Slovenski gostinec v Düsseldorfu, pri katerem gostje čakajo že pred vrati

Zahodnonemško mesto Düsseldorf velja za mednarodno gospodarsko in finančno središče, ima 1,5 milijona prebivalcev, zaradi sejmov ga letno obišče še na milijone obiskovalcev in turistov. V samem središču mesta, v starem mestnem jedru na najlepši in zato tudi najbolj obiskani ulici, lahko najdemo tudi slovensko gostilno.

Gostinec Srečko v Nemčiji streže gostom z vsega sveta Gostilna Schweine Janes stoji na 300 metrov dolgi ulici, kjer so gostilne od "vrat do vrat" in jo mnogi zato imenujejo "najdaljši točilni pult na svetu". Konkurenca je velika, a kljub temu na prosto mizo pri slovenskem gostincu gostje običajno čakajo že pred vrati.

Najbolj jo obiskujejo Nemci in Kitajci, veliko je tudi Rusov ter drugih gostov z vsega sveta.

Seveda ne manjkajo niti Slovenci. "Ti k nam prihajajo ciljno, ker so doma od drugih slišali za nas in nas zato obiščejo," razlaga lastnik gostilne. Veliko slovenskih obiskovalcev pride tudi na račun sejmov. V mestu je letno 200 sejemskih dni, na njih se predstavljajo tudi slovenska podjetja, ki se obvezno ustavijo na kosilu ali večerji pri Janezu.

Gostilno danes upravlja Srečko Krajnc skupaj z ženo in bratom. Pred 20 leti so jo prevzeli od Srečkovega strica Janeza, ki jo je odprl leta 1968.

Nenavadno ime, ki se je hitro prijelo "Ko so gostilno odpirali, niso vedeli, kako bi ji dali ime. Ker so se osredotočili predvsem na svinjsko meso, je stričev prijatelj predlagal ime Schweine Janes, a stricu ni bilo najbolj všeč, da bi sam sebi rekel 'svinja Janez'. Na koncu ni bilo boljše ideje," o izvoru nenavadnega imena pripoveduje Srečko.

Ime se je hitro prijelo, saj si ga Nemci zelo hitro zapomnijo, prav tako nimajo nobenih težav z izgovarjavo imena Janez. "Precej drugače bi bilo, če bi uporabili moje ime, saj imajo z izgovarjavo imena Srečko Nemci precej več težav," se pošali gostinec.

Ime gostilne se je celo tako dobro uveljavilo, da je že nekaj Srečkovih nemških prijateljev sinu dalo ime Janez.

Svinjske krače, pečenka in slovensko vino Gostilna Schweine Janes goste privablja z nemško-slovensko kuhinjo s poudarkom na svinjskem mesu, predvsem je največ povpraševanja po svinjskih kračah in pečenki po slovenskem receptu, nam je zaupal Srečko.

Drugih posebnih slovenskih jedi ne strežejo, saj so Nemci bolj navajeni na svojo tradicionalno kuhinjo. Prav tako pri Janezu ne boste našli slovenskega piva, saj je domača konkurenca prehuda. "Če bi bili bližje Sloveniji, bi še šlo, tako se pa ne obrestuje. Strežemo pa slovensko vino iz ptujskega okoliša. Prej smo imeli v ponudbi druga vina, a se niso prodajala, vina iz Haloz pa gostje zelo radi pijejo in jih pohvalijo."

"Brez truda boš v Nemčiji živel slabše kot v Sloveniji" Pravi recept za uspeh je po Srečkovih besedah "prijaznost, dobra in kakovostna hrana ter veliko truda". Glede na to, da so prevzeli že utečen posel, se jim z začetnimi težavami ni bilo treba ukvarjati, vse, kar so in še vedno morajo, je dobro delati.

Gostinec sicer pravi, da je bilo v Nemčiji od nekdaj treba bolj trdo delati kot v Sloveniji – precej več ur in vsak dan. "Prostega časa nikoli ni bilo toliko kot doma."

Brez trdega dela v "obljubljeni deželi" ne gre, je realen Srečko. "V Nemčiji zelo dobro živimo, a v to vlagamo veliko truda, brez tega ne gre. Če ne delaš in se ne trudiš, boš tu živel precej slabše kot v Sloveniji. Tu je ogromno ljudi, ki živijo na ulici, ker jim ni uspelo."

V Nemčijo zaradi dela in denarja Srečko Kranjc se je iz rodnih Haloz po odsluženem vojaškem roku v Nemčijo selil skupaj z bratom. Tam je že bil njun oče ter mamini bratje in sestre. Glavni razlog za selitev je bila služba in boljši zaslužek. "Delati sva začela takoj drugi dan, ko sva prišla, in še danes oba delava tu. Pozneje se je pridružilo tudi moje dekle iz Slovenije, zdajšnja žena."

Kulturni šok je bil zanj takrat kar velik, za seboj je pustil vse svoje prijatelje, novo družbo je bilo zaradi neprestanega dela precej težko najti. Naučiti se je bilo treba tudi novega jezika in se navaditi na novo okolico, ki je bila nepredstavljivo drugačna od domačih haloških gričev. A s časom se navadiš in potem ti tudi novo okolje priraste k srcu, pravi Srečko.

"En dan se bomo mi vrnili v Slovenijo" Dom je dom in Srečko se bo nekoč vrnil v Slovenijo, o tem je prepričan. V domovini je še vedno njegova družina, tu je namreč ostala njegova mama in starejši brat. V Halozah si je tudi postavil svojo hišo, kamor se za zdaj dvakrat letno vrača na dopust, a "en dan se bomo vrnili za vedno", je prepričan Srečko. Če ne prej, ko se bo upokojil.