Velika latvijska zgodba o uspehu

Toda niso bili veseli samo Latvijci, dogodka so se zelo veselili tudi na Evropski komisiji. Predsednik Barroso je v tem videl "spodbudno sporočilo za druge države, ki prestajajo težko ekonomsko prilagajanje". Po njegovem mnenju je Latvija v tem trenutku "močnejša kot kadarkoli".

Latvija je v zadnjih letih pritegovala posebno pozornost številnih ekonomistov in politikov. To je po svoje vsaj nekoliko presenetljivo, gledano seveda z vidika njene velikosti in pomena. Ampak ravno s tega vidika je zanimiva za Slovenijo, s katero je primerljiva tako po velikosti kot tudi številu prebivalstva. Kot je znano, jo je stranka SDS mnogokrat dajala za zgled.

Uspeh v zategovanju pasov Glavni razlog za tolikšno pozornost je bržkone v tem, ker se je država spremenila v nekakšen simbol politike, za katero se zdi, da v vse večjem delu Evrope izgublja podporo. Nekateri vidijo zdaj v njeni zgodbi o uspehu dokaz, da se politika zategovanja pasov na koncu vendarle izplača, in celo menijo, da je finančna in fiskalna strogost lahko uspešen model tudi za druge države.

No, s tem, da je Latvija lahko model tudi za druge države, se prav veliko ekonomistov ne strinja. Stvar vseeno ni tako preprosta. Že pri državi velikosti Češke bi se vse skupaj precej zapletlo. Dejstvo tudi je, da jo od problematičnih južnih držav loči še kaj več kot zgolj protestantska etika, s pomočjo katere naj bi prebivalci stoično prenašali rezanje plač in množična odpuščanja. Mnogi opozarjajo, da je ravno nenavaden odziv prebivalstva razlog za zaskrbljenost.

Zagotovo je res, da v Latviji ni bilo takšnih protestov kot npr. na evropskem jugu, ampak razlogi za to se lahko skrivajo tudi kje drugje. Na primer v tem, da država, ki je bila včasih del Sovjetske zveze, pač ni imela možnosti, da bi razvila tradicijo sindikalnega boja. Uradna logika razmišljanja je šla približno takole: ker je Sovjetska zveza proletarska država, se pravi, ker imajo v njej oblast proletarci, ni nobenega razloga za sindikate – proletariat se vendar ne bo boril proti samemu sebi, to bi bilo absurdno. S podobnimi težavami se sicer soočajo tudi mnoge druge postkomunistične države.

Per aspera ad astra Pri ocenjevanju latvijskega uspeha je treba upoštevati, da gre za eno od držav, ki jih je kriza najbolj prizadela. BDP je na začetku padel kar za 25 %, brezposelnost je bila 21 %. Vlada se je pogumno lotila "strukturnih reform", s katerimi je uspešno oklestila socialne izdatke, znižala plače v javnem sektorju, izboljšala konkurenčnost in posledično povečala izvoz. Številke so danes zgovorne, o tem ni nobenega dvoma, vsaj na papirju gre res za zgodbo o uspehu.

Vendar pa bi bilo tvegano reči, da so bili ukrepi vlade priljubljeni. Informacije, da ni bilo nobenega odpora, so netočne. Na začetku leta 2009 je na ulicah Rige protestiralo 10 tisoč ljudi. A dejstvo, ki ga ob tem ni mogoče spregledati, je, da kljub nepriljubljenosti ljubitelji zategovanja pasov na volitvah zmagujejo. Ali to pomeni, da v resnici le niso tako zelo nepriljubljeni?

Zgodba je v resnici malce bolj zapletena. Ena od razlag pravi, da zategovalci pasov zmagujejo, ker je njihova politična konkurenca preveč povezana z rusko etnično manjšino. Politična delitev namreč ne poteka na ideološki, ampak bolj na etnični ravni. Večina bralcev najbrž ve, da prebivalci baltskih držav Rusov ne marajo.

"Ni ljudi, ni problemov" Mimogrede, tale stalinistični podnaslov tukaj je v tem kontekstu sposojen od znanega ameriškega ekonomista Michaela Hudsona. Če ob tem morda kdo misli, da je Hudson stalinist, se seveda tako zelo moti, da bi se res težko bolj. Kot je priznal v intervjuju za FAZ, je bil njegov krstni boter Lev Trocki, cepin, s katerim ga je Mercader mahnil po glavi, zaradi česar je pozneje, kot je znano, v bolnišnici po neuspeli operaciji umrl, pa je bil last njegove tete. Ampak to je seveda že druga zgodba.

Hudson tukaj ni pomemben zaradi svojega botra, tete in njenega cepina, pa tudi ne zato, ker ne samo da zna Latvijo najti na zemljevidu, pač pa jo precej dobro pozna tudi bolj od blizu, ampak predvsem zato, ker je bil nekaj časa svetovalec latvijske vlade glede alternativ politiki zategovanja pasov. Poleg tega je eden od redkih ekonomistov, ki je argumentirano opozarjal na nepremičninski kolaps (med drugim je v Harper's Magazin leta 2006 izdal "ilustriran vodnik" s provokativnim naslovom The new road to serfdom). Morda še to: ni proti kapitalizmu, ga pa zelo moti neoliberalizem. Kdor spremlja njegovo delo, se težko znebi vtisa, da ne zamudi res nobene priložnosti za kritiko tega sistema.

Hudson je do latvijske zgodbe o uspehu torej kritičen. Zelo kritičen. Tako zelo kritičen, da jo primerja kar s Potemkinovo vasjo. Enega od glavnih problemov vidi v t. i. demografski katastrofi: če je imela država ob osamosvojitvi 2,7 milijona prebivalcev, jih ima danes le še okoli 2 milijona. Pa še tukaj se podatki precej razlikujejo. Profesor Mihails Hazans, ki se na latvijski univerzi ukvarja s temi problemi, je vlado že večkrat obtožil, da manipulira s številkami. Po njegovih izračunih je npr. leta 2011 državo zapustilo 37 tisoč ljudi, po uradnih podatkih pa le 14 tisoč. Skratka, po neuradnih ocenah živi danes v državi manj kot 2 milijona ljudi.

Ali bi Slovenija morala posnemati Latvijo? Latvija ima zdaj naslednji problem: po eni strani je od njenega vstopa v EU državo zapustilo okoli 10 % mladih in izobraženih ljudi, po drugi strani pa se zaradi negotovih razmer vse manj ljudi poroča in ima otroke. Dejstvo je, da je njena demografska perspektiva slabša celo od ruske. In mimogrede, Hazans ne goji kakšnih upov, da se bodo emigranti morda kdaj v prihodnosti začeli vračati. Večina naj bi bila za državo izgubljena. Kot kažejo nekatere izjave, se tega počasi zavedajo tudi politiki.

Ne zgodi se prav pogosto, da bi človek v Forbesu prebral stavek, kot je tale: "Toda množično izseljevanje iz Baltika me navdaja z mislijo, da kakršnekoli so že na papirju koristi od enotne davčne stopnje in zategovanja pasov, v realnosti se ljudje odločajo s svojimi nogami." (Mark Adomanis)

Glavno vprašanje zdaj je, ali bi Slovenija res morala posnemati Latvijo. Ali bi si lahko z latvijskimi izkušnjami pot do uspeha tlakovala tudi sama? Kot rečeno, tako vsaj mislijo v stranki SDS. Vsekakor gre za zanimivo idejo, problem brezposelnosti bi bil hitro rešen. Težava je le … No, najbolje, da presodi bralec sam.