Pet let od začetka petdnevne rusko-gruzijske vojne

Začelo se je z vojaškim posredovanjem tedanjega prozahodno usmerjenega gruzijskega predsednika Mihaila Sakašvilija v Južni Osetiji, ki mu je sledil silovit ruski odgovor. Korenine ozemeljskega spora glede Južne Osetije in Abhazije sicer segajo v čas carske Rusije, vse odločneje pa je tlel, odkar sta se regiji na začetku 90. let 20. stoletja ob podpori Moskve enostransko odcepili od Tbilisija.

Kdo je kriv, ni jasno V vojno, ki je velik del sveta presenetila, je prerasel pred petimi leti. Gruzijske sile so v noči na 8. avgust 2008 vdrle v Južno Osetijo, a ruski vojaki, tanki in letala so v petdnevni bliskoviti vojni, ki je šokirala mednarodno skupnost, njihov napad hitro zatrli. Boje je končala prekinitev ognja, pri kateri je posredoval EU. Kdo je kriv za vojno, še vedno ni zares jasno, saj Rusija in Gruzija zanjo krivita druga drugo. Jasno pa je, da je Rusija po letih izgubljanja vpliva na tem območju z njo svetu poslala jasno sporočilo moči.

Tako je tudi po privolitvi v prekinitev ognja vztrajala pri svojih stališčih glede nesoglasij, le nekaj tednov po koncu vojne pa je Južno Osetijo in Abhazijo priznala kot neodvisni državi, kar so storile le še Nikaragva, Venezuela, Nauru in Tuvalu. Obenem je prevzela de facto nadzor nad njima in tam namestila na tisoče svojih vojakov, kar Tbilisi razume kot okupacijo.

Ohladitev odnosov med ZDA in Rusijo Mednarodna skupnost, predvsem ZDA, je vlogo Rusije v vojni sprva ostro obsodila. A že nekaj mesecev po vojni je postalo jasno, da bo imel oboroženi spopad z Gruzijo za Moskvo le malo negativnih posledic. Zveza Nato je zaradi vojne zamrznila delo Sveta Nato – Rusija, a ga je kmalu obnovila. Podobno je ponovna otoplitev sledila v odnosih med ZDA in Rusijo.

Moskva je sicer pozneje še okrepila svoje sile v Južni Osetiji in Abhaziji. Opazovalcem EU-ja je preprečila dostop do obeh regij, prav tako je blokirala podaljšanje opazovalnih misij Združenih narodov ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v Gruziji, s čimer je dejansko preprečila nadaljnji mednarodni nadzor nad razmerami v separatističnih regijah.

Umrlo več sto civilistov Ugled Tbilisija v svetu je medtem zaradi vojne upadel, saj so jo številni razumeli kot nepremišljeno vojaško avanturo tamkajšnjih oblasti. Med drugim naj bi se zaradi vojne dodatno zmanjšale možnosti za vstop Gruzije v Nato in EU. Predvsem članstvo v Natu je bilo ena od glavnih prioritet tedanjega izrazito prozahodno usmerjenega predsednika Sakašvilija.

Petdnevna vojna pred petimi leti je sicer najbolj prizadela prebivalstvo. Po različnih navedbah več deset ali celo več sto civilistov je v spopadih umrlo, več deset tisoč jih je moralo zapustiti domove in mnogi se niso nikoli vrnili. Obe strani sta po ocenah mednarodnih organizacij resno kršili mednarodno humanitarno pravo in človekove pravice.

Napetost med Moskvo in Tbilisijem popušča Po lanskih parlamentarnih volitvah in menjavi vlade v Tbilisiju je zdaj vendarle mogoče opaziti znake popuščanja napetosti med Tbilisijem in Moskvo. Sakašvili je za zdaj resda še predsednik države, a dnevi na tem položaju so mu šteti, saj po dveh zaporednih mandatih na oktobrskih predsedniških volitvah ne sme kandidirati.

Kot novi prvi človek Gruzije se uveljavlja zdajšnji premier Bidzina Ivanišvili, čigar stranka Gruzijske sanje je na volitvah oktobra lani premagala Sakašvilijevo. Ta si je ob prevzemu mandata kot eno glavnih prioritet zadal normalizacijo odnosov z Rusijo in decembra so se v Ženevi že tudi prvič po vojni neposredno sestali predstavniki obeh držav.

Odpravljen ruski embargo na uvoz gruzijske vode Da napetosti vendarle popuščajo, med drugim dokazuje to, da je bil maja odpravljen ruski embargo na uvoz gruzijske mineralne vode in da bodo lahko tudi gruzijski vinarji v Rusijo kmalu znova izvažali svoje vino, potem ko je bil ruski trg zanje zaprt kar sedem let. Število ruskih turistov v Gruziji medtem zelo hitro narašča.

Težje bo sicer s ponovnim uveljavljanjem vpliva Tbilisija v Južni Osetiji in Abhaziji, v katerih ta trenutno nima nobene besede in kamor je z gruzijske strani tudi zelo težko priti. Rusija namreč iz povsem preprostih in praktičnih razlogov preprosto ni zainteresirana za to, da bi se odpovedala temu, da ju ima v svojem primežu.