Tina Zorman o Jemnu, ko tam ni vojne in tuje agresije

Tina Zorman je tista Slovenka, ki je v zadnjih dveh tednih pobrala precej medijske pozornosti – razlog je bil njen pobeg iz Jemna, na katerega je zavezništvo arabskih držav konec marca izvedlo vojaški napad. Tarča napada so uporniški Hutiji, med žrtvami pa je žal veliko nedolžnega prebivalstva.

Zakaj jo je tokrat bolj strah kot običajno Jemen sicer ni nemirna država "od včeraj", napetost, napadi, streli, poki so njegova stalnica. Njim je to del življenja, saj je že vsak Jemenec v svojem življenju doživel vojno, pripoveduje Tina. "Oni niti ne skrbijo toliko, pomembno jim je da so odnosi v družini v redu, da so zdravi in imajo za osnovno prehrano. Če pa si lahko privoščijo še kaj kata, so pa vsak dan sploh kar zadovoljni.

Tako je to po več kot desetih letih življenja v domovini sovjega moža sprejela Tina, saj se je v tem času naučila, da so Jemenci, čeprav stvari pogosto rešujejo z nasiljem, mojstri hitrih rešitev. "Agresija običajno traja nekaj dni, takrat se moraš izogibati nevarnih predelov, potem se strani usedeta skupaj in sprejmeta dogovor."

Tokrat pa ima vojna povsem drug pomen. Zdaj se je vmešala tuja sila, ki neusmiljeno bombardira točke v prestolnici Sani, padajo nedolžne žetve. "Zdaj se res počutiš tarčo. Nič ne vemo, kako in kaj," in to je razlog, zakaj tokrat Tina ni odlašala. Njen mož je medtem ostal v Jemnu, saj mora skupaj z brati skrbeti za oskrbo in čuvati dom, saj če bi ga povsem zapustili, bi se v njem kaj hitro naselil kdo drugi.

Od doktorice biotehniških ved do najboljše turistične vodnice na svetu V Jemen jo je pripeljala služba. Po izobrazbi je doktorica biotehniških ved, a preživlja se že dolga leta s turizmom in je bila pred petimi leti celo nominirana za najboljšo turistično vodnico na svetu. Na jemenska tla je tako prvič stopila konec leta 2003, ko je za eno izmed slovenskih turističnih agencij šla raziskovat novo destinacijo, pozneje je tja vodila skupine slovenskih turistov in se počasi privajala na novo kulturo.

"Zame ni bilo nobenega kulturnega šoka, saj sem tam ostajala postopoma, najprej za nekaj tednov, nato mesecev in si počasi ustvarjala novo življenje. Tako sem se počasi učila tudi pogovorne arabščine."

Ko je konec leta 2004 spoznala takrat še bodočega moža, je počasi Jemen začel postajati njen drugi dom. Vodita svojo turistično agencijo, medtem ko je Slovenija, sploh odkar ima otroke, kraj, kjer preživljajo poletne mesece in kamor skočijo na krajši zimski dopust.

Privlačnost preprostosti in avtentičnosti Ko prideš iz zahodnega, potrošniškega sveta, te v Jemnu najbolj preseneti in hkrati privlači ta njihova preprostost, avtentičnost, in to še vedno tako zelo osnovno življenje, pripoveduje Tina. Jemenci živijo zelo preprosto in skromno, večina s svojim delom zasluži izključno le za preživetje, več ima pa le peščica ljudi. Jemen te prizemlji, vidiš kaj je res pomembno v življenju in to vsekakor ni obilica materialnih dobrin.

Njihovo življenje Tino in mnoge obiskovalce spominja na življenje, ki so ga živele naše babice, kakor se je v Sloveniji živelo pred sto, 150 leti. "Zelo so preprosti, oblečeni so tako, kot bi ves čas imeli na sebi narodne noše … tako je to, imajo nek svoj prav in se ne pustijo motiti."

A medtem ko imajo elektriko le nekaj ur na dan, pa še to nikoli ne vedo, koliko ur in kdaj, jim moderna tehnika ni ušla. Kot pravi Tina, so pametni telefoni kot nalašč ustvarjeni za njih. Jemenci so namreč izjemno socialni ljudje, ki se zelo radi družijo, predvsem ob žvečenju kata in debatirajo.

"Moj mož je sposoben več ur preživeti s prijatelji in poslovnimi partnerji, tam žvečijo kat in se pogovarjajo, a se ne bodo nič konkretnega zmenili. Potem pa pride domov in je dve uri na telefonu in z vsakim posebej sklepa posle."

Ko revščina dobi povsem drug pomen Tujcu bi se v Jemnu zdela večina ljudi revnih, a v resnici je tam biti reven zelo težko. Tina pravi, da je revežu v Sloveniji veliko težje kot v Jemnu.

"V Sloveniji kljub sociali težko živiš, saj tu samo da obstajaš, si obdavčen. Tam tega ni. Če si reven in nimaš službe, potem ne plačuješ ničesar. Si pa ljudje zelo pomagajo med sabo. Ko je kdo bolan in potrebuje operacijo, gre od ljudi do ljudi prosit, če mu lahko pomagajo. Sicer živijo od storitev, komu kaj pomagajo in jim ta da hrano, pa tudi kat."

Sicer je pojem biti reven v Evropi in Jemnu precej drugačen. V Jemnu namreč niti mnogi iz srednjega sloja nimajo postelje ali parketa v stanovanju. A njihova mentaliteta je povsem druga, njim je pomembno le, da so zdravi in siti, pravi Tina.

Vloga ženske v jemenski družbi "Jemenska ženska lahko vozi avto, lahko se šola in zaposli, volilno pravico je imela prej kot ženska v mnogih drugih arabskih državah, lahko gre sama v hotel, medtem ko v sosednji Savdski Arabiji ne sme. Zelo so zakrite, čeprav ni državnega zakona, ki bi jim to zapovedoval," pripoveduje Tina.

Večina žensk je doma in gospodinji ter ima veliko otrok. Mlajše ženske se medtem vse več izobražujejo, po bankah, uradih in šolah tako dela vse več žensk, želijo si jih še več, ker so bolj storilne od moških. A obstaja ovira. Dela lahko le v svojem mestu, če bi se želela preseliti v drugi kraj, bi moral z njo brat ali mož, saj se zanjo ne spodobi, da živi sama.

"Poznam nekaj žensk, ki so se poročile le zato, da so zadostile družbenim normam. Postale so druge žene poslovneže,m ali zdravnikom in praktično živita ločeno življenje, vvidita se morda dvakrat tedensko, ampak vseeno; družbenim normam je zagotovljeno« pravi Tina.

Kaj pa vzgoja? S spodbujanjem zaposlovanja žensk je v Jemnu že nekoliko padla rodnost in tako ženske v mestih nimajo več po osem, temveč le po dva, tri otroke. Tako tudi na Tino ne gledajo z začudenjem, da ima le dva.

In kakšna je vzgoja v jemensko-slovenski družini? "Tako, malo vmes," se zasmeje Tina. Z otrokoma se sama pogovarja v slovenščini, mož v arabščini, ko so vsi skupaj, pa preklapljajo med enim in drugim jezikom. Otroka sicer obiskujeta mednarodno šolo, a ker ima licenco jemenskega ministrstva, morajo poučevati tudi arabščino, islamske študije in koran.

Zdaj, ko so v Sloveniji, sta se otroka že vključila v slovensko šolo oziroma vrtec, Tina pa upa, da se bodo razmere v Jemnu čim prej umirile in da se bodo lahko jeseni vrnili v svoje življenje.