Kdaj napoči usodni trenutek, ko se nekdo odloči, da bo zapustil svoj dom in odšel?

Bakhtyar Aljaf je v Slovenijo prišel poslovno iz Iraka pred 20 leti, a ga poklicna pot nikoli ni vodila daleč od Bližnjega vzhoda. Ne le zato, ker je kot novinar dolga leta poročal o problematiki beguncev, temveč tudi zato, ker je eden od dveh direktorjev Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije IFIMES v Ljubljani. Kot odličnemu poznavalcu razmer na Bližnjem vzhodu, zlasti Sirije, od koder zdaj k nam prihaja največ beguncev, smo mu zastavili nekaj vprašanj o razmerah, ki si jih z varne evropske razdalje včasih ne znamo predstavljati.

V javnosti je slišati očitke, da se za valom beguncev skrivajo tudi ekonomski migranti ali celo islamski teroristi … V vsakem, zlasti velikem valu beguncev ne moremo za vsakogar takoj vedeti, kdo je. Res je, lahko je kdo tudi borec islamske države, lahko je taliban, zato je naloga in odgovornost držav gostiteljic, njihovih policij in obveščevalnih služb, da to raziščejo. A z gotovostjo lahko trdim, da je takšnih zelo malo, manj kot en odstotek. Teroristi nimajo težav z denarjem in bodo zagotovo našli lažji način, da pridejo v Evropo ali kamorkoli pač nameravajo.

Kdaj napoči tisti usodni trenutek, ko se nekdo odloči, da bo zapustil svoj dom in odšel? Ko upanja ni več. Trenutno je največ beguncev iz Sirije, tam so po štirih letih izgubili vsako upanje za kakšno politično rešitev. Čakali so in upali štiri leta, medtem pa je islamska država pridobivala ozemlje.

Kako se begunci odločajo, kam bodo šli? Vsi begunci bi najraje ostali blizu doma, da se lahko vrnejo domov, ko bodo razmere dopuščale. Za sirske begunce je prav zato Turčija najboljša izbira, ker je najbližja njihovim domovom, od tam se lahko najhitreje vrnejo, ko bodo razmere to dopuščale. Tja se je zateklo dva milijona sirskih beguncev, a niso našli rešitve.

Po nekaterih ocenah je Turčija do zdaj za begunce porabila več kot milijardo evrov, UNHCR pa jim je namenil manj kot desetino tega zneska – okrog 84 milijonov evrov. Turška zamisel o varnem območju na severu Sirije, do 80 kilometrov v globino od turške meje, ni zaživela, ker bi takšno območje prekinilo kurdsko ozemlje, čemur Američani niso naklonjeni. Območje severne Sirije je izjemnega pomena.

Toda val beguncev gre naprej … Turška država prav tako ne zmore več prenesti tega bremena in zato beguncem celo pomaga nadaljevati njihovo pot. Menim, da 95 odstotkov beguncev ne bi želelo iti daleč od doma in da je samo pet odstotkov takšnih, ki bi načrtno šli naprej. A tisti, ki pot nadaljujejo, se težko vrnejo – to so pokazale vojne na območju nekdanje Jugoslavije pred dobrima dvema desetletjema, ko se 90 odstotkov beguncev, ne glede na narodnost, ni vrnilo na svoje domove. Razumljivo, začeli so novo življenje, otroci se šolajo, medtem ko se doma nimajo kam vrniti, zato je vrnitev zelo težka.

Zakaj begunski val ni usmerjen tudi proti bogatim arabskim državam, Kitajski, Rusiji …? Med arabskimi državami so le zalivske države (Emirati, Kuvajt …) brez eksistenčnih težav, a so njihove meje hermetično zaprte. Tam ne poznajo pojma in tradicije beguncev, celo v zakonodaji tega ne predvidevajo. Evropa najlažje sprejme begunce, ima tradicijo in čut, pa tudi beguncem ponuja največ upanja. Nekoč so šli begunski tokovi tudi čez Rusijo, a se je ta pot izkazala za težko in zato tudi nezaželeno.

Med begunci je veliko razmeroma mladih moških – kje so njihove družine? Na posnetkih iz Makedonije in Srbije smo lahko videli, da je med begunci veliko družin. Tisti moški, ki so sami, so svoje družine večinoma pustili v turških begunskih taboriščih. Tihotapci ljudem za mesto v čolnu med Turčijo in Grčijo zaračunajo tudi do deset tisoč evrov, zato si lahko predstavljamo, da begunci nimajo denarja, da bi s seboj takoj vzeli cele družine. Ko bodo lahko, bodo svoje družine vzeli s seboj.

Kakšni so vsakodnevni strahovi begunca, ki išče nov cilj in rešitev? Predvsem jih mori domotožje, vsak dan pa se srečujejo tudi s težavami zaradi prilagajanja novemu okolju.

Kako na svoji begunski poti poskrbijo za osnovne človeške potrebe? Kje se umivajo, kaj naredijo, če jih zaboli zob? Ko so se begunci v Turčiji usedli na čoln za grške otoke, niso imeli nič razen tistega, kar so lahko spravili v žepe, ali kakšne manjše potovalke. Rešitev njihovih vsakodnevnih težav je odvisna od dobre volje ljudi na poti. Nekatere države, na primer Srbija, so se pri tem pokazale za nekoliko bolj odprte, tudi na Hrvaškem že organizirano in pospešeno zbirajo pomoč, čeprav tja večjega begunskega navala še ni bilo.

Strah izvira iz nezaupanja in nepoznavanja – kako povečati zaupanje med begunci in prebivalci držav, kamor prihajajo? To je proces. Izrael ima ministrstvo za absorpcijo, katerega naloga je, da se vsi, ki pridejo v Izrael, prilagodijo. Prilaganje je zelo pomembno. Švedska že dolga desetletja sprejema begunce iz arabskega sveta, a jim tam pomagajo tudi s pomočniki, ti z njimi, dokler se ne navadijo, gredo tudi k zdravniku, jim pomagajo izpolnjevati obrazce in jim na številne druge načine pomagajo, da se prilagodijo novemu okolju.

Po drugi strani bi morali tudi gostitelji pokazati več pripravljenosti, nekako imamo svoj mir in neradi vidimo, da nam ga pokvari nekdo od daleč – najbrž zato, ker se tudi sami nismo dovolj pripravljeni prilagajati ljudem, ki prihajajo s svojimi travmami.

Kaj čaka Slovenijo v prihodnjih dneh, tednih, mesecih? Počakajmo 31. avgust, ko bodo Madžari končali gradnjo ograje na meji s Srbijo. Tokovi se bodo takrat skoraj zagotovo preusmerili na Hrvaško, ki se na to pripravlja. A Hrvaška najbrž ne bo končni cilj, ker še vedno ni v schengenskem območju, zato jih bo večina poskusila priti čez Hrvaško do Slovenije ali Madžarske, ki sta v schengenskem območju. Toda v Sloveniji jih čaka birokratska zanka: če se v Sloveniji prijavijo za pravno zaščito, zanjo ne morejo zaprositi v kakšni zahodnejši evropski državi in si s tem zaprejo nadaljnjo pot, če pa se ne prijavijo, jih morajo slovenske oblasti vrniti v državo, od koder so prišli. Tudi če bi v Slovenijo prišlo na tisoče beguncev, jih bo v Sloveniji ostalo zelo malo.