Papež Frančišek in geji

The Advocate je najstarejša ameriška revija, ki se bojuje za pravice homoseksualcev. Naziv je papežu podelila kot darilo za njegov 77. rojstni dan.

Ne sodite homoseksualcev Čeprav v Vatikanu vsi odločno zanikajo, da bi se stališče o homoseksualcih spremenilo, revija poudarja papežev citat: "Če je homoseksualec dober človek in išče Boga – kdo sem jaz, da bi mu sodil?" Hkrati se naslanja na dejstvo, da se Bergoglio kot papež še ni izrekel o homoseksualnih porokah.

Ne omenja pa, da je kot buenosaireški kardinal Bergoglio ostro nasprotoval homoseksualnim porokam. O predlogu zakona za homoseksualne poroke v Argentini je pred tremi leti rekel: "Ne bodimo naivni. To ni le politična bitka, ampak prizadevanje, da bi uničili Božji načrt. To ni le predlog zakona, ampak delovanje Očeta Laži, ki poskuša zmesti in ogoljufati božje otroke." Izraz Oče Laži pomeni hudiča, z božjimi otroki pa je mislil na kristjane.

Papeževe besede proti obsojanju homoseksualcev so v skladu s Kristusovim napotkom: "Ne sodite, da ne boste sojeni!" Spomnimo se tudi znamenitega dogodka, ko so ljudje hoteli usmrtiti prešuštnico, a jih je Kristus ustavil z besedami: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." Ko so se ljudje razšli, pa je obtoženki dejal: "Tudi jaz te ne bom obtožil. Pojdi in odslej ne greši več!"

Homoseksualni papeži Zanimivo je ob tem pogledati v pregovorno grešno srednjeveško zgodovino Cerkve. Angleška wikipedija našteva štiri papeže, ki so bili med dosedanjimi 266 papeži označeni (obtoženi) kot spolno aktivni homoseksualci. Prvi je Pavel II. (1464‒1471), ki naj bi celo umrl med spolnim odnosom z mladim pažem. Njegov naslednik Sikst IV. (1471‒1484) pa je vklesal svojemu ljubimcu, kardinalu, zahvalo z jasnim namigom celo na nagrobnik. O aktivnem homoseksualcu Leonu X. (1513‒1521) zgodovinarji pišejo, da je bil nesrečno zaljubljen v nekega pesnika, naklonjenega reformaciji. Zadnji, Julij III. (1550‒1555), je umrl pred skoraj pol tisočletja, o njegovem ljubimkanju pa je poročal tudi beneški veleposlanik.

Stališče ostaja isto Vatikanisti menijo, da papež Bergoglio noče po nepotrebnem dvigovati prahu z izjavami o homoseksualcih ali ženskemu duhovništvu, kar pa ne pomeni, da ima drugačno mnenje. Na izrecna novinarska vprašanja je tudi že odgovoril in dejal, da je homoseksualni spolni odnos greh. Rimskokatoliška Cerkev na podlagi Svetega pisma, ki zelo jasno in kruto kaznuje homoseksualne spolne odnose, v zadnjem katekizmu zavrača homoseksualno spolnost. Homoseksualnosti pa nima za bolezen in homoseksualcem svetuje življenje v vzdržnosti. Hkrati pravi, da morajo imeti kristjani in duhovniki homoseksualcem nameniti "posebno skrb".

Spremembe stališča do homoseksualnih porok in homoseksualnih spolnih odnosov v Vatikanu ni na vidiku. To posledično pomeni tudi zahtevo po spolni vzdržnosti duhovnikov z istospolnim nagnjenjem. To se ne bi spremenilo niti, če bi morebiti ublažili zahtevo po duhovniškem celibatu. Razlika med prejšnjim in zdajšnjim papežem pri tej temi je le, da je bilo pod Benediktom XVI. (2005) uveljavljeno pravilo, da med duhovniške kandidate ne sprejemajo istospolno usmerjenih. Čeprav Frančišek ni o tem rekel še nič, bi v prihodnosti lahko to navodilo, ki ga tako ali tako težko uresničujejo, omilil ali odpravil.

Še naprej proti homoseksualnemu lobiju The Advocate tudi ne omenja enega od največkrat citiranih papeževih stavkov, da v Vatikanu obstaja homoseksualni lobi in da je treba nekaj storiti. O istospolno čutečih duhovnikih pa je dejal: "Težava ni v spolni usmerjenosti. Biti moramo bratje. Težava je lobiranje te usmerjenosti." Papeževa reforma rimske kurije, ki je v polnem teku, je močan udarec vatikanskemu homoseksualnemu lobiju. Poznavalci menijo, da so nekateri člani neformalne lobistične skupine nekatere svoje navade spremenili ali pa jih začeli skrivati pred javnostjo. Lastnik enega od največjih rimskih gejevskih barov pa pravi, da je med njegovimi gosti število duhovnikov upadlo zaradi interneta in nove vatikanske politike.

Lobi seveda ne pomeni, da imajo njegovi člani izjemno moč kot na primer prostozidarji ali filmski iluminati. Homoseksualni lobi pomeni združbo vzajemno delujočih, homoseksualno aktivnih duhovnikov, ki morajo svoje početje skrivati, saj je prepovedano. Drug drugemu pomagajo pri napredovanju in privilegijih, kar pa ne izključuje medsebojnega rivalstva. Njihovo število ni znano, je pa po mnenju večine poznavalcev precej večje od običajnega odstotka homoseksualcev v družbi. Nekateri ugibajo, da je ta delež precej nad 20 odstotki. Imena skupine homoseksualnih kardinalov so sicer po prepričanju vatikanistov zapisana v dokumentu, ki je nastal po preiskavi zaradi afere vatileaks, papež pa ga je spravil na varno.

Kaj pa slovenski kleriški homoseksualni lobi O slovenskem homoseksualnem lobiju kroži veliko govoric, objavljenega pa je zelo malo. Z imenom in priimkom se v medijih omenjata samo dva že pokojna duhovnika, Jožef Černe in Vlado Pečnik. Prvi je po trditvi nekaterih neimenovanih duhovnikov umrl kot žrtev mafije, ukvarjal pa naj bi se celo s preprodajo droge. Drugi naj bi po mnenju neimenovanega vira blizu ljubljanske škofije imel na vesti celo vrsto spolnih zlorab dečkov. Za to je bil obsojen pred cerkvenim sodiščem, a je kljub suspenzu še več mesecev pozneje vodil duhovne vaje za družine. Trenutno se v slovenski Cerkvi v zvezi z lobiji ne dogaja veliko, saj sta sedeža obeh metropolij nezasedena po odstopu nadškofov. Med duhovniki pa se sliši vse več pritožb na račun koruptivnosti in nepreglednosti delovanja članov lobija. Nekateri to povedo tudi glasno, saj je tudi med verniki vse več zahtev po razčiščenju. Dobra novica Slovenski škofje bodo lahko začeli delovati proti lobiju šele po umestitvi novih nadškofov. Tako kot v rimski kuriji je tudi v slovenski Cerkvi velika težava denar in ravnanje z njim. Dobra novica, ki prihaja od neimenovanega ljubljanskega duhovnika, pa je, da je nuncij iz kroga kandidatov za nova nadškofa že odstranil vse člane homoseksualnega lobija.