Libija postaja tovarna smrti

Pred dnevi je Libija po kaotičnem zasedanju začasnega libijskega parlamenta dobila petega predsednika vlade, odkar so leta 2011 z oblasti vrgli dolgoletnega libijskega voditelja Moamerja Gadafija. Ahmed Omar Mitig, 42-letni poslovnež iz Misrate s podporo islamistov, je najmlajši premier v zgodovini Libije. Njegov predhodnik Abdulah Al Tini je obupal manj kot teden dni po imenovanju, ker je bil skupaj z družino tarča oboroženega napada. Nekdanji premier Ali Zejdan, ki so ga lani ugrabili, je pobegnil iz države, ko ga je parlament odstavil.

Polkovnika Gadafija so ubili 20. oktobra 2011 po desetmesečni državljanski vojni. Tisti, ki so dvignili roko nad večletnim voditeljem, so verjetno upali, da bodo zgradili boljšo družbo, ustvarili pa so tovarno smrti. Ugrabitve, umori, ropi, spopadi na ulicah, klanje, mučenje so del vsakdana celo v Tripoliju, prestolnici. Leta 2010 je bilo v Libiji 87 umorov, dve leti pozneje jih je bilo 525, kar pomeni 503-odstotno povečanje. Hkrati je število ropov s 143 poskočilo na 783.

Ni reda, ni zakonov Oboroženi moški so v začetku maja drugič v zadnjih šestih tednih vdrli v parlament, v streljanju pa je bilo ranjenih več ljudi. Člani milic ropajo ljudi ter brez kakršnihkoli posledic vdirajo v hiše in stanovanja. Posilstva ostajajo nekaznovana, kavarne, kjer se zbirajo ženske, so tarče bombnih napadov. Demonstranti zavzemajo vladna poslopja, kadarkoli jim kaj ni pogodu. Okoli 40 tisoč prebivalcev mesta južno od Misrate so pregnali z njihovih domov, te pa uničili, verjetno zaradi podpore Gadafija.

Poveljnik libijske vojaške policije je bil oktobra lani ubit v atentatu v Bengaziju, februarja pa je bil v Derni ubit glavni državni tožilec. Pred tem so ga decembra 2011 sredi belega dne oboroženi moški sredi ulice izvlekli iz njegovega avtomobila in zahtevali, da osvobodi njihovega prijatelja. Različne milice v zasebnih zaporih in temnicah nezakonito zadržujejo okoli osem tisoč ljudi. Večina tistih, ki so jih izpustili, je priznala, da so jih mučili.

Niti zahodni ambasadorji niso varni: ameriškega so že linčali v Bengaziju leta 2012, podobno so skušali narediti s francoskim. Včasih motivi sploh niso jasni: marčevski umor indijskega zdravnika bi lahko izzval eksodus nujno potrebnih 1.600 zdravnikov, ki so v Libijo prišli, da bi pomagali, in od katerih je odvisen velik del zdravstvenega sistema.

Brez močne osrednje oblasti z dejanskimi pooblastili se Libija dobesedno sesuva sama vase. Libija je propadla država, v kateri nič ne deluje in v kateri nihče ne ve, kdo pije in kdo plača.

V Libiji vlada kaos, ker vladi in parlamentu ne uspe uvesti reda v državi, ki jo vodijo oborožene milice, naslednice upornikov. Islamisti, predstavniki plemen in nacionalisti ovirajo delo parlamenta in povečujejo splošen občutek nestabilnosti v času, ko skuša šibka vojska omejiti nekdanje upornike, plemenske milice in islamistične militante.

Možnost nove državljanske vojne Obračuni vojske in ekstremistov so nekaj povsem normalnega. Parlamentarci na parlamentarna zasedanja zaradi samoobrambe s seboj nosijo ročne bombe. Milice v Misrati na zahodu Libije, ki so na slabem glasu zaradi nasilja in samosvojosti, so sprožile ofenzivo proti upornikom na vzhodu, zato obstaja velika verjetnost, da ta spopad preraste v novo državljansko vojno.

