Putinovi bogati leningrajski prijatelji

Vsi so bajno bogati in vsi so Putinovi prijatelji še iz časov bivanja v St. Peterburgu. Rotenberg je bil skupaj z bratom Putinov partner pri judu, zdaj je milijarderski industrialec, ki ima ekskluzivno pravico do dobave cevi za plinovode za državni Gazprom.

Jurij Kovalčuk je bil nekoč majhen delničar banke v St. Peterburgu, zdaj je njegovo premoženje vredno milijardo in pol dolarjev (slabih 1,2 milijarde evrov), ker ima ekskluzivno pravico za upravljanje hčerinskih družb Gazproma.

Genadij Timčenko, nekoč trgovski potnik v lokalni rafineriji, je eden od najbogatejših ljudi na svetu, zahvaljujoč pogodbi z državnim naftnim podjetjem Rosneft, za katerega letno prepelje in izvozi petino vse ruske nafte, kar je skoraj pet odstotkov vsega ruskega izvoza.

Monopol z vodko za prijatelja Vsem gospodom je skupno to, da so iz St. Peterburga in da so že desetletja dobri Putinovi prijatelji. Seveda ni treba biti posebni agent, da bi ugotovili, da so obogateli, ko je njihov prijatelj postal ruski državnik. Ena od prvih Putinovih potez, ko je postal ruski predsednik, je bila, da je ustanovil podjetje Rosspiritprom, ki ima monopol nad prodajo vodke in žganih pijač. Koncesijo pa je podelil bratoma Rotenberg.

Ko ga je na neprimernost tega dejanja opozoril njegov tedanji gospodarski svetovalec Andrej Ilarionov, ga je po navedbah revije Time Putin odslovil, češ da to ni v njegovi pristojnosti. Ilarionov je kmalu za tem odstopil, pravila igre, kot jih je tedaj začrtal Putin, pa so postala vsakodnevna praksa. Tako se je na ravni države zavzemal za reforme, v poslu pa je privilegije podeljeval svojim prijateljem.

"Ti fantje so si bogastvo ustvarili s pogodbami z državnimi podjetji, ki poslujejo neposredno pod nadzorom vlade in predsednika," je za časopis New York Times dejal Vladimir Milov, nekdanji namestnik energetskega ministra in zdaj vodja opozicije, ki je zagrizen borec proti korupciji. "Ko je Putin prišel na oblast, je nekaj ljudi, njegovih tesnih prijateljev, nenadoma postalo milijarderjev."

Mi že nismo prijatelji Vladimir Putin je že večkrat zanikal, da bi bil kakorkoli vpleten v bogatenje svojih prijateljev, in pri tem še vedno vztraja. Prijateljstvo zanikajo tudi oligarhi. Genadij Timčenko je celo tožil tednik The Economist, ko so v enem izmed člankov zapisali, da je Putinov prijatelj. Prizna sicer, da se poznata iz St. Peterburga, a da nikakor nista prijatelja, morebiti le znanca.

Tudi Arkadij Rotenberg je v enem redkih intervjujev leta 2010 za časopis Kommersant dejal, da ni Putinov prijatelj: "Znanstvo z visokimi uradniki in politiki ni še nikomur škodovalo, nikomur pa ni niti pomagalo, saj nič ne zagotavlja."

Toda tudi v Putinovem krogu se je našel žvižgač in na Zahod prinesel dokumente, ki dokazujejo korupcijo in poslovne projekte Putina in njegovih prijateljev. Sergej Kolesnikov je tudi Putinov prijatelj iz St. Peterburga, skupaj sta celo ustanovila podjetje za izdelavo in prodajo medicinske opreme. Ne ve se natančno, zakaj je pobegnil, niti se ne ve, kje natančno je zdaj. A po njegovih dokumentih so tako zahodni kot tudi ruski mediji začeli objavljati zgodbe o korupciji v Putinovih krogih. Zadruga Ozero sosedov iz dač Putinove leningrajske prijatelje imenujejo tudi klub Ozero – po zadrugi, ki so jo skupaj ustanovili leta 1996 in vanjo združili svoje dače ob Komsomolskem jezeru pri St. Peterburgu. Bili so zanimiva združba: od osmih članov jih je bilo sedem poslovnežev, en pa uradnik, sedem jih je bilo fizikov ali inženirjev, vsi nekaj časa – večina kot agenti KGB – niso živeli v Sovjetski zvezi.

