Kdo sploh je mož, ki se igra z ognjem

Grčijo v nedeljo čakajo predčasne volitve, na katerih bo najverjetneje zmagala skrajno leva Siriza, ki jo vodi 40-letni inženir Cipras. Če bo Siriza dobila dovolj glasov, da bo sama sestavila vlado, oziroma če bo našla partnerja ali partnerje za koalicijsko vlado, potem bo novi grški predsednik vlade postal prav Cipras.

Mladi komunist Še pred leti Evropejci za Ciprasa in njegovo Sirizo niso niti slišali, grška kriza pa ga je postavila v središče zanimanja tuje javnosti in medijev. Grška javnost pa julija 1974 v Atenah rojenega Ciprasa pozna že precej časa, saj se je že kot dijak vključil v podmladek komunistične stranke in organiziral proteste proti ustanavljanju zasebnih univerz.

Na državni tehnični univerzi v Atenah je Cipras začel študirati civilno inženirstvo (gradbeništvo, urbanizem, prostorsko načrtovanje …) in se hkrati dejavno vključil v študentsko gibanje, po koncu študija pa se je zaposlil v gradbeništvu. Inženirka je tudi njegova partnerica Peristera Bacijana, s katero ima dva sinova, eden od njiju ima srednje ime Ernesto, v čast Che Guevari.

Protestnik proti globalizaciji Ko je grška komunistična stranka zapustila koalicijo levičarskih strank, v grščini poimenovano Synaspismos (dobesedni prevod je koalicija oziroma zveza), ni sledil svojim partijskem kolegom, ampak je ostal v prej omenjeni koaliciji. Med letoma 1999 in 2003 je vodil podmladek te levičarske koalicije, dejaven je bil tudi pri organiziranju protiglobalizacijskih protestov.

Leta 2004 se je koalicija še z drugimi levičarskimi strankami in gibanji (demokratični socialisti, maoisti, trockisti, levičarski ekologi, evrokomunisti, evroskeptiki …) združila v novo koalicijo, ki si je nadela ime Synaspismos Rizospastikis Aristeras (sl. prevod: Koalicija radikalne levice), ki je bolj znana po kraticah Syriza oziroma Siriza.

Najmlajši predsednik stranke Cipras je predsednik Sirize postal leta 2008, ko je bil star 33 let. Tako je postal najmlajši predsednik katerekoli grške stranke v zgodovini te sredozemske države. To je bilo tudi leto, ko je po svetu začela divjati svetovna finančna kriza, ki je v brezno pahnila tudi prezadolženo Grčijo.

Grčija je bila država, ki se ji je s ponarejanjem podatkov leta 2001 uspelo vključiti v evroobmočje. V tej sredozemski državi se je potem še bolj razbohotil že prej prenapihnjeni javni sektor, kjer so uslužbenci poznali takšne dodatke, kot je dodatek za pravočasen prihod na delo. Torej, življenje na preveliki nogi, ki ga je financiral denar iz tujine.

Konec grškega sladkega življenja, prišla je trojka Kriza je končala to grško sladko življenje oziroma življenje nad grškimi dejanskimi zmožnostmi in Grčija je bankrotirala. Na pomoč ji je morala s stotinami milijardami evrov priskočiti tujina oziroma EU. Najprej leta 2010 z več kot 50-milijardnim posojilom evrskih držav, leta 2012 pa še z več kot 140-milijardno pomočjo v okviru reševalnega mehanizma EFSF.

Pod taktirko za Grke zloglasne trojke (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad) so se začela leta zategovanja pasu, odpuščanj in padca življenjskega standarda, leta jeze in razočaranj grških volivcev, ponižanih in razžaljenih zaradi tujega varčevalnega diktata. Med Grki je zlasti osovražena postala nemška kanclerka Angela Merkel.

Vzpon Ciprasove Sirize Na valovih grškega nezadovoljstva se je začel vzpenjati Cipras. Na predčasnih volitvah maja 2012 je Siriza za štirikrat povečala svoj izkupiček, saj je dobila 16,8 odstotka glasov (leta 2009 le 4,6 odstotka glasov). Še uspešnejša je bila na novih predčasnih volitvah, ki so bile že junija 2012 – dobila je kar 26,9 odstotka glasov.

