Nenavadno zbližanje S. in J. Koreje: "V ozadju je Donald Trump" #intervju

Po več kot dveh letih in povečanju napetosti sta za skupno mizo znova sedli sosedi Južna in Severna Koreja. Kraj diplomatskih pogovorov je bila obmejna vas Panmundžom, predstavniki pa so se dogovorili o udeležbi severnokorejskih športnikov na zimskih olimpijskih igrah in ponovni vzpostavitvi telefonske povezave med vojskama.

Do nenadnega zbližanja med državama je prišlo po novem letu, ko je severnokorejski voditelj Kim Džong un v govoru opozoril, da ima jedrski gumb na svoji mizi, hkrati pa je dejal, da bi se severnokorejski športniki lahko udeležili olimpijskih iger v Pjongčangu.

Severnokorejski državni mediji so v zadnjih dneh prenehali napade na južno sosedo in so pozivali k "neodvisni združitvi" Korej brez zanašanja na druge države, kot so ZDA.

O razlogih za zbliževanje smo se pogovarjali s poznavalcem razmer na Korejskem polotoku Bogomilom Ferfilo, profesorjem na fakulteti za družbene vede.

"V združitev bi Južna Koreja privolila v zelo dolgem, prehodnem in postopnem obdobju. Potrebnih bi bilo več generacij, da bi se ljudje počasi prekvalificirali," meni Bogomil Ferfila.

Zakaj so se odnosi otoplili?

Mislim, da v ozadju v veliki meri stoji ameriški predsednik Donald Trump, čeprav mu neradi pripisujemo zasluge.

Do pogovorov je prišlo zaradi groženj in zaostrovanja razmer. Mogoči razlagi sta dve. Mogoče je sam Kim Džong un spoznal, da je treba nekaj spremeniti. Zaveda se, kakšna je njihova moč. Ko je še vladal njegov oče Kim Džong il, je enkrat dejal, da če ne bi imeli atomske bombe, ZDA sploh ne bi vedele, kdo je Severna Koreja. Lahko bi izstrelili nekaj raket, vendar bi nato doživeli popolno uničenje.

Druga možnost je, da so ZDA pritiskale na Kitajsko in posledično na Severno Korejo. Zlasti takrat, ko je Južna Koreja zaplenila tankerje z nafto, ki so bili namenjeni v Severno Korejo.

Satelitske slike razkrivajo načrte Severne Koreje 

Kaj je od pogovorov odnesla Severna Koreja?

"Kim Džong una zanima samo to, da ostane na oblasti." Foto: Reuters Pri diplomatskih pogovorih je zelo pomembno, da ob razrešitvi težave lahko obe strani prikažeta situacijo, v kateri sta obe zmagovalki. To je nekaj, česar slovenski politiki ne razumejo najbolje v pogovorih z Hrvaško.

Treba je bilo najti rešitev, da za nobeno stran ne bo videti, kot da se je ustrašila.

Za Severno Korejo je bilo to, da pošljejo svoje športnike in se udeležijo zimskih olimpijskih iger v sosednji Južni Koreji, na drugi strani pa se bodo pogovori počasi nadaljevali. Niso rekli, da so se podredili.

V ozadju je bilo veliko skrivne diplomacije in pogovorov. Vključeni so bili posredniki. Ena od mogočih teorij je tudi ta, da so Južnokorejci plačali za pogovore.

V preteklosti je nekdanji južnokorejski predsednik, ker je sklenil sodelovanje s Severno Korejo, dobil Nobelovo nagrado za mir. Obrazložitev nagrade je bila, da mu je uspel velik preboj v odnosih med sosedama, vendar se je pozneje izkazalo, da je takratni predsednik Severne Koreje od njega zahteval 500 milijonov dolarjev za pogovore.

Zato ni mogoče izključiti, da sta Južna Koreja in Japonska, ki sta zaradi bližine najbolj ogroženi, za pogovore obljubili denarno nagrado.

"Kim Džong un se boji, da bi lahko napadli Severno Korejo, podobno kot so Irak." Foto: Reuters

Kaj hoče Kim Džong un?

Želi si direktna pogajanja z ZDA in zagotovilo, da ostane na oblasti. Boji se, da bodo Američani ponovili Libijo, Irak in Afganistan ter napadli Severno Korejo in zrušili njegov režim. Diktatorje zanima samo to, da ostanejo na predsedniškem položaju.

Bi lahko pogovori Severnokorejcev z Južno Korejo pomenili večje odpiranje države tudi preostalemu svetu?

Uradno ena in druga stran vedno v svojih političnih programih govorita, da so za združeno Korejo. Si pa vsaka po svoje razlaga, kdo bi moral prevzeti nadzor v primeru združitve.

Je združitev Korej v prihodnosti mogoča?

"Spor bi bil rešljiv, če bi ZDA umaknile svoje vojake s Korejskega polotoka." Foto: Reuters Južna Koreja je zelo podrobno analizirala pripojitev Vzhodne Nemčije Nemčiji. Imeli so poseben inštitut. Ko so videli, koliko generacij Nemcev je moralo plačevati milijarde evrov, da se je zdaj vzhodni del Nemčije nekako zagnal, so se ohladili do združitve. 25 let je trajalo.

Ob tem je treba poudariti, da je razvitost Severne Koreje veliko slabša, kot je bila takrat razvitost Vzhodne Nemčije.

Edini interes Južne Koreje je, da odpravijo rožljanje z orožjem, saj nestabilnost vpliva na finančne trge in vlagatelje. Če bi bila vojna, bi to takoj pregnalo vlagatelje iz države.

V združitev bi Južna Koreja privolila v zelo dolgem, prehodnem in postopnem obdobju. Potrebnih bi bilo več generacij, da bi se ljudje počasi prekvalificirali.

Kako bi se lahko spor med svetom in Severno Korejo rešil za daljše obdobje?
Kitajska nikoli ne bo resno pritisnila na Severno Korejo in se ji odpovedala, ker si ne želijo ZDA in Južne Koreje na svoji meji, če bi recimo prišlo do padca režima v Severni Koreji.

V enem od pogovorov je nekdanjemu Trumpovemu svetovalcu Stevu Bannonu ušlo, po kakšnem scenariju je rešitev mogoča čez noč. Za to bi po njegovem mnenju ZDA morale umakniti svoje vojake iz Južne Koreje, kjer imajo okoli 50 tisoč vojakov. V takem scenariju bi imela Kitajska interes, da vzpostavi mir v Severni Koreji. Tako pa izbira le med manjšim in večjim zlom.

Ni res, da je položaj zacementiran. Rešitve so mogoče. Vendar bi s tem ZDA izgubile še Korejski polotok oziroma ga prepustile Kitajski, ob tem pa so že izgubile Bližnji vzhod.

Severna Koreja je potrdila, da se bo udeležila zimskih olimpijskih iger pri svoji sosedi. Foto: Reuters

Pomenijo prvi pogovori po dveh letih med Korejama daljše obdobje mirnejših odnosov?

Do zdaj je Kim Džong un na zaostrovanje razmer vedno odgovoril s kakšnimi izstrelitvami raket. Zdaj tega ni bilo. Dogovori verjetno veljajo do konca olimpijskih iger, potem bomo pa videli.

So slike o življenju Severnokorejcev, ki jih vidimo v medijih, realne?

Večina prebivalstva živi v bedi. Položaj je podoben, kot je bil v Rusiji in Vzhodni Nemčiji leta 1950. Imajo podzemno železnico in ceste, vendar je zelo malo avtomobilov, zato jih večina hodi peš. Podobne razmere so recimo v nekaterih afriških državah.