To je bil prvi kavboj v Beli hiši

V ZDA že nekaj časa potekajo soočanja republikanskih in demokratskih predsedniških kandidatov, ki bodo čez nekaj mesecev na strankarskih volitvah želeli dobiti republikansko oziroma demokratsko kandidaturo za predsednika ZDA.

Bolehna "mestna srajca" Eden od najbolj znanih predsednikov ZDA (predsedoval je med letoma 1901 in 1909) je Theodore Roosevelt, ki se je rodil pred 157 leti, 27. oktobra 1858. Čeprav se je imel za kavboja, pa je bil po rojstvu pravi mestni fant. Rodil se je namreč v New Yorku, na Manhattnu. Kot otrok je bolehal za astmo.

Po očetovi strani je pripadal znani newyorški poslovno-politični dinastiji Roosevelt, ki je bila nizozemskega rodu. Roosevelti naj bi bili eni od prvih priseljencev v mestu, ki se je takrat imenovalo še Nieuw-Amsterdam (sl. Novi Amsterdam). Pripadnik družine Roosevelt je bil tudi ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt, ki je vodil ZDA med letoma 1933 in 1945 ter je znan po politiki New Deala.

Kavboj iz Dakote želi postati guverner New Yorka Franklin Delano je bil demokrat, medtem ko je bil Theodore dolgo časa zvest republikanec. S politiko se je najprej ukvarjal v zvezni državi New York. Sredi 80. let je kupil ranč v Severni Dakoti. Tu se je naučil jezditi konja po kavbojsko, metati laso in loviti.

Leta 1886 se je vrnil domov, saj je hotel postal župan New Yorka. V volilni kampanji se je predstavljal kot kavboj iz Dakote, kar pa mu takrat še ni prineslo zmage, zato se je vrnil na Zahod. Objavljal je veliko knjig in člankov, v katerih je hvalil kavbojski način življenja. Kavboj je bil zanj poosebljenje moškosti, nosilec moških vrednot, ki so neprecenljive za narod, popolnoma drugačen od "pomehkuženih moških, ki jih občudujejo psevdočlovekoljubi", kot je nekoč zapisal.

Reformator newyorške policije Leta 1895 se je vrnil v rojstni New York in postal načelnik newyorške policije (NYPD), ki je imela takrat v javnosti negativen sloves legla korupcije. Policijo je reformiral in med drugim velik poudarek namenil telesni pripravljenosti – kdor ni bil dobro telesno pripravljen, se je moral posloviti od policijskih vrst.

Leta 1897 je postal namestnik državnega sekretarja za vojno mornarico v administraciji predsednika Williama McKinleyja. Ko so se ZDA v skladu z Monroejevo doktrino vmešale v kubansko krizo in podprle kubanske borce za osamosvojitev otoka od Španije, je leta 1898 izbruhnila ameriško-španska vojna.

V prvih bojnih vrstah v vojni s Španci Roosevelt je zapustil funkcionarski položaj in se kot vojak bojeval v konjeniški enoti, imenovani Rough Riders (Grobi jezdeci). V tej enoti so bili večinoma športniki, kavboji in rančarji iz Arizone, Nove Mehike, Teksasa in Oklahome. V enoti je postal polkovnik, zato mu je bilo všeč, če so ga pozneje klicali polkovnik Roosevelt ali samo polkovnik.

Vojno slavo je istega leta izkoristil na volitvah za guvernerja zvezne države New York, kjer je tesno zmagal. Karikature so ga takrat že prikazovale kot kavboja, ki strelja z dvema revolverjema. Obetavnega politika je opazil tudi McKinley, ki ga je pred predsedniškimi volitvami leta 1900 izbral za svojega podpredsednika.

Roosevelt postane predsednik ZDA Ko je leta 1901 McKinley umrl zaradi posledic strelnih ran, ki mu jih je zadal atentator, ameriški anarhist poljskega rodu Leon Czolgozs, je Roosevelt postal 26. ameriški predsednik. Kot predsednik je rad napenjal mišice. Leta 1903 je ameriška vojska omogočila odcepitev Paname od Kolumbije (leta 1904 pa so Američani že začeli graditi Panamski prekop), podprl je Venezuelo, od katere so Nemci, Britanci in Italijani v letih 1920 in 1903 skušali z vojaško blokado venezuelskih pristanišč izsiliti plačevanje dolgov.