Na volitvah 2012 je sicer zmagala konservativna Nova demokracija, ki je skupaj z zmerno levim Pasokom tudi sestavila koalicijo. Toda nova vladarica grške levice je postala Siriza, obenem tudi najmočnejša opozicijska sila oziroma, potem ko se je iz koalicije strank leta 2013 preoblikovala v stranko, tudi najmočnejša opozicijska stranka. Naš dolg ni naša, ampak vaša težava Že pred volitvami leta 2012 je Cipras izoblikoval svoj uspešen pristop z obljubami o koncu zategovanja pasu, ki jim ga vsiljuje tujina (zlasti Nemčija). Besede, ki so pihale na dušo ponižanih Grkov. Grški dolg zanj sploh ni bil težava Grčije, ampak tujine oziroma upnikov.

Kot je brezbrižno dejal v intervjuju za britanski časnik The Guardian: "Če ste pri banki zadolženi za pet tisoč funtov, je to vaša težava, toda če ste zadolženi za 500 tisoč funtov, je to težava banke".

Siriza zmaga na evrovolitvah Torej, če malce parafriziramo in lokaliziramo Ciprasovo zgornjo misel: Grški dolg je bolj težava na primer Slovenije, ki je Grčiji dala na stotine milijonov evrov (v denarju in v obliki poroštev), kot Grčije.

Vzpon Sirize pa se ni končal leta 2012, saj Grčija še vedno ni na zeleni veji, ampak je še vedno – kljub prvim pozitivnim znakom – ujeta v posledice svojega bankrota. Leta 2014 je tako Siriza v Grčiji zmagala na volitvah v Evropski parlament. Dobila je 26,6 odstotka, Nova demokracija pa 22,7 odstotka. Cipras je bil tudi eden od kandidatov za predsednika Evropske komisije, kar je bila njegova velika promocija.

Cipras, protestantska načela in pravoslavni menihi Na predčasnih volitvah to nedeljo pa lahko Ciprasu uspe tudi veliki met – postati novi grški premier. Tako kot že leta prej tudi zdaj glasove nabira z očitki na račun Merklove: zdajšnjega grškega premierja Antonisa Samarasa (Nova demokracija) smeši z besedami, da je merkalist in lutka v rokah Merklove.

Merklovi tudi očita, da njena gospodarska politika izhaja iz "napačnih protestantskih načel" (domnevamo lahko, da Cipras ne bi bil navdušen nad slovenskim praznikom dnevom reformacije). Cipras je sicer ateist, glasove pa zadnje čase z obiski menihov na sveti gori Atos nabira tudi med verniki oziroma med pravoslavni tradiciji naklonjenimi Grki (prej je Siriza napadala privilegije Grške pravoslavne cerkve).

Grški raj na zemlji s pomočjo nemških milijard Cipras ima najzvestejše privržence med zaposlenimi v javnem sektorju, saj jim obljublja zaposlitev do upokojitve, pred volitvami pa grškim volivcem obljublja gradove v oblakih: povečanje minimalne plače, povečanje pokojnin, odpis dolgov grškim gospodinjstvom, nižje davke (ne za bogate, njim, zlasti ladjarjem, bi naložil višje davke), subvencioniranje elektrike in javnega prevoza …

Ta grški raj na Zemlji naj bi Cipras zgradil z enajstimi milijardami evrov, ki naj bi jih Nemčija v obliki vojne odškodnine iz druge svetovne vojne še dolgovala Grčiji. Seveda je to grški račun brez nemškega krčmarja.

Kdo je Costas Unsdas, ki lahko zaneti požar v Evropi? Nemški mediji seveda Ciprasu ne ostajajo dožni. Že leta ga označujejo za Der Euro-Schreck (v prevodu evrogroza oziroma groza za evro) in mu predvsem pred zdajšnjimi volitvami očitajo, da se s svojim neodgovornim populizmom igra z ognjem. Nemci so za Ciprasa skovali tudi novo ime: Costas Unsdas (besedna igra: koliko nas bo to stalo).

Cipras zagovarja tudi stališče, da bi morala tujina Grčiji odpisati dolgove, in samozavestno obljublja, da bodo po njegovi zmagi finančni trgi plesali tako, kot bodo žvižgali v Atenah, in ne obratno, kot je zdaj.

Bo šel do bridkega konca ali bo snedel obljube? Kakšna bo Ciprasova politika, če bo res postal premier? Se bo držal svojih predvolilnih obljub, ki pomenijo nevarnost, da bo potisnil Grčijo iz evroobmočja, ali bo po volitvah postal novi Samaras? Težko je vedeti, saj tudi Cipras skače malo sem in malo tja. Enkrat pravi, da hoče obdržati evro, drugič pravi, da evro ni njegov fetiš. Enkrat pravi, da bo preprosto raztrgal posojilne pogodbe med Grčijo in tujimi upniki, drugič pravi, da se bo pogajal.