Ukradena prihodnost evropske mladine

Medvedja usluga Ameriški pisatelj Nicholas Sparks je v svoji uspešnici The Rescue zapisal: "Mladost ponuja obljubo sreče, a življenje ponuja realnost žalosti." Težko bi našli primernejši opis življenjske perspektive, s katero se spopada evropska mladina med 20. in 30. letom. Ta si resignirano in vse težje predstavlja, da bo kdaj dosegla karierno uspešnost, ekonomsko varnost in izobilje, ki je definiralo življenje njihovih babyboom staršev. Priča smo boleči ironiji – različne socialne zaščite, ki so babyboom generaciji omogočile razmah, zdaj posredno onemogočajo razvoj njihovim potomcem.

Simon Mastnak, ekonomski strokovnjak in direktor borzne družbe Alta, meni, da tej asimetriji ni videti konca: "Glede na to, da se je naša država v zadnjih letih močno dodatno zadolžila in da bo posledično prek davkov treba vse več denarja nameniti za poplačilo obresti, ter glede na to, da glas mladih v politiki pri odločanju prioritet ni ravno glasen (niti približno ne tako glasen kot recimo glas upokojencev), se zdi, da se bo še naprej reševalo udobje starejših na račun stiske mlajših.

Starejši skozi krizo relativno lahko Generacija, ki je desetletja uživala dolgotrajna in stabilna delovna razmerja, zaščito sindikatov in udobno upokojitev je krizo prebrodila bistveno lažje kot mladi, "na katerih svet stoji". Ti se v že tako zahtevnih časih spopadajo z velikim razkorakom med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela, krajšimi, slabo plačanimi in neperspektivnimi delovnimi razmerji. Slika postaja vse temnejša – srednji prihodek za starejše od 60 je po podatkih Eurostata med letoma 2008 in 2012 naraščal praktično po vseh državah EU. Za mlajše od 25 pa je upadel v polovici držav, tudi v Španiji, Angliji, na Nizozemskem in Portugalskem.

Nezaposlenost predvsem med mladimi Italija, v tretji recesiji od leta 2008, in Španija sta boleč primer tega vse globljega generacijskega razkoraka. Pri naših zahodnih sosedih je zaposlitvena stopnja mlajših od 40 leta padla za devet odstotkov, medtem ko je pri tistih med 55. in 64. letom za enak delež narasla. Nezaposlenost med mladimi v Italiji je bila junija tako kar 43,7 odstotka. V Španiji se je zaposlitvena stopnja za tiste pod 30 leti od leta 2007 prepolovila na 23 odstotkov, pri starejših generacijah je ostala praktično nespremenjena.

V Sloveniji se je v maju (zamuda pri uradnih podatkih ni opravičljiva) stopnja registrirane brezposelnosti sicer najbolj znižala v starostni skupini od 15 do 29 let, in sicer za 0,7 odstotne točke, a še vedno ostaja na visokih 21,7 odstotka. Nezaposlenost v starejši skupini od 30- do 54-letnikov je upadla zgolj za 0,1 odstotne točke na 9,9 odstotka.

Verižna reakcija z dolgotrajnimi posledicami Karierna perspektiva in nižji prihodki so zgolj začetek verižne reakcije, ki ima neljube in potencialno dolgotrajne družbene posledice. Mlajši, ki v nekaterih državah EU, vključno s Slovenijo, domače gnezdo že tako zapustijo prepozno (krepko po 30 letu), to zdaj počno še pozneje. Po podatkih raziskovalne ustanove Eurofound je število od 18- do 29-letnikov, ki živijo doma, med letoma 2007 in 2011 naraslo s 44 na 48 odstotkov. Stanje je posebej boleče v družbah, kjer je institut "maminih sinčkov" že tako ali tako tradicija. V Italiji po podatkih Eurostata namreč kar 64 odstotkov prebivalcev med 18. in 34. letom starosti živi pri starših. Komentar, da gre za nenaravno in kontraproduktivno stanje, je groba podcenitev stanja in s tem odveč. Tudi rojstvo prvega otroka se premika po starostni krivulji navzgor, saj si ob vsem hudem malokdo želi ali upa nakopati dodatno breme. Španske dame tako prvič rodijo krepko po 30. letu, v Sloveniji še vedno "že" pri 28 letih.

Kratkovidni pogled v prihodnost Med izvirne grehe tako v Italiji kot Španiji nedvomno spada širitev nizko plačanega in kratkoročnega dela, ki se je v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja razširilo kot spodbuda za zaposlovanje mladih. A medtem ko je bilo v Italiji leta 1998 le 20 odstotkov zaposlenih pod 25. letom "začasnih" delavcev, je danes ta delež bistveno višji – 50 odstotkov. Tudi (prve) plače za sveže zaposlene so del bolečega trenda – te so po podatkih Banke Italije med letoma 1990 in 2010 realno padle za 30 odstotkov.

Generacijska sociala Morda najbolj tragična in paradoksalna posledica celotnega klobčiča pa je t. i. "generacijska socialna podpora". Mlajši so vse bolj vezani in odvisni od starejših, namesto (bolj naravnega) obratnega stanja. Po podatkih raziskovalne hiše Nielsen so italijanski stari starši lani kupili 15 odstotkov vseh plenic in 30 odstotkov vseh otroških piškotov, za 12,5 oziroma 27,6 odstotka več kot leto prej.

Plemenit namen, usodna realnost Starši (in stari starši), ki bi logično za svoje otroke dali vse, so svoja delovna leta tlakovali z isto etiko. Da so lahko delali in služili in otrokom še naprej lajšali odraščanje, so zavračali zakonodajne reforme na trgu dela. S tem so (nevede in nehote) obsodili prihodnost svojih najdražjih. Posledice so skoraj usodne – starejši še vedno (in vse bolj) pomagajo mlajšim (a manj, kot bi si želeli, in manj, kot zmorejo), mlajši pa se ne morejo izkopati iz začaranega kroga neljube usode.