Konec kitajske zgodbe o uspehu

Globalizacija, ki so jo še do pred kratkim slavili kot recept za povečevanje blaginje, je trčila ob svoje meje, piše nemški tednik Manager Magazin. Zlasti države BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), ki so dolga leta veljale za superzvezde razvijajočih se gospodarstev, so izgubile ves sijaj.

Konec širjenja svobodnih trgov? Nihajoči tečaji, naraščajoči stroški dela in povsod opazni protekcionizem so Kitajsko, Brazilijo in druge države naredili za dejavnik tveganja v svetovnem omrežju podjetij.

Znotraj velikih industrijskih koncernov vse bolj resno postavljajo pod vprašaj nadaljnji trend gibanja k vse bolj svobodnim trgom in globalnim proizvodnim verigam. Prva podjetja so že začela nadzorovan umik iz razvijajočih se držav. Je bila globalizacija le t. i. koncept za lepo vreme, ki gre na stranski tir v bolj viharnih časih, kot meni berlinski ekonomist Daniel Stelter? Stojimo pred novim obdobjem protekcionizma? Za izvozno prvakinjo Nemčijo bi bil na primer to konec njenega uspešnega gospodarskega modela.

Zaton kitajske zgodbe o uspehu? Vse bolj se širi strah, da Kitajska ne bo več nekakšen turbopolnilnik svetovnega gospodarstva. Gospodarska rast pada, vprašanje je, ali bo letos dosegla običajnih sedem odstotkov.

Kitajska je na splošno vse manj ugodna za proizvodnjo. Stroški dela so se po letu 2004 skoraj potrojili, strmo so se dvignile tudi cene energije. Kot so izračunali svetovalci skupine Boston Consulting Group, je industrijska proizvodnja komajda cenejša kot v ZDA. Razvijajoče se države tako postajajo težave za številna podjetja. Ne gre namreč samo za Kitajsko, podobno je tudi v drugih razvijajočih se gospodarstvih. V Braziliji so se stroški dela več kot podvojili, rast proizvodnje pa krepko zaostaja. Elektrika se je podražila za 300 odstotkov, visoka vrednost brazilskega reala draži izvoz. Položaj so še poslabšali nasilni protesti pred svetovnim prvenstvom, tudi brazilska predsednica Dilma Rousseff se ni preveč izkazala.

Strategija nizkih stroškov ne deluje več Indija, še ena nekoč hvaljena država, se ne more izviti iz klešč birokracije in korupcije. Rusija zaradi agresivne politike Vladimirja Putina vse bolj drsi v osamo. Tudi Turčija, ki je bila dolgo časa privlačen kraj za tuje naložbe, je zaradi velikega ega premierja in prihodnjega predsednika Tayyipa Erdogana prišla na slab glas. Kot pravi Stefan Bielmeier, ekonomist pri DZ Banki, strategija razvijajočih se držav, da z nizkimi stroški dela in nizkim obrestmi povečajo svoj delež v svetovni industrijski proizvodnji, ne deluje več.

Okoli 2,25 bilijona evrov so ameriški in evropski koncerni od konca 90. let prejšnjega stoletja do danes namenili za svoj pohod na razvijajoče se trge. Polovico od tega so porabili za prevzeme.

Coca-Cola okrepila dobiček, Fiatu padel Po izračunih investicijske banke Morgan Stanley zdaj Coca-Cola polovico svojih prihodkov zasluži na razvijajočih se trgih – pred desetimi leti je bil ta delež le 12 odstotkov.

V preteklih desetletjih je mednarodno povezovanje gospodarstva naraščalo. Veliko podjetij je svojo proizvodnjo preneslo v razvijajoče se države. Zdaj številna podjetja ugotavljajo, da se ta način povečanja dobička ne more več širiti. Proizvajalcu avtomobilov Fiat-Chryslerju so se njegovi dobički v Latinski Ameriki prepolovili, slabše gre tudi švedskemu izdelovalcu bele tehnike Electroluxu. Francoski avtomobilski izdelovalec Peugeot pa je bil na začetku tega leta prisiljen odpisati dobro milijardo evrov naložb v Rusiji.

