Leta minevajo, odgovorov ni, sprenevedanje ostaja

Enajsti julij 1995. Dan, ki ga v Srebrenici ne bodo mogli nikoli pozabiti, a obenem dan, za katerega se zdi, da bi ga mnogi drugi želeli pozabiti in tako očistiti svojo vest, kolikor je sploh imajo. Nihče ne ve natančno, koliko ljudi se nikoli ni vrnilo domov po dogodkih, ki so se ta dan začeli. Osem tisoč, devet tisoč, deset tisoč – nihče ne ve natančno, nihče ni preštel vseh žalujočih. Grozljive številke o največjem genocidu na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.

Schaffer: Niso razumeli pravega konteksta Velika bolečina za vse preživele v srebreniški tragediji in njihove svojce je, da do danes nihče za to ni odgovarjal. David John Schaffer, prvi ameriški ambasador za vojne zločine, je v Sarajevu v začetku junija ob mednarodni konferenci za genocid v Bosni in Hercegovini dejal: "Prizivni svet haaškega sodišča ni razumel pravega konteksta tega grozovitega zločina: to, da so vojaški in politični voditelji, ki so sedeli v Beogradu, na veliko načinov vedeli, kaj se dogaja v Bosni in Hercegovini."

V mislih je imel predvsem takratnega predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije in Srbije Slobodana Miloševića, ki ni dočakal svoje sodbe in je umrl zgolj kot obtoženec mednarodnega sodišča za vojaške zločine, in Momčila Perišića, načelnika generalštaba jugoslovanske vojske, ki ga je haaško sodišče obsodilo na 27 let zapora, a je prizivno sodišče sodbo odpravilo in ga oprostilo. Njihove roke so ravno toliko krvave kot tiste krvnikov iz vrst enot bosanskih Srbov, ki so ob zavzetju enklave, ki bi morala biti varovano območje Združenih narodov, julija 1995 ljudi pošiljali na pot brez vrnitve.

Ahmić: Mednarodna skupnost najbolj odgovorna, da za genocid ni nihče odgovarjal Bošnjaki menijo, da se je Srbija v veliki meri tako politično kot tudi sodno izognila odgovornosti za genocid in druge zločine v Bosni in Hercegovini, je za naš medij povedal bošnjaški častnik za zvezo s haaškim sodiščem Amir Ahmić.

"Največjo odgovornost za to ima mednarodna skupnost, kar je posledica njihovega takratnega manjvrednega odnosa zlasti do zločinov v Bosni in Hercegovini. Daytonski sporazum je vojne v nekdanji SFRJ opredelil kot 'nesrečen spopad' in je ob tem pravi čudež, da so mednarodna sodišča sploh karkoli odločila drugače od politike, ki jo je takrat in jo tudi zdaj izvajajo Združeni narodi in najmočnejše svetovne sile."

To razmišljanje podpirajo tudi najnovejša odkritja: ravno te dni je britanski The Guardian poročal, da naj bi Američani, Britanci in Francozi vedeli že šest tednov prej, da bo Srebrenica padla, pa tega niso preprečili.

To so mnogi, zlasti v Srebrenici, sklepali že od prvega dneva, to tudi pojasnjuje, zakaj nizozemski vojaki mednarodnih enot tega niso preprečili.

Britanski časnik navaja, da je to bil del politike velikih sil in Združenih narodov, s katero so (zgrešeno) zagovarjali "mir za vsako ceno". CIA naj bi po poročanju nekaterih medijev pokol celo opazovala v živo s posnetki iz zraka, medtem ko naj bi nizozemski vojaki krvnikom zagotovili 30 tisoč litrov goriva za mehanizacijo, s katero so poskusili prikriti svoj zločin.

Sprave ne more biti, dokler se zločin zanika Prav to, je prepričan Ahmić, predstavlja največjo oviro na poti do sprave. "Srbija ima udobno pozicijo zanikanja svoje udeležbe, kar papagajsko ponavljajo tudi v manjši bosensko-hercegovski entiteti. To je bistvo zanikanja genocida in drugih zločinov, ki ga izvaja večina srbskega naroda in uradna Srbija, prihaja pa z njihovega državnega in političnega vrha, usklajeno z ravnanjem in vedenjem mednarodne skupnosti. Tako preprosto je to, zanikanje zločina izvira pri politični eliti v Srbiji."

"Nekatere elite v Srbiji poskušajo prikazati, da se nič ni zgodilo" Bošnjakom je nesprejemljivo, da se genocid v Srebrenici poskuša prikriti s pretvezo, da so vsi krivi in da so vsi – eni bolj, drugi manj – izvajali zločine.

"Vse poskušajo vrniti na začetek, zatrjujejo, da nedolžnih ni in da vsi morajo priznati zločine. Nekatere politične, intelektualne in verske elite v Srbiji gredo tako daleč, kot da se nič ni zgodilo – čeprav sta dve mednarodni sodišči krvave dogodke v Srebrenici opredelili kot genocid, Srbija tega ne želi priznati."

Ahmić opozarja, da je s takim ravnanjem Srbija država, ki v regiji povzroča težave.

Zelo obremenjujoče je po njegovem mnenju tudi to, da se je Srbija razglasila kot pristojna za preiskovanje dogodkov na celotnem ozemlju nekdanje SFRJ in skladno s tem, kot pravi, serijsko razpisuje mednarodne tiralice, zaradi katerih prihaja do aretacij in pregonov zaradi domnevnih zločinov proti Srbom.

"Dokler bo takšna politika prevladujoča v Srbiji, je težko pričakovati stabilnost, spravo in medsebojno spoštovanje," je sklenil Ahmić.

Grozodejstva, ki so prekosila naciste Književnik in univerzitetni profesor Džemal Latić, med drugim avtor knjige Srebreniški inferno, ki je v začetku tega meseca dobila slovenski prevod, opozarja še na eno grozljivo dejstvo Srebrenice, s katerim sta, kot pravi, Radovan Karadžić in Ratko Mladić prekosila tudi naciste in strahote druge svetovne vojne. To so masovne sekundarne grobnice.

"Ne le da je okrog 20 tisoč oboroženih srbskih vojakov in policistov sodelovalo pri poboju med osem in deset tisoč Bošnjakov, temveč so skupine morilcev, ki so štele po nekaj sto ljudi, trupla razkosali in vlačili z bagri, kamioni in traktorji po dolini Drine in morda po Srbiji in nato neredko tudi večkrat premikali – vse zato, da bi prikrili svoj zločin. Analize DNK so pokazale, da so ostanke iste žrtve našli v več zelo oddaljenih masovnih grobiščih."

Latić: Zavest udeležencev genocida se ni spremenila Tudi Latić izpostavlja politično zanikanje genocida tako v Republiki srbski kot v Srbiji. "Zavest tistega dela srbskega naroda, ki je sodeloval v genocidu, se do danes ni spremenila, niti ni videti, da se bo – denacifikacija tega dela srbskega naroda se ni niti začela!"

Žarek upanja vidi v tistih organizacijah in posameznikih v Srbiji, ki vztrajajo pri priznavanju genocida: "Vojska in policija Republike srbske ter t.im. JLA in paravojaške enote iz Srbije so v imenu srbskega naroda zakrivile genocid, a oblasti Republike srbske še danes na različne načine otežujejo, ponekod tudi onemogočajo vrnitev Bošnjakov in Hrvatov v svoje nekdanje domove, ki so zdaj v tej entiteti."

En dan pri poročilih, neusmiljena bolečina pa ostaja Mnoge srebreniške matere, žene in sestre še vedno iščejo kakršenkoli odgovor o tem, kje so njihovi najbližji tragično končali. Niti 20 let ni bilo dovolj za te in mnoge druge odgovore.

Srebrenica bo 11. julija in kakšen dan prej spet v medijskem žarometu, Na komemoraciji bodo tudi predstavniki tistih držav, ki bi to lahko preprečili – a niso. Po obletnici pa bodo Srebrenica in svojci žrtev spet ostali sami s svojo bolečino. Tako kot zadnjih 20 let.