V Japonsko verjamejo le še redki

"Sem zadnji japonski optimist," ugotavlja Jesper Koll, ekonomist, ki je zadnjih šestindvajset let preživel na Japonskem. Koll se zaveda, da so zaradi starajočega se prebivalstva, gospodarske krize in vedno večjega zaostajanja za Kitajsko kot vzpenjajočo se regionalno silo vrste navdušencev nad Japonsko zdesetkane. Vsi tisti, ki so še pred slabimi dvajsetimi leti v tej otoški državi videli učbeniški primer gospodarske moči in socialnega blagostanja, so zdaj do Japonske veliko bolj zadržani. Še zadnji verniki v japonski gospodarski čudež so svojo vero začeli izgubljati po tem, ko se je Japonska neuspešno spopadla z uveljavljanjem novih reform, še posebej po rušilnem cunamiju marca lani. Namesto nekdanjega navdušenja zdaj glede Japonske prevladuje bistveno bolj pesimistična ocena. Številni postajajo vse bolj prepričani, da država ni samo v podaljšani gospodarski krizi, temveč celo v neizogibnem zgodovinskem zatonu. To potrjujejo številni ekonomski kazalniki dinamike japonskega gospodarstva, nič bolje pa deželi vzhajajočega sonca ne kaže z vidika demografije. Sodeč po trenutnih vladnih napovedih naj bi se japonsko prebivalstvo z zdajšnjih 127 milijonov do leta 2100 skrčilo na zgolj 47 milijonov prebivalcev.

Japonska bo leta 2050 postala najstarejša družba na svetu

Trenuten gospodarski padec je v izrazitem nasprotju z japonskim položajem pred nekaj desetletji, ko so japonska podjetja kupila Columbia Pictures in Rockefeller Center in so se Američani spraševali, ali se je Japoncev treba bati ali bi jim morali zavidati. V skladu s tem sta se že takrat ustvarili dve skupini. Prva je v Japonski videla nevarnega izzivalca, ki bi lahko škodoval gospodarskim interesom ZDA, druga pa prijazno velesilo, izredno bogato, a zavezano miroljubnemu razvoju. Danes o Japonski govorijo samo še z vidika nezavidljivih proračunskih težav – visokega dolga, vedno višjih stroškov socialnega zavarovanja in vse manjše trgovske menjava s Kitajsko zaradi ozemeljskega spora.

Namesto Japonske zdaj v Združenih državah, tudi v okviru predsedniške kampanje, govorijo predvsem o Kitajski kot novi grožnji ameriški gospodarski in politični prevladi. Japonska bo namreč že do leta 2050 postala najstarejša družba, ki je kadarkoli obstajala, saj bo povprečna starost že dvainpetdeset let. Že v naslednjem desetletju bo starajoče se prebivalstvo vsako leto za en odstotek upočasnilo bruto domači proizvod. To bo še bolj negativno vplivalo na Japonsko, ki je že leta 2010 izgubila položaj drugega najmočnejšega gospodarstva na svetu in že takrat morala priznati kitajsko premoč.