V papeški spalnici so se rojevali otroci

Štiri stoletja stara palača na griču je priljubljena papeška poletna rezidenca, kjer se je šestega avgusta 1978 končalo papeževanje Pavla VI. Ko je v rezidenci umrl, so ugasnili vse luči, usahnil je vodnjak pred palačo, vrata so zaklenili z debelo verigo, v bližnji cerkvi pa so začeli zvoniti. Osmega februarja 2013 se je v palači končalo še eno papeštvo. Ob osmih zvečer je tja prispel Benedikt XVI., ki bo tu počakal, da izvolijo novega papeža. Papeška palača pa ima razburkano zgodovino. Na griču, kjer stoji, je rimski cesar Domicijan med letoma 81 in 96 pred našim štetjem zaukazal pobiti zgodnje kristjane. Pozneje so rimski cesarji spoznali, da je na 500 metrov visokem griču ugodna poletna klima in zgradili so poletno vilo. Okoli leta 1200 je družina Gandolfi iz Genove tu zgradila manjšo palačo, ki je pozneje dobila ime prav po njej. Od leta 1596 je zgradba v lasti Vatikana. Veliko palačo je tu dal sezidati papež Urban VIII. v 17. stoletju. Od takrat so skoraj vsi papeži del poletja preživeli v palači. Ta tradicija se je nenadoma končala leta 1870, ko so italijanski vojaki okupirali Vatikan in se je Pij IX. razglasil za vatikanskega zapornika. Legenda pravi, da papež zadnjih osem let svojega življenja ni stopil iz svoje apostolske palače. Temu so sledili tudi njegovi nasledniki, tako da je bil Castel Gandolfo nekaj desetletij prazen. Tradicijo so obudili šele leta 1929, ko je lateranski sporazum med Svetim sedežem in Italijo določil, da je tudi ozemlje Castela Gandolfa zunajteritorialni del Vatikana. Na strehi teleskop Tako je leta 1934 Pij XI. postal prvi papež v 20. stoletju, ki je obiskal palačo. Odločil se je, da jo bo moderniziral – napeljal je centralno kurjavo, telefon, elektriko in dvigalo. Na streho palače je dal namestiti teleskop vatikanskega observatorija. Tako so poleg papeža v palačo začeli romati tudi astronomi, saj je v njeni okolici manj luči kot v Vatikanu in so boljši pogoji za opazovanje neba. Skupaj z astronomi je prišla v palačo tudi Vatikanska zbirka meteoritov, ena od najpomembnejših svetovnih zbirk kozmičnih kamnov. Pij XI. je dal zgraditi tudi steklenjake in hleve, da bi imel Vatikan zagotovljeno svojo hrano. Odločitev se je v vojni izkazala za jasnovidno. Tja se je umaknil tudi, ko je v Rim na obisk k Mussoliniju leta 1938 prišel Hitler, saj se z "glasnikom deluzije", kot ga je imenoval, ni hotel srečati. V palači je ostal šest mesecev, do oktobra istega leta, ko je po vrnitvi v Rim kmalu umrl.

Zatočišče za Jude Avgusta 1939 je papež Pij XII. iz palače posvaril svet pred vojno: "Z mirom ni nič izgubljenega, v vojni lahko izgubimo vse." Nihče ga ni poslušal in čez nekaj let so Nemci okupirali Rim. Leta 1943 je ukazal, naj vse vatikanske zgradbe, vključno z letno rezidenco, spremenijo v skrivališča za Jude. Nekaj sto naj bi se jih skrivalo tudi v Castel Gandolfo, toda natančnih podatkov o tem ni, saj je ta del vatikanskih arhivov še zapečaten. Ve pa se, da je oktobra 1943 papež tja poslal del svoje garde, ki naj bi varovala palačo. Pridružilo se ji je še tisoče prostovoljcev, tako da je bila papeška rezidenca dobro varovana.

Leta 1944 je tisoče ljudi iz okolice papeško rezidenco in nevtralen status Vatikana izkoristilo kot zaklonišče med bombardiranjem. Toda kljub temu je 10. februarja na rezidenco padla bomba ravno v trenutku, ko so se ljudje zbrali, da bi dobili dnevno porcijo mleka. V prihodnjih dneh so izpod ruševin potegnili več kot 500 trupel.

V tem času je papeška spalnica postala porodniški oddelek. Noseče begunke so papeške sobe izbrale za rojevanje, ker naj bi bil to najbolj varen del palače. Vatikan navaja, da se je v tem času na gradu rodilo vsaj 40 otrok. Matere so številne med njimi v znamenje zahvale poimenovale po papežu Pio ali Eugenio, kar je bilo rojstno ime papeža Pija XII.

Papež je v poletno rezidenco prišel šele leta 1946. Leta 1958 je tam doživel kap. Prvič ob smrti papeža oči medijev niso bile uprte v Rim, temveč so vsi pridrveli v Castel Gandolfo, 25 kilometrov iz mesta. Papež Pij XII. je v poletni rezidenci umrl 9. oktobra 1958.

Paparaci lovili papeža v kopalkah V času Janeza Pavla II. pa so novinarji pred rezidenco čakali zaradi čisto drugačnih razlogov. Paparaci so lovili fotografije papeža, ki je za zidovi igral tenis, brcal nogomet z otroki stražarjev in plaval v bazenu, ki so ga zgradili prav zanj. Fotografije papeža v kopalkah tudi niso kar tako. Sredi osemdesetih je Janez Pavel v palači organiziral pogovore. Povabil je filozofe in teologe, da so razpravljali o različnih temah, papež pa je tiho sedel v kotu Švicarske dvorane, kjer so bila srečanja, in poslušal razpravo. Če ga je kakšno predavanje še posebno zanimalo, je predavatelja pozneje povabil na kosilo.

To tradicijo je nadaljeval tudi Benedikt XVI. Poleg akademikov je na grad povabil Angelo Merkel, ambasadorje muslimanskih dežel, kritika cerkve Hansa Künga in vodjo ultrakonzervativnega Reda Pija X. Bernanda Fellaya.

Benedikt XVI. je verjetno prav v tej palači sprejel odločitev, da bo odstopil. Tja se je namreč zatekel aprila 2012, ko se je utrujen vrnil z obiska Mehike in Kube. Ko bodo izbrali novega papeža, se bo Benedikt XIV. vrnil v Vatikan in bival v samostanu Matere Ecclesiae (Matere Cerkve).