Po Grčiji bi nova levica lahko oblast prevzela še v Španiji

To je po zmagi stranke Siriza v Grčiji na svojem Twitter računu zapisal Pablo Iglesias, poslanec evropskega parlamenta in generalni sekretar španske stranke Podemos.

Španski Podemos je lahko naslednji zmagovalec Podemos, kar pomeni Zmoremo, je podobno kot Siriza stranka krize. Le z razliko, da ima precej manj politične tradicije. Ustanovljena je bila lani in le štiri mesece pozneje je na lanskih evropskih volitvah je dobila osem odstotkov glasov. Do decembra lani je imela stranka že več kot 300 tisoč članov, Twitter njihovega vodje pa je bil v medijih proglašen za najbolj trendovskega v Španiji.

Čeprav je New York Times njihov progam označil za "seznam želja", ki ga bo težko uresničiti, popularnost Podemosa le narašča. Na letošnjih španskih lokalnih volitvah sicer ne bodo sodelovali, ker so se odločili, da bodo podrli kandidate lokalnih strank, a na prihodnjih parlamentarnih volitvah bi se lahko zavihtela celo do vlade.

Tako kot Siriza se Podemosa zavzema za "ozdravljenje gospodarstva". Zahtevajo univerzalni dohodek, socialno državo, nadzor nad lobiranjem velikih korporacij in promocijo majhnih podjetij. Zavzemajo se za bratstvo narodov v Evropi, a tudi za redefiniranje suverenosti držav v Evropski skupnosti.

Med najmočnejšimi tudi Združena levica Podemos je le ena izmed strank nove levice, ki postaja v Evropi vse močnejša. Ne nastajajo le v državah, ki jih je prizadela kriza, denimo v Grčiji, Španiji, na Portugalskem, v Italiji, temveč tudi v Nemčiji. V Evropskem parlamentu ima skupina nove levice 52 poslancev.

Nova levica, ki je vzniknila iz antikapitalističnih gibanj, bi lahko po vsej Evropi nadomestila tradicionalne leve stranke, ki temeljijo na sindikatih in delavskem razredu. Nova levica sicer tudi zagovarja pravice proletariata, a ga ne pojmuje več kot subjekt industrijske revolucije, temveč precej širše. Skuša zaščiti vse, ki jih je prizadela kriza 2008, ko so se zamajali temelji socialne države.

Hrvaški filozof Srečko Horvat je v Guardianu izpostavil tri države, kjer so stranke nove levice dosegle izjemne volilne uspehe. V Grčiji, Španiji, kjer je Podemos po raziskavah ta hip celo stranka, ki bi dobila na volitvah največ glasov, ter v Sloveniji, kjer je bila Združena levica največje presenečenje parlamentarnih volitev in je postala četrta najmočnejša stranka, njena priljubljenost pa še narašča. Italijanskih Pet zvezd, francoska Levica A ne le v teh državah, tudi na italijanskih volitvah je dober rezultat dobilo Gibanje pet zvezd, katerega pobudnik je nekdanji komik Beppe Grillo. Populistično in evroskeptično gibanje, ki zase trdi, da niso le levi ne desni, se podobno kot druge stranke nove levice zavzema za ponovna pogajanja o italijanskem dolgu.

V svojem programu imajo sicer tudi močne ekološke poudarke, a tudi odločno antikorupcijsko delovanje. Zavzemajo se za neposredno demokracijo. Gibanje je bilo na volitvah na drugem mestu, tik za levosredinsko Demokratsko stranko premierja Mattea Renzia. Na evropskih volitvah pa so dobili 17 mandatov evroposlancev.

V Franciji postaja vse močnejša Parti de Gauche, Leva stranka. Ustanovljena je bila leta 2008. Njen evroposlanec in nekdanji vodja Jean-Luc Mélenchon je ob zmagi Sirize v Grčiji tvitnil: "Končno so se zlomile spone, Grčija se bo osvobodila. Hitro, zdaj smo na vrsti mi. Svoboda Grčiji." Mélenchon je tako kot Iglesias velik občudovalec Ciprasa in ga opisuje z besedami kot "vzor, prijatelj in tovariš". Tako kot njegov vzornik tudi on zagovarja protivarčevalne in protiliberalistične ukrepe. Francoski levičarji sicer še niso sodelovali na parlamentarnih volitvah.

Nemška Levica ima 64 poslancev Najstarejša med strankami nove levice je nemška Die Linke, Levica, ki je nastala leta 2007 kot združenje postkomunistične PDS, ki je naslednica vzhodno nemške Socialistične stranke in levičarskih ubežnikov iz SPD. Die Linke ima v Bundestagu 64 poslancev, saj so na volitvah leta 2013 dobili 8,6 odstotka glasov. So vodilna opozicijska stranka, po številu članov pa so četrta največja stranka v Nemčiji. Za nemške razmere veljajo za skrajno levico, ki se zavzema, da bi kapitalizem nadomestili z demokratičnim socializmom. A v stranki je veliko različnih frakcij od marksistov do socialdemokratov. Zavzemajo se za večjo obdavčitev korporacij in bogatih, več vlaganja v socialo in določitev minimalne plače. Nasprotujejo NATU, zavzemajo se za reorganizacijo Združenih narodov in rešitev Evropske skupnosti iz neoliberalnih okov.

Populistične stranke? Za vse te stranke je značilna močna antiinstitucionalnost. Česar se v bistvu vsi najbolj bojijo. Ne le da je vsem imanentna določena stopnja evroskeptičnosti. "Po vsem evroobmočju je močno prisotno občutenje proti institucijam, kar lahko povzroči veliko nevarnost ," je decembra na BBC objavil The Economist Intelligence Unit. Pri tem stranke nove levice označujejo za populistične stranke.

Podobnega mnenja je tudi novinar Bloomberga Joe Wiesenthal, ki je izumil izraz "Ciglesias" - kombinacija vodij Sirize Aleksisa Ciprasa in španskega Podemosa Pabla Iglesiasa. Kot je zatrdil, ne eden ne drugi nimata v programu resnih gospodarskih rešitev, temveč deskata na protikrizni retoriki protestnega gibanja leta 2011.

Bliže so oblasti, manj so radikalne Kot je še opozoril Srečko Horvat, tako Siriza kot Podemos – in k temu je prištel tudi Združeno levico – svojo popularnost osredotoča na karizmatičnega voditelja, čeprav zagovarjajo participativno demokracijo.

Še večji problem po njegovem mnenju pa je, kako se bodo omenjene stranke soočile z odgovornostjo državotvornosti. Bližje ko so oblasti, manj radikalne se zdijo. Bolj kot se bližajo temu, da lahko formirajo vlado, bolj jih obtožujejo, da postajajo socialdemokratske.

Zdaj je naloga Aleksisa Ciprasa, da dokaže, da to ne bo tako in da lahko stranke nove levice tudi na oblasti vztrajajo pri svoji usmeritvi.