Sreda, 6. 8. 2025, 4.00
10 ur, 59 minut
80. obletnica napada na Hirošimo
Udarili so brez opozorila: Hoteli so povzročiti najhujši mogoč šok
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,00
Kronologija 20. in 21. stoletja bi bila najverjetneje zapisana zelo drugače, če se na današnji dan pred 80 leti ne bi zgodila ena največjih in na koncu tudi ključnih prelomnic druge svetovne vojne. 6. avgust 1945 je bil dan, ko je bilo v oboroženem spopadu prvič uporabljeno jedrsko orožje, njegova tarča pa je bilo mesto Hirošima na Japonskem. Povsem nepričakovana eksplozija, ki se je tri dni pozneje ponovila še nad mestom Nagasaki, je Japonsko prisilila k brezpogojni predaji in 2. septembra 1945 prinesla uradni konec druge svetovne vojne.
Tihi ocean bi se lahko obarval rdeče
Po tem, ko je bilo druge svetovne vojne v Evropi maja 1945 konec, so se zavezniške sile z Združenimi državami Amerike na čelu osredotočile izključno na tako imenovani pacifiški teater in na Japonsko.
V ozadju so sicer že pred predajo Nemčije potekale intenzivne priprave na kopensko invazijo Japonske, ki pa je imela predvsem v ZDA ogromno nasprotnikov, saj bi takšna strategija – desant na močno utrjeno otoško državo – najverjetneje zahtevala ogromno smrtnih žrtev. Strategi so ocenjevali, da bi lahko umrlo milijon zavezniških in od pet do deset milijonov japonskih vojakov.
Ultimat Japonski: Predajte se ali pa boste uničeni
26. julija 1945, ko je bilo že kristalno jasno, da je bil zavezniški projekt razvoja atomske bombe, projekt Manhattan, uspešen, so ZDA, Združeno kraljestvo in Kitajska v tako imenovani Potsdamski deklaraciji Japonski postavile ultimat – brezpogojno se predajte ali pa se soočite s takojšnjim in popolnim uničenjem.
Prva testna eksplozija ameriške atomske bombe se je zgodila 16. julija 1945 v puščavi zvezne države Nova Mehika. Dva tedna pozneje so za uporabo v vojaškem spopadu na letalonosilko USS Indianapolis dostavili prvo pravo atomsko bombo z vzdevkom Little Boy.
Japonski imperij je ultimat in s tem predajo zavrnil.
Želeli so največji možni šok, zato niso opozorili nikogar
Poveljstvo oboroženih sil Združenih držav Amerike je v načrtovanju napadov na japonska mesta z jedrskim orožjem sprejelo odločitev, da na to, kaj nameravajo storiti, ne bodo opozorili nikogar na Japonskem.
To je bilo v nasprotju s preteklo doktrino Američanov, ki so pred bombardiranjem japonskih mest nadnje odmetavali letake, ki so prebivalce opozarjali na prihajajočo veliko nevarnost in jih pozivali, naj se umaknejo na varno. Letaki niso bili zgolj opozorilne narave – šlo je tudi za izvajanje psihološkega pritiska na Japonce, da bi med njimi okrepili nasprotovanje vojni, ter upravičevanje izredno uničujočega in smrtonosnega bombardiranja mest pred drugimi zavezniki.
Eden od letakov, ki so jih Američani pred bombardiranji japonskih mest odvrgli iz letal, da bi prebivalce in prebivalke opozorili na prihajajočo nevarnost.
Odločitev, da prebivalcev in prebivalk Japonske ne opozorijo, da bodo uporabili novo, precej močnejše orožje, so v ZDA med drugim sprejeli zaradi negotovosti, ali bo eksplozija bombe sploh uspešna in ker so želeli kar najbolj šokirati japonske vojaške poveljnike in politične voditelje.
Mislili so, da jim je bilo prihranjeno najhujše
Za tarčo prve atomske bombe, ki je imela vzdevek Little Boy oziroma Deček, je bilo izbrano mesto Hirošima. Izbira je bila daleč od naključne.
Hirošima je bila v izdihljajih druge svetovne vojne drugo največje japonsko mesto (za Kjotom), ki ga še niso razdejali predhodni ameriški zračni napadi in silovita bombardiranja z zažigalnimi bombami. Za Japonsko je bila izrednega strateškega pomena, saj je bila eno od industrijskih in komunikacijskih središč imperija. V Hirošimi so imele skladišča tudi japonske oborožene sile. Mesto je takrat štelo približno 350 tisoč prebivalcev domujočih v strnjenih četrtih, kar bi lahko še povečalo število civilnih žrtev in s tem šok, ki bi ga ob eksploziji doživela Japonska.
V Hirošimi z več dogodki te dni obeležujejo 80. obletnico napada na mesto z jedrskim orožjem. V ospredju je tako imenovana kupola Genbaku oziroma "kupola atomske bombe", ruševina nekdanje promocijske dvorane. Gre za edino stavbo, ki se je nahajala neposredno v območju epicentra eksplozije atomske bombe in je udarni val ni porušil do tal.
