Nedelja, 13. 2. 2022, 22.21
2 leti, 8 mesecev
Kako sta radovedni duhovnik in plahi menih spremenila zgodovino človeštva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,47
11
Ko je Charles Darwin začel trditi, da imajo ljudje in opice skupnega prednika, je bila to zelo pogumna izjava. Poznejša desetletja, ko so odkrivali vse več okostij človekovih prednikov, so potrdila njegove teorije.
Teorija evolucije, ki jo je razvil angleški znanstvenik Charles Darwin, in teorija dednosti, katere pionir je bil menih z Moravske Gregor Mendel, sta dve plati istega kovanca. Njuni teoriji sta bili izjemna znanstvena dosežka, ki sta postavila temelje številnim poznejšim znanstvenim odkritjem.
Genetika je vse pomembnejša veda. Raziskave DNK so bile na primer temelj za izdelavo cepiv mRNK proti bolezni covid-19. Z genetiko oziroma genetskimi spoznanji pa skušajo tudi razviti zdravila za druge hude bolezni.
Darwinovo potovanje po svetu
Zgodba o genetiki se začenja v 19. stoletju. Leta 1831 je takrat 22-letni Charles Darwin, ki se je ravnokar izšolal za duhovnika (tega poklica potem ni nikoli opravljal), odšel na petletno potovanje z ladjo Beagle.
Kapitan ladje je bil Robert FitzRoy, zagovornik svetopisemskega stvarjenja sveta. Darwina je vzel s sabo ravno zato, ker je bil teolog. Na odpravi, katere glavna naloga je bila izrisanje obalnih voda, je radovedni Darwin med drugim spoznaval in proučeval različne vrste živali.
Naravni procesi in božja roka
Med potovanjem je prebral tudi Esej o načelih geologije Charlesa Lyella. Ta je trdil, da so kompleksne geološke formacije, kot so gore, nastajale dolga obdobja, in to ne s posredovanjem božje roke, temveč s počasnimi naravnimi procesi.
Med potovanjem z ladjo Beagle je Darwin obiskal tudi Galapaško otočje v Tihem oceanu. Njegovo raziskovanje živalskih vrst na otočju, ki je zdaj zelo priljubljeno med turisti, je imelo zelo pomembno vlogo pri oblikovanju njegove teorije naravnega izbora.
Darwin je podobno gledal na razvoj živalskih vrst in s tem oporekal svetopisemskemu konceptu božjega stvarstva, po katerem je Bog ustvaril živali, ki so se potem razpršile po svetu. Darwin ni videl narave kot nekaj statičnega, ampak kot proces nenehnega spreminjanja, tudi nenehnega spreminjanja živalskih vrst.
Boj za preživetje kot gonilo razvoja novih vrst
Darwin se je nato vprašal, kaj je bila gonilna sila za razvoj novih vrst. Rešitev je našel v Eseju o načelih prebivalstva, ki ga je leta 1798 pod lažnim imenom objavil duhovnik Thomas Malthus. V delu, ki ga je Darwin prebiral leta 1838, je Malthus napisal, da je človeška populacija stalno v boju s svojim omejenim naborom virov. Ko so viri omejeni, se zaostri tekma zanje.
Darwin je tako dobil preblisk: ta boj za preživetje je bila roka, ki oblikuje nove živalske vrste iz skupne predniške vrste. To je bilo rojstvo teorije naravnega izbora oziroma teorije evolucije. Darwin sam ni uporabljal pojma teorija evolucije, ampak dedovanje s prilagoditvijo (ang. descent with modification).
Razvoj človeka iz človeku podobnih opic
Leta 1859 je svojo znanstveno teorijo predstavil v knjigi z naslovom O nastanku vrst z naravnim izborom. Kot zanimivost: založnik sprva ni bil prepričan, da se bo delo dobro prodajalo, zato je Darwina nagovarjal, naj rajši napiše knjigo o golobih. "Golobi vsakogar zanimajo," mu je dopovedoval.
Grafit v libanonskem glavnem mestu Bejrut, različica zelo znane slike evolucije človekovega razvoja od opice do sodobnega človeka.
Na koncu je založnik popustil in natisnil 1.250 izvodov knjige, ki so bili razprodani v prvem dnevu. Seveda so potem sledile nove naklade. V Nastanku vrst se je Darwin še izmikal vprašanju nastanka človeštva, nato pa je leta 1871 izdal knjigo