Leta 1905 se je izkazal kot mirovnik, saj je posredoval med Rusijo in Japonsko, da sta sklenili mir. Leta 1906 je za to dejanje dobil Nobelovo nagrado za mir. Bil je prvi ameriški predsednik in prvi državnik nasploh, ki je dobil to nagrado.

Lovec na slone Leta 1908 ni več kandidiral za ameriškega predsednika, ta položaj je "prepustil" Williamu Howardu Taftu, ki ga je imel za svojo mlajšo različico. V letih 1909–1910 je bil na safariju v Afriki, kjer je kot strasten lovec rad lovil velike živali, s ponosom se je tako fotografiral ob mrtvem slonu, ki ga je uplenil.

Po vrnitvi se je spet vrnil v visoko politiko. Razočaran nad Taftom je razcepil republikansko stranko in ustanovil svojo progresivno stranko. Na volitvah 1912 pa ni bil uspešen, saj je – v slogu pregovora, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima – ameriški predsednik postal demokrat Woodrow Wilson.

Raziskovalec v Amazoniji Nato jo je spet mahnil v tujino, v letih 1913 in 1914 je vodil odpravo v Južno Ameriko. Ta pustolovščina se bi zanj lahko slabo končala, saj je v amazonskem pragozdu zbolel za tropsko boleznijo. Po vrnitvi v ZDA je odločno zagovarjal vstop države v prvo svetovno vojno na strani antante in koval načrte o vrnitvi v Belo hišo po predsedniških volitvah leta 1920. Teh volitev ni dočakal, umrl je januarja 1919.

Roosevelt velja za enega od najpomembnejših ameriških predsednikov. Njegov obraz je med drugim izklesan na gori Rushmore. Po njem je v angleščini dobil ime tudi plišasti medvedek – Teddybear. Roosevelta so namreč klicali tudi Teddy, česar ni imel rad. Ime Teddybear se je pojavilo leta 1902 in je povezano z lovom različnih veljakov, med katerim je bil tudi Roosevelt.

Zgodba o majhnem medvedu in Rooseveltu Ker ni ničesar uplenil, mu je nekdo hotel pomagati, zato je ujel majhnega medveda in ga privezal na vrv. Roosevelt pa ni želel tako upleniti medveda, saj se mu je to zdelo nešportno. Ta dogodek je zašel tudi na časopisne strani in kmalu je plišasti medvedek dobil vzdevek teddybear.

Kot poudarjata Lonn Taylor in Ingrid Maar v svoji knjigi The American Cowboy (Ameriški kavboj), je bil Roosevelt eden od treh članov severozahodne elite, ki so bili večinoma odgovorni za mit o junaškem, belem anglosaškem kavboju. Iz tega mita pa so izključili Mehičane, ki so pomembno prispevali k načinu življenja in besednjaka kavbojev (pastirjev velikih kravjih čred na planjavah ameriškega Zahoda).

Prvi kavbojski oziroma vestern roman Drugi utemeljitelj mita o junaškem kavboju je bil pisatelj Owen Wister iz Pensilvanije, ki je leta 1902 napisal roman The Virginian o kavboju na ranču v Wyomingu.

Wister, ki se je rodil v mestu Germantown, velja za očeta vestern zgodb (te se dogajajo na ameriškem Zahodu od konca 18. do poznega 19. stoletja), katerih predhodnik je pisatelj James Fenimore Cooper, avtor Poslednjega Mohikanca.

Slikar, ki slavi kavboje Tretji utemeljitelj kavbojske mitologije je bil ameriški slikar Frederic Remington (1861–1909). Remington se je rodil v ameriški zvezni državi New York, znan pa je postal po svojih slikah, na katerih je upodabljal ameriške kavboje, Indijance in ameriško vojaško konjenico.

Seveda je kavbojska mitologija dobila pravi razmah s filmi. Že leta 1903, torej v času predsedovanja kavboja Roosevelta, je bil posnet prvi vestern Veliki rop vlaka, prvi kavbojski hollywoodski zvezdnik pa je postal Broncho Billy Anderson. Pozneje, v času zvočnih filmov, je ikona vesterna in ameriška ikona nasploh postal igralec John Wayne.

Špageti vesterni kot dekonstrukcija kavbojske mitologije Pomembno so k žanru vesterna prispevali naši zahodni sosedi, ki so iznašli tako imenovane špageti vesterne. Tukaj glavni junaki v nasprotju z ameriškimi vesterni niso bili več poosebljenje dobrega in brezmadežni junaki. Italijanski špageti vesterni so bili med drugim odskočna deska za igralca Clinta Eastwooda.