožanje demokracije in pravne države.
Nacionalna fronta jemlje glasove neogolističnim republikancem
Tudi nedavni prvi krog volitev v 65-milijonski Franciji je pokazal, da je bolj radikalna desnica v podobi Nacionalne fronte vse večja konkurenca stranki Republikanci (Les republicains), ki je članica EPP.
Konservativni francoski republikanci imajo srečo, da ima Francija dvokrožni večinski sistem, tako da bodo na parlamentarnih volitvah junija letos verjetno dobili več poslanskih sedežev od Nacionalne fronte. V drugem krogu francoskih parlamentarnih volitev se namreč v volilnih enotah oblikuje koalicija med konservativci in levico proti Nacionalni fronti.
Milijarder Silvio Berlusconi je bil dolga leta številka ena italijanske desne sredine in trikratni predsednik vlade. Zdaj so leta njegove politične slave minila. Njegova stranka Naprej, Italija je brez realnih možnosti za zmago na parlamentarnih volitvah. Še več, v boju za tretjo mesto jo lahko premaga celo Severna liga Mattea Salvinija.
V Italiji EPP grozi, da bo pristala na političnem obrobju
Če dvokrožni večinski sistem v Franciji rešuje konservativce, pa je brez te rešilne bilke EPP v 60-milijonski Italiji. Članica EPP Naprej, Italija, ki jo vodi ostareli milijarder Silvio Berlusconi, je namreč po javnomnenjskih anketah šele tretja ali četrta najmočnejša stranka. Ima približno enako podporo kot Severna liga.
Daleč pred Berlusconijevo stranko sta levosredinska Demokratska stranka in populistično evroskeptično Gibanje petih zvezdic, ki ga vodi komik Beppe Grillo.
Tajani kot rešitelj?
Nedavna odločitev EPP, da za svojega kandidata za predsednika Evropskega parlamenta izbire Antonia Tajanija iz Naprej, Italije, je torej povezana z željo vodstva EPP, da okrepi svoj položaj na Apeninskem polotoku.
Mariano Rajoy je poleg Merklove edini politik iz vrst EPP, ki vodi vlado v kateri od pomembnih članic EU. A njegova vlada je manjšinska in ima šibko podporo.
Španska teža v EPP
47-milijonska Španija je poleg Nemčije edina velika in pomembna država, ki jo vodi stranka iz vrst EPP. To je Ljudska stranka Mariana Rajoya. Velika teža španske Ljudske stranke v EPP se kaže tudi v tem, da na primer vodja poslanske skupine EPP v EU parlamentu Manfred Weber odločno nasprotuje osamosvojitvi Katalonije od Španije in podpira špansko politiko do Gibraltarja.
15