"Dlje ko libijske oblasti tolerirajo milice, ki delujejo brez kakršnihkoli posledic, tem težje jih bodo pokorili. Nenehno podaljševanje rokov za njihovo razorožitev le podaljšuje uničenje, ki ga širijo po državi," pravi Sarah Leah Whitson, direktorica organizacije Human Rights Watch, pristojna za Bližnji vzhod in severno Afriko.

Milice postajajo vse močnejše. Libija je država plemenskih in etničnih t. i. gospodarjev vojne – pogosto le dobro oboroženih izsiljevalcev, ki izkoriščajo svojo moč in pomanjkanje ustreznih policijskih sil.

Boj za naftno bogastvo je del naraščajočega nemira. Uporniki, ki od lani poleti zasedajo velika naftna pristanišča na vzhodu in želijo delež državnega dobička od prodaje nafte, zavračajo pogajanja z novim premierjem in napovedujejo, da bosta dva velika izvozna terminala Ras Lanuf in Es Sider še naprej zaprta.

Uporniki želijo del naftnega dobička Premier Zejdan je moral oditi zaradi bizarnega dogodka v enem od pristanišč. Severnokorejski tanker Jutranja slava je pri upornikih na vzhodu države nezakonito natočil nafto in brezskrbno odplul naprej kljub grožnjam vlade, da bo ladjo spremenila v "kup kovine", če bo skušala zapustiti pristanišče. Libijska vojska je za to, da ji ni uspelo ustaviti ladje, okrivila slabe vremenske pogoje.

V osmih mesecih, odkar so pristanišča v rokah upornikov, je Libija izgubila 14 milijard dolarjev od izvoza nafte. Izvoz libijske nafte je padel z 1,4 milijona sodčkov dnevno leta 2011 na samo 235 tisoč sodčkov dnevno. Padec je močno načel javne finance, ki so skoraj povsem odvisne od izvoza nafte.

Ena najzanimivejših lastnosti trenutnega dogajanja v Libiji je pravzaprav to, kar se ne dogaja: držav Nata, ki so navdušeno odšle v vojno, da bi – kot so trdile – zaščitile interese tamkajšnjih ljudi, danes dogajanje v Libiji niti malo ne zanima.

Državljanska vojna med Gadafijem in uporniki je bila v zahodnih medijih prikazana kot boj dobrega in zla. Gadafi je bil zlobnež, ki so ga demonizirali, njegove nasprotnike pa so obravnavali z veliko mero naivnosti in preveč zaupanja, saj se nihče ni potrudil, da bi jih preveril, dokler je trajala vojna. Po vojni so zahodni mediji Libijo začeli preprosto ignorirati.

Predsednik ZDA Barack Obama je ob neki priložnosti dejal, da je ponosen na svojo vlogo pri preprečitvi pokola v Bengaziju. Povsem tiho pa je bil, ko so milice, ki jim je pomagal, začele streljati na demonstrante, ki so protestirali zaradi njihove prisotnosti v Tripoliju, in ubile 42 ljudi.

Raj za Al Kaido Islamisti imajo velik vpliv v političnem in varnostnem aparatu. Verski skrajneži in njihove milice vse bolj zahtevajo bolj konservativne družbene vrednote, kot so na primer ločene univerze za moške in ženske.

Regije v Libiji, kjer vlada brezvladje, so idealne za Al Kaido in druge salafistične džihadistične skupine. Voditelji najmanj treh Al Kaidinih najagresivnejših vej – Al Kaida v islamskem Magrebu, Al Kaida na arabskem polotoku in brigade Al Mulathamena – so v Libiji, ki tako postaja središče za tiste, ki želijo voditi džihad na severu Afrike. Ameriški obveščevalci pravijo, da se skupine sicer niso povezale v eno, da pa pogosto sodelujejo in ne skrivajo svoje želje, da bi teroristične napade izvajale tudi zunaj Libije.