Po Kennedyju prvič, da ima predsedniški par ločeni spalnici

Že po prvih tednih predsednikovanja je postalo tudi Trumpovim prijateljem povsem jasno, da predsednik ne deluje predsedniško oziroma da nikakor ne upošteva novega statusa in mu ne prilagodi svojega vedenja – od nenehnih tvitov že navsezgodaj zjutraj, ignoriranja urnikov in opomb, ki mu jih pripravijo sodelavci, pa do samopomilovalnih nočnih telefonskih pogovorov z znanci o podrobnostih, ki potem še vroče curljajo v medije – skratka, da ni naredil preskoka, kakršnega so morali tudi vsi njegovi predhodniki.

"... prav vse je prevzelo strahospoštovanje ob nenadni selitvi v palačo, polno služabnikov in varnostnikov, z nenehno pripravljenimi letali in helikopterji ..." Foto: Reuters "Biti predsednik zanj zares ne bi smelo biti nekaj zelo izjemnega"

Večina predsednikov je prišla v Belo hišo iz bolj ali manj običajnega političnega življenja in prav vse je prevzelo strahospoštovanje ob nenadni selitvi v palačo, polno služabnikov in varnostnikov, z nenehno pripravljenimi letali in helikopterji in množico vedno prisotnih spremljevalcev in svetovalcev.

Toda vse to je precej podobno nekdanjemu Trumpovemu življenju v njegovem Stolpu, ki je bil še razkošnejši in bolj po njegovem okusu kot Bela hiša ter prav tako z množico služabnikov, varnostnikov, svetovalcev in podrepnikov na vsakem koraku in z vedno pripravljenim letalom. Biti predsednik zanj zares ne bi smelo biti nekaj zelo izjemnega.

"Trumpa je prihod v Belo hišo spravil na kolena"

Obstaja pa tudi drugačen pogled na isto zadevo: Trumpa je prihod v Belo hišo spravil na kolena, vse, kar je poznal dotlej, je bilo obrnjeno na glavo. Sedemdesetletni Trump je človek takšnih razvad, kot si jih lahko predstavljajo le tisti redki posamezniki, ki kot brezprizivni despoti vladajo v svojem okolju. V Trumpovem stolpu je živel skoraj vse od leta 1983, ko je bila postavljena ta velikanska zgradba. Vsako jutro je šel po isti poti nekaj nadstropij nižje do svojih poslovnih prostorov.

"... v njegovem Stolpu, ki je bil še razkošnejši in bolj po njegovem okusu, kot Bela hiša ..." Foto: YouTube Pisarna v enem od vogalov je enaka že od osemdesetih let, z istimi zlato obrobljenimi ogledali in uokvirjenimi naslovnicami z njegovo podobo iz revije Time na stenah; edina pomembna sprememba, ki se je zgodila, je bila zamenjava fotografije nogometaša Joeja Namatha s fotografijo Toma Brayja. Kadarkoli je pogledal čez prag pisarne, je na hodnikih videl obraze bolj ali manj istih uslužbencev – služabnikov, varnostnikov, svetovalcev, ki so bili na voljo skoraj ves čas.

"Si lahko predstavljaš, kakšen šok je, če se ti to dogaja dan za dnem toliko let, potem pa se nenadoma preseliš v Belo hišo?" se je spraševal Trumpov dolgoletni prijatelj in se veselo režal ob tej igri usode – ali mogoče maščevanju usode.

"V Beli hiši se je Trump umaknil v lastno spalnico"

V Beli hiši se je Trump umaknil v lastno spalnico. To je po Kennedyju prvič, da ima predsedniški par ločeni spalnici (čeprav je Melania doslej preživela z njim v Beli hiši zelo malo časa.) Takoj v prvih dneh je za spalnico naročil dva nova televizijska zaslona, poleg že starega, ter novo ključavnico, ki je napovedovala, da namerava na hitro od sebe odrezati tajno službo, ki je vedno zahtevala neoviran dostop v sobe.

"Že zelo dolgo se boji, da ga bodo zastrupili" "Potem je postavil nova pravila: nihče se ne sme ničesar dotakniti ..." Foto: Reuters

Takoj je tudi oštel čistilke, ki so s tal pobirale odvržene srajce: "Če je moja srajca na tleh, je tam zato, ker jaz želim, da je na tleh." Potem je postavil nova pravila: nihče se ne sme ničesar dotakniti, še posebej pa ne njegove zobne ščetke. (Že zelo dolgo se boji, da ga bodo zastrupili, kar je eden od razlogov, zakaj se rad prehranjuje v McDonad'sih – nihče ne ve, kdaj se bo oglasil, vsa hrana je varno pripravljena vnaprej.) Snažilkam bo že povedal, kdaj naj zamenjajo posteljnino, sicer pa si bo posteljo pospravljal sam.

Če ne bi bilo njegovih večerij ob 18.30 s Stevom Bannonom, bi bil takrat – kar bi bilo bolj po njegovem okusu – že v postelji s cheeseburgerjem in bi na treh zaslonih hkrati gledal televizijo ter telefonaril – telefon je njegova glavna izstopna točka v svet – maloštevilnim prijateljem, najpogosteje Tomu Barracku. Ti tako redno, vsak večer, spremljajo vzpone in padce njegovega razpoloženja in potem opažanja primerjajo med seboj in jih delijo z mediji.

Naslednji odlomek bomo objavili v petek.