Ameriški generalštab je letalskim silam zaradi načrtovanja napada z atomsko bombo zato prepovedal bombardiranje Hirošime. Tako njeni prebivalci kot japonska vojska so se spraševali, zakaj je bilo to Hirošimi in še trem drugim mestom, ki so bila prav tako izbrana za tarče jedrskega orožja – Kokuri, Niigati in Nagasakiju –, prihranjeno, ko pa so drugi deli Japonske, v prvi vrsti Tokio, kar ječali pod bombami ameriških letal. Odgovor so dobili 6. avgusta 1945.
V nekaj trenutkih je umrlo od 70 do 80 tisoč ljudi
6. avgusta 1945 ob 8.15 po tamkajšnjem času je približno 600 metrov nad Hirošimo eksplodiral Little Boy in v nekaj sekundah povzročil opustošenje, ki ga svet do takrat še ni videl.
Ta dobro znana fotografija gobastega oblaka nad Hirošimo, ki jo je izdala ameriška vojska, je nastala približno tri ure po detonaciji atomske bombe. Dolgoletno prepričanje, da gre za "atomski" oblak, je sicer zmotno: v resnici je nastal zaradi požarov, ki so mesto zajeli po eksploziji. Če bi bil to pravi gobasti oblak "Dečka", bi moral biti ta glede na velikost silovitejši od najmočnejše atomske bombe, kar so jih do zdaj sprožile ZDA.
V goreči eksploziji in udarnem valu, ki se je širil s hitrostjo 440 metrov na sekundo, je po nekaterih ocenah v krogu 500 metrov od središča detonacije v nekaj sekundah umrlo od 70 do 80 tisoč ljudi. Porušena so bila praktično vsa stanovanjska in gospodarska poslopja, Little Boy pa je prizanesel le tistim, ki so bila zgrajena s protipotresnimi tehnikami.
Kljub temu so od njih ostali le zidovi. Skupno je bilo uničenih skoraj 70 odstotkov vseh zgradb v Hirošimi, močno poškodovanih pa še sedem odstotkov.
Eksplozija bi lahko bila še veliko, veliko hujša, če atomska bomba ne bi bila izredno neučinkovita.
Deček bi lahko povzročil veliko silovitejše razdejanje, če ne bi bil zelo neučinkovit. Od 64 kilogramov obogatenega urana, kolikor ga je vsebovala bomba, ga je bilo v verižni reakciji porabljenega manj kot kilogram.
Ne le to, po ocenah znanstvenikov se je večina tega urana spremenila v druge radioaktivne elemente, eksplozivno energijo pa je nad Hirošimo z vajeti spustilo zgolj od 0,6 do 0,7 grama obogatenega urana. Za primerjavo: kovanec za en evrski cent tehta več kot trikrat toliko.
Nekatere prebivalce Hirošime je doletela usoda, ki je bila strašnejša od takojšnje smrti
Dobili so vzdevek "aligatorji, ki hodijo kot mravlje". To so bili ljudje, ki so bili neposredno izpostavljeni izredno visokim temperaturam zaradi eksplozije atomske bombe, a niso umrli takoj.
Poškodbe oziroma opekline ene od Japonk, ki je preživela eksplozijo atomske bombe.
Vročina jim je dobesedno stopila obraze, njihove oči, nosovi, ušesa, ustnice in lasje so izginili, se spominjajo očividci. Tam, kjer so imeli nekoč usta, so imeli le še zevajoče luknje, iz katerih so prihajali strahotni zvoki, spominjali so na oglašanje kobilic.
Kot mravlje so hodili zato, ker so v vročinskem valu izgubili dlani in stopala. Večina jih je umrla nekaj ur po eksploziji.
Do konca leta 1945 je zaradi akutnih poškodb, ki jo je povzročila eksplozija atomske bombe nad Hirošimo, glede na nekatere ocene sicer umrlo še skoraj enkrat toliko ljudi kot usodnega 6. avgusta, še nekaj deset tisoč pa zaradi bolezni, ki jih je izpostavljenost sevanju in drugim dejavnikom povzročila leta pozneje.
Poveljstvo japonske vojske za uničenje Hirošime ni vedelo do naslednjega dne
Da je bila Hirošima skoraj popolnoma uničena, je japonski politični in vojaški vrh izvedel šele naslednji dan, ko so nad mesto poslali izvidniško letalo. Drugega načina za pridobitev informacij namreč ni bilo, saj je bila komunikacijska infrastruktura uničena. Pilot je velik oblak dima nad Hirošimo nato opazil že z razdalje 150 kilometrov.
Japonsko vojaško poveljstvo se je o razsežnosti napada na Hirošimo dokončno prepričalo šele 16 ur po eksploziji, ko so podrobnosti izvedeli iz javnega oznanila Združenih držav Amerike, da je njihova vojska Japonsko napadla z atomsko bombo.
