Škrlatni princi Cerkve bodo izbirali papeža

Kardinali tako sestavljajo kardinalski zbor, telo, ki je odgovorno za izvolitev novega papeža. Med nalogami kardinalov je prisotnost na srečanju kardinalskega zbora in to, da so vedno individualno ali skupinsko na voljo papežu. Večina kardinalov ima tudi dodatne naloge, med njimi je vodenje škofije ali kateregakoli urada Rimske kurije.

Šele leta 1059 imajo kardinali izključno pravico izvolitve papeža Prva omemba kardinalov sicer sega v čas papeža Aleksandra I., ki je Cerkev vodil med letoma 105 in 115, verjetno pa je malo manj znano, da pred 11. stoletjem papeža niso volili kardinali, temveč rimsko plemstvo, glavno besedo pri izboru pa so imeli rimski cesarji. S tem, ko je papež pridobil večjo politično neodvisnost, je bila leta 1059 pravica do volitve papežev podeljena kardinalom. Papeža so sprva volili le kardinali, ki so prihajali iz Rima ali njegove okolice, v 12. stoletju se je oblikoval kardinalski zbor, takrat pa so imeli volilno pravico tudi prelati s sedežem zunaj Rima.

Kardinali, ki živijo v Rimu, so vatikanski državljani, četudi fizično nimajo svojega bivališča na ozemlju države Vatikan. Veljajo za "prince Cerkve" in nosijo naziv eminenca, njihovo škrlatno oblačilo pa naj bi simboliziralo njihovo pripravljenost umreti za vero. Kardinale imenuje papež po lastni presoji. So najvišji predstavniki Cerkve in razdeljeni na tri redove – škofovskega, duhovniškega in diakonskega. Čeprav so kardinali običajno po posvečenju večinoma vsi škofje, pa ti kardinalski redovi niso vezani na stopnjo duhovniškega posvečenja.

Trenutno le šest kardinalov škofov Kardinali škofje veljajo za najvišje prelate Katoliške cerkve in jih je trenutno le šest. Poleg njih se v ta red prišteva še štiri patriarhe vzhodnih katoliških cerkva, ki prav tako nosijo kardinalski naziv. Stopnjo nižje so kardinali duhovniki, ki jih je največ in tudi vodijo številne škofije oz. nadškofije. Kardinali diakoni, ki veljajo za najnižji red, pa običajno sodelujejo v kakem uradu Rimske kurije.

Kardinali morajo s papežem tesno sodelovati in zato živeti v Rimu. Če vodijo kako škofijo, morajo priti v Rim, če jih papež k temu pozove. Poleg tega kardinalski zbor vodi "tekoče posle" Cerkve v obdobju izpraznjenega sedeža od smrti oziroma odstopa papeža do izvolitve novega.

Kardinal dekan nima moči nad preostalimi dekani Kardinalskemu zboru načeluje kardinal dekan, nadomešča pa ga kardinal prodekan. Kardinal dekan je trenutno Angelo Sodano, kardinal prodekan pa Roger Etchegaray. Kardinal dekan je sicer "prvi med enakimi" in nima nobene moči nad preostalimi kardinali.

Število kardinalov ni omejeno Število kardinalov načeloma ni omejeno. Do 15. stoletja jih nikoli ni bilo več kot 30, papež Sikst V. (1585–1590) je nato njihovo število določil na 70, med njimi je bilo šest kardinalov škofov, 50 kardinalov duhovnikov in 14 kardinalov diakonov. Ta omejitev je veljala vse do leta 1958, ko jo je papež Janez XXIII. odpravil. Trenutno celoten kardinalski zbor šteje 208 članov. Benedikt XVI. je na primer na petih konzistorijih imenoval 90 novih kardinalov. Med njimi je kardinalski položaj prejel tudi Slovenec Franc Rode.

Pavel VI. (1963–1978) je leta 1970 omejil volilno pravico kardinalov le na tiste, ki na dan izpraznitve apostolskega sedeža še niso dopolnili 80 let. Leta 1973 je Pavel VI. določil, da je zgornja meja števila kardinalov volivcev 120. To pravilo je nato leta 1996 potrdil papež Janez Pavel II. (1978–2005).

Najstarejši kardinal ima 98 let Trenutno ima volilno pravico 115 kardinalov, najmlajši član kardinalskega zbora je 53-letni indijski kardinal Baselios Cleemis Thotunkal, najstarejši kardinal z volilno pravico pa je Walter Kasper, ki je 5. marca dopolnil 80 let. Najstarejši član kardinalskega zbora je sicer 98-letni Italijan Ersilio Tonini.

Kardinali novega papeža običajno izbirajo izmed svojih vrst, čeprav je teoretično mogoče, da izberejo tudi koga zunaj kardinalskega zbora. Volitve potekajo na konklavu, "pod ključem" za zaprtimi vrati Sikstinske kapele, proces pa vodi kardinal kamerleng. Ta položaj zdaj pripada Tarcisiu Bertoneju, ki je bil do zdaj tudi državni tajnik v Vatikanu.

Obstajajo tudi skrivni kardinali Kanonsko pravo pozna tudi kardinale "in pectore" ali skrivne kardinale, katerih imen papež ob imenovanju ne objavi, ampak prihrani to za pozneje. V današnjih časih se to uporablja predvsem za njihovo lastno zaščito, ker bi jim lahko grozile določene sankcije, če bi se izvedelo, da so postali kardinali mimo volje režima, kot je na primer na Kitajskem. A dokler je tak kardinal le "v srcu" papeža, ne more opravljati kardinalskih funkcij. In če ga papež pred smrtjo ne razkrije, tudi nikoli ne postane kardinal.

Izmed 232 kardinalov, ki jih je imenoval Janez Pavel II., so bili štirje "in pectore". Trije so bili na koncu razkriti – šanghajski škof Ignatius Kung Pin-Mei, lvovski nadškof Marjan Javorski in nadškof Rige Janis Pujats. Četrtega pred smrtjo ni razkril. Po mnenju nekaterih naj bi bil to njegov dolgoletni prijatelj in zaupnik, nadškof Stanislaw Dziwisz. V kardinala ga je nato vendarle povzdignil Benedikt XVI.