Vsi člani združbe so v letih, ko je eden izmed njih postal vrhovni ruski politik, obogateli, seveda ne z delnicami podjetja Ozero. Vladimir Jakunin je na primer šef ruskih železnic, Andrej Fursenko minister za šolstvo in znanost, njegov brat direktor Lentransgaza, hčerinske družbe Gazproma, Jurij Kovalčuk predsednik upravnega odbora banke Rossiya bank in tako naprej.

Kovalčuk je bil nekoč podžupan St. Peterburga, ki je nato postal 1,5 milijarde dolarjev "težak" poslovnež, največji delničar Rossiya bank, ki ima pod seboj tudi dve veliki zavarovalnici Sogas in SK Transneft. Sogas je zavaroval glavne posle Gazproma, vključno z južnim in severnim tokom.

Delnice ima v šestih državnih televizijah, v lasti pa ima tudi polovico drugega največjega ruskega mobilnega operaterja Tele2Russia. Njegov sin Boris nadzoruje ruski izvoz elektrike, njegov brat Mihael pa je vodja glavnega ruskega jedrskega raziskovalnega inštituta.

In to samo zato, ker so bili Putinovi sosedje v idilični dači. V zahvalo naj bi skupaj s prijatelji Putinu v Sočiju zgradil milijardo dolarjev vredno palačo (slabih 800 tisoč evrov).

Od majhnih bankirjev do dobaviteljev Gazpromu Edina, ki nista iz kroga lastnikov dač, sta brata Arkadij in Boris Rotenberg, a z njima se Putin pozna že od šestdesetih let, ko so skupaj trenirali judo v klubu Javara-Neva. Z bratom Borisom imata v lasti banko Severny Morksoy Put, ki ji je leta 2005 Gazprom prodal pet svojih podjetij, med drugim tudi glavno gradbeno podjetje in podjetje za dobavo opreme. Brata sta v hipu postlala milijarderja. Leta 2009 naj bi njuna podjetja dobila kar 19 glavnih pogodb za dobavo opreme Gazpromu. Tudi pri gradnji objektov za olimpijske igre v Sočiju sta dobila 21 glavnih pogodb v skupni vrednosti sedem milijard dolarjev (okoli 5,5 milijarde evrov). Ob omembah Putinovih leningrajskih prijateljev ne gre pozabiti na direktorja Gazproma Alekseja Millerja, ki je s Putinom delal v pisarni peterburškega župana. In seveda Igorja Sečina, direktorja Rosnefta.

Putin uradno skorajda revež s staro lado Ob vseh teh bogatih prijateljih je Putin uradno pravi revež. Volilni komisiji pred zadnjimi volitvami je prijavil, da ima letno za 153 tisoč dolarjev (dobrih 120 tisoč evrov) prejemkov, to je od plače, vohunske pokojnine, nekaj malega naložb in bančnih obresti. V lasti naj bi imel še ar zemlje v okolici Moskve, 800 kvadratnih metrov veliko stanovanje v St. Peterburgu in tri avtomobile – dva starodobnika in lado iz leta 2009. Skupaj z ženo pa naj bi imela vsega pol milijona dolarjev (slabih 400 tisoč evrov) bančnih prihrankov.

Ni čudno, da so mu leningrajski prijatelji v zahvalo za državne pogodbe morali zgraditi na stotine milijonov vredno palačo v gorovju nad Sočijem. Dača ob leningrajskem jezeru pač ni več dovolj.