Kurdi se umikajo iz Turčije

Selitev, ki bo potekala v manjših skupinah, bo trajala približno dva meseca, seveda pod pogojem, da se bo turška vojska držala de facto premirja. Umik je prvi korak v krhkem procesu sprave med Turčijo in njeno kurdsko manjšino, ki je zadnjih 29 let bojevala gverilsko vojno, v kateri je umrlo 40.000 ljudi.

Člani kurdske delavske stranke (PKK) so tako pod vodstvom Abdualaha Öcalana s Turki v pogajanjih dosegli premirje, katerega pogoji pa so ohlapni, vendar odkar so jih prebrali pred milijonsko množico v Diyabakirju, največjem kurdskem mestu v Turčiji, je jasno, da jih bo PKK upoštevala. Po besedah stranke Turki namreč premirja še niso kršili, čeprav kurdska mesta še vedno obletavajo brezpilotna in bojna letala, vendar bistveno manj pogosto kot nekoč.

Kurdi sicer napovedujejo, da bodo povračilni ukrepi v primeru, da bodo Turki premirje kršili, uničujoči, hkrati pa upajo, da bo svet takrat razumel, da so vojno želeli Turki. Kljub velikemu tveganju pa so člani stranke PKK in Kurdi na splošno optimistični glede nedavnih premikov, saj verjamejo, da se politična geografija na Bližnjem vzhodu spreminja njim v prid. Potem ko so po prvi svetovni vojni postali nepriznana, preganjana in razpršena manjšina znotraj meja Turčije, Irana, Iraka in Sirije, 30 milijonov Kurdov počasi dobiva svoje pravice, njihova samozavest pa raste.

Tudi v Iraku imajo namreč Kurdi precej boljše možnosti za uveljavitev svoje neodvisnosti, zaradi tujih investitorjev in naftne industrije doživljajo gospodarski preporod, državljanska vojna v Siriji pa 10-odstotni kurdski manjšini na severu države omogoča, da prevzamejo oblast nad svojimi mesti in vasmi.

PKK je v Turčiji ustanovil Abdulah Öcalan leta 1978 kot marksistično-leninistično stranko, ki si je leta, predvsem prek oboroženih spopadov, prizadevala za lastno kurdsko državo. Oboroženi boji so se začeli leta 1984 in so z občasnimi enostranskimi premirji trajali do danes. Turška vojska se je na njihove poskuse odzivala z masovnimi aretacijami, usmrtitvami in posredovanjem specialcev.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je turška vojska uničila okoli 3000 kurdskih vasi in tako z domov pregnala najmanj milijon Kurdov. Zaprti Kurdi so bili pogosto okrutno mučeni, pretepeni in spolno zlorabljeni. Turške oblasti so bile prepričane, da bodo z aretacijo Ocalana, vodje PKK, leta 1999 uničile stranko, a se to ni zgodilo, saj je Ocalan kljub zaporu ostal njen voditelj, ki si danes bolj kot za odcepitev prizadeva za avtonomijo Kurdov.

Ocalan je v sporočilu, ki so ga prebrali v Diyabakirju marca, dejal, da je rojena nova Turčija, v kateri morajo puške utihniti in ideje spregovoriti, medtem ko Turki spravnih tonov še niso prevzeli, prav tako pa še niso iz zaporov izpustili po krivici zaprtih Kurdov.