Na mrazu dolgočasil z govorom, čez mesec dni pa umrl za pljučnico

Vsi novoizvoljeni predsedniki, že od prvega ameriška predsednika Georgea Washingtona naprej, svoj predsedniški mandat odprejo z inavguracijsko ceremonijo, ki je bila v svojih začetkih sicer precej skromnejša kot danes, in slavnostno prisego na Bibliji pred predsednikom vrhovnega sodišča. Besedilo prisege je zapisano v ustavi in se glasi: "Svečano prisegam, da bom zvesto opravljal naloge predsednika ZDA in bom po najboljših močeh ohranjal, ščitil in branil ustavo ZDA. Naj mi Bog pomaga". Zadnje štiri besede je sicer dodal Washington, obdržale pa so se do danes.

Obama rekorder po številu priseg Barack Obama bo jutri v Washingtonu drugič prisegel, priprave na veliki dogodek pa so že v polnem teku. Če je bila inavguracija leta 2009 za vse svetovne medije zgodovinski dogodek, saj je Obama prisegel kot prvi temnopolti ameriški predsednik (in tudi prvi temnopolti predsednik na "Zahodu"), je zanimanje za letošnjo inavguracijo nekoliko manjše.

Obama bo sicer šele drugi predsednik v zgodovini ZDA, ki bo prisegel kar štirikrat. Prvi je bil Franklin Delano Roosevelt, ki pa je bil dejansko štirikrat tudi izvoljen. Takrat namreč položaj predsednika ZDA še ni bil omejen na dva mandata. Kdor je spremljal Obamovo prvo inavguracijo leta 2009, se lahko spomni, da med samo prisego ni šlo vse po načrtih, saj se je Obami med izrekom prej navedenih besed malce zataknilo. Obama je napako popravil tako, da je pravzaprav prisegel dvakrat. Tudi letos bo moral priseči dvakrat, saj bo z ustavo določena prisega potekala 20. januarja, slovesna prisega pred kongresom pa dan pozneje, torej v ponedeljek.

To je sicer le majhen lapsus v širokem opusu spodrsljajev, ki so zaznamovali zgodovino ameriških predsedniških inavguracij. Ob inavguraciji leta 1829 je novi predsednik Andrew Jackson na primer priredil zabavo v Beli hiši, gostje pa se niso obnašali priložnosti in prostoru povsem primerno, saj so močno razdejali rezidenco predsednika. Anekdota pravi, da so se razbesnele množice znebili šele tako, da so na zelenici pred Belo hišo začeli točiti viski, kar je razgrajače privabilo nazaj na prosto.

Pregloboko je pogledal v kozarec Še ena z alkoholom povezana epizoda se je zgodila leta 1865, ko je novi podpredsednik Andrew Johnson na inavguracijo Abrahama Lincolna prišel vidno okajen (z alkoholom naj bi "blažil" visoko telesno temperaturo), zaradi česar je trpel predvsem njegov govor, z odra pa so morali opešanega Johnsona tako rekoč odnesti. Njegovo čast je takrat reševal Lincoln, ki je po drugi strani s svojim govorom tako navdušil, da ta še danes velja za najboljši inavguracijski govor v zgodovini ZDA.

Morda še najbolj usoden spodrsljaj, če temu lahko sploh tako rečemo, je bil tisti Williama Harrisona, ki je leta 1841 v hudem mrazu med snežnim metežem zbrano množico dolgočasil z dve uri dolgim govorom (najdaljšim v zgodovini predsedniških inavguracij), v katerem se je večino časa nerazložljivo zadržal pri rimski zgodovini in običajih. Zaradi razmer, neprimerne obleke in dolžine govora se je prehladil, njegovo stanje pa se je razvilo v pljučnico, zaradi katere je čez mesec dni umrl.

Obred se je z leti razvijal in dopolnjeval Predsedniške inavguracije sicer niso vedno potekale na prostem, to se je prvič zgodilo šele leta 1829, ko je predsednik postal Jackson. Zanimivo, da niso vedno potekale v Washingtonu, ki je ameriška prestolnica postal šele leta 1801. George Washington je tako prisegel še v New Yorku. Washington je prvi prisegel pred ameriškim vrhovnim sodnikom, ta tradicija pa se je ohranila do danes. Vsak predsednik je sicer sami proceduri dodal svoje poudarke, obred pa se je skozi čas razvijal in dopolnjeval.

Drugi ameriški predsednik Thomas Jefferson je od kongresa do Bele hiše prijezdil na konju, spremljala pa ga je povorka vojaškega orkestra in delavcev iz bližnjega pristanišča, iz česar se je pozneje razvila tradicionalna inavguracijska parada. Ameriški predsednik se zaradi varnostnih pomislekov sicer že dolgo ne sprehaja več prosto med množico. Tudi letos bo temeljita varnostna priprava ena glavnih skrbi organizatorjev, ki pa se, vsaj glede na vse napovedi, vendarle ne bodo soočali s takim navalom ljudi kot leta 2009. Letos jih namreč pričakujejo okoli 800 tisoč, medtem ko se jih je pred štirimi leti zbralo kar dva milijona.

Zanimivo, da so inavguracije sprva potekale 4. marca, predvsem zaradi dejstva, da je bila nekdaj pot do Washingtona precej dolgotrajnejša kot danes. Leta 1933 so zaprisego z ustavnim amandmajem preložili na 20. januar, da se pospeši prenos oblasti, in na ta datum se izvaja še vedno. Inavguracijske slovesnosti se sicer začenjajo že danes, jutri bo Obama prvič prisegel, v ponedeljek pa bo potekala še javna zaprisega.

Letos samo dva inavguracijska plesa Na zunaj se vse skupaj zdi kot ena velika ceremonija, kljub temu pa ima sama inavguracija, predvsem pa srečanja, ki se odvijajo okoli nje, tudi močan politični značaj, saj predstavlja priložnost, da se na kupu zberejo vsi politiki, ki v Washingtonu kaj veljajo, predvsem pa tudi številne interesne skupine in lobiji, ki stojijo za uradno politiko. Po prisegi in paradi se bo odvil še zabavnejši del inavguracije, in sicer inavguracijski plesi. Če so nekdaj predsedniki kar tekmovali v številu prirejenih plesov, pa bo letos v duhu ekonomske racionalnosti in morda kot spomin na Washingtonove skromnejše začetke ta del prireditve zmernejši, plesa bosta namreč zgolj dva.