Iskanje novih držav s poceni delovno silo Podjetja, ki izdelujejo izdelke svetovno znanih blagovnih znamk in ki so prisotna na vseh celinah, se niti ne morejo niti nočejo preprosto umakniti iz te mednarodne delitve dela. Vse več podjetij tako pogleduje po trgih, ki prej niso žela veliko pozornosti.

Japonski avtomobilski proizvajalec Toyota je tako prenesel del proizvodnje v države jugovzhodne Azije (Tajska, Indonezija, Filipini, Malezija). Francoski Renault bo najpozneje do leta 2015 v maroškem Tangerju izdeloval 400 tisoč avtomobilov letno. Večino jih bo izvozil v južno Evropo. Namesto držav BRICS se zdaj govori o naslednjih enajstih (Next Eleven): države jugovzhodne Azije, Bližnji vzhod in andske države. Toda to so države, ki so precej manjše od Kitajske ali Brazilije.

Vrnitev proizvodnje v domovino Nekatera podjetja pa se že popolnoma umikajo: nizozemska banka ING in britanska banka RBS sta se po finančni krizi večinoma umaknili iz razvijajočih se držav. Bank of America je prodala svojo kitajsko podružnico. Deutsche Bank je svoj oddelek za upravljanje s tveganji preselila iz Indije v Berlin. Veliko trgovci, kot je Wal-Mart, krčijo svoje podružnice v razvijajočih se državah.

Posamezna podjetja celo vračajo svojo proizvodnjo v domovino. Španski tekstilni koncern Inditex zdaj velik del oblačil, ki jih trži pod blagovno znamko Zara, izdela v Španiji in na Portugalskem. Plišastih igračk znamke Steiff ne izdelujejo več na Kitajskem, ampak spet v Nemčiji, enako velja za baterije Varta in bombone Katjes.

Tudi izdelovalec čipov Infineon razmišlja, da svojega naslednjega izdelka ne bi izdeloval v Tajvanu ali Južni Koreji, ampak v Španiji, bližje domovini. Kot ugotavlja ekonomist Nikolaus Lang, podjetja svojo proizvodnjo vse bolj selijo nazaj v Evropo, ker so nekdanje države cenene delovne sile postale predrage.

ZDA so nova obljubljena dežela za vlagatelje Vse bolj pa so zanimive ZDA. Onkraj luže je raven plač tako stabilna, da so stroški dela celo primerljivi z vzhodnoevropskimi državami. Poleg tega se je energija v ZDA v zadnjem času zelo pocenila, cena plina se je zaradi izkoriščanja skrilavca z metodo hidravličnega lomljenja zmanjšala za polovico. Poleg tega imajo ZDA tudi visoko učinkovit kapitalski trg in so digitalno razvite. Vse to privablja evropske vlagatelje.

Nemški BASF bo vložil milijardo evrov v tovarno ob Mehiškem zalivu, tudi Mercedes, Klöckner in Evonik bodo v ZDA zgradili nove tovarne ali razširili obstoječe. BMW bo v Spartanburgu v zvezni državi Južna Karolina do leta 2016 zgradil svojo največjo tovarno na svetu.

Evropsko-severnoameriško gospodarsko sodelovanje bo še okrepila vzpostavitev prostotrgovinskega območja oziroma Čezatlantskega trgovinskega in investicijskega partnerstva (Transatlantic Trade and Investment Partnership – TTIP).

Evropska komisija želi odstraniti vse carine in dvojne standarde. Po izračunih nemškega gospodarskega inštituta Ifo bosta imeli od sporazuma koristi tako ZDA in EU. Obema se bo njuna blaginja povečala za več kot deset odstotkov, bolj kislih obrazov bodo v včerajšnjih zvezdah. V deželah, kot je Brazilija, se bodo namreč realni prihodki zmanjšali za sedem odstotkov.