Ena najbolj prepoznavnih fotografij opustošenja v Hirošimi. Tako je bila videti Hirošima zgodaj spomladi leta 1946 oziroma dobrih sedem mesecev po eksploziji atomske bombe, ki je večji del mesta tako rekoč zravnala s tlemi.
Japonci so sicer že prej pravilno predvidevali, da Hirošima ni bila tarča klasičnega bombardiranja, saj na območju prejšnji dan niso zaznali približevanja večjega števila letal.
Še ena eksplozija atomske bombe je bila za Japonsko prevelik zalogaj
Japonci se torej še niso dobro začeli zavedati katastrofe v Hirošimi, ko so ZDA udarile znova. 9. avgusta 1945 ob 11.02 se je zabliskalo še nad Nagasakijem. Gorje je mestu prinesla atomska bomba z vzdevkom Fat Man (Debelinko) s šestkilogramsko sredico iz radioaktivnega plutonija. Ob eksploziji Debelinka je takoj umrlo 40 tisoč ljudi, vseh žrtev pa naj bi bilo več kot 70 tisoč.
Eksplozija atomske bombe nad Nagasakijem, 9. avgust 1945
Vrhovni vodja oboroženih sil japonskega imperija cesar Hirohito je po Nagasakiju vendarle uvidel, da mu je v rokavu zmanjkalo asov. S pojasnilom japonskemu ljudstvu, da ima sovražnik strahovito novo orožje in da raje reši več milijonov življenj, kot pa da bi se še naprej bojeval, je 15. avgusta razglasil kapitulacijo Japonske.
2. septembra 1945 je na ameriški letalonosilki USS Missouri predajo v navzočnosti vrhovnih poveljnikov vojske ZDA podpisal takratni japonski zunanji minister Mamoru Šigemitsu in druge svetovne vojne je bilo konec.
Malo je manjkalo, pa danes ne bi govorili o Hirošimi in Nagasakiju
Če bi bilo 6. avgusta 1945 nad Hirošimo oblačno, bi se bombnik B-29 superfortress, bolj znan je bil po vzdevku Enola Gay, ki je s seboj vozil atomsko bombo Deček, obrnil proti jugozahodu in pot nadaljeval proti Kokuri.
Atomsko bombo je ameriška vojska zaupala posadki bombnika B-29 Superfortress. Letalo je bilo znano po vzdevku Enola Gay, kar je bilo ime mame pilota Paula Tibbetsa. Posadka Enole Gay, izbrana za bombardiranje Hirošime, je štela 12 mož. Zadnji član posadke, navigator Theodore Van Kirk, je umrl konec julija 2014. Star je bil 93 let, kar pomeni, da je prvi gobasti oblak v zgodovini vojskovanja videl kot 24-letnik.
Mesto je bilo rezervna tarča prve uporabljene atomske bombe v zgodovini vojskovanja. Šlo je za kraj strateškega pomena – tam so bila japonska skladišča orožja in vojaške opreme. A Kokuro je tisti ponedeljek rešilo lepo vreme v Hirošimi.
9. avgusta pa je res malo manjkalo, da bi namesto o Hirošimi in Nagasakiju danes govorili o Hirošimi in Kokuri. Ameriški bombnik B-29 "Bockscar" s pripeto atomsko bombo je 9. avgusta 1945 zjutraj namreč že krožil nad mestom.
Težava, ki je posadki letala preprečevala, da bi na Kokuro odvrgli atomsko bombo, je bila slaba vidljivost. Bilo je oblačno, v zraku pa je bilo tudi precej dima. Zanj so bili odgovorni tako Američani kot Japonci. Prvi zato, ker so prejšnji dan z zažigalnimi bombami pustošili po bližnjem mestu Jahata.
Na fotografiji je Cutomu Jamaguči, eden od več kot 150 ljudi, ki so preživeli obe eksploziji atomskih bomb, kar pomeni, da so bili 6. avgust v Hirošimi, 9. avgusta pa v Nagasakiju. Jamaguči, ki je umrl leta 2010, je bil sicer edini človek, ki ga je japonska vlada tudi uradno priznala kot preživelega v obeh napadih. Jamaguči je bil 6. avgusta 1945 na poslovnem potovanju v Hirošimi, ko je ameriško letalo na mesto spustilo atomsko bombo. Utrpel je hude opekline in preživel noč v mestu. Zatem se je vrnil v svoj domači Nagasaki, oddaljen okoli 300 kilometrov, ki je bil tri dni kasneje tarča drugega napada z atomsko bombo.
Japonci so medtem zrak dodatno zadimili z zažiganjem katrana. Šlo je za taktiko, s katero so poskusili odvrniti sovražna letala. Takrat so že vedeli, kaj se je tri dni prej zgodilo v Hirošimi.
Ameriški bombnik se je zato obrnil proti rezervnemu cilju atomske bombe, Nagasakiju. Tudi Nagasaki je bil izjemno strateško pomemben za japonske oborožene sile, saj je bila tamkajšnja težka industrija eden od glavnih opremljevalcev japonske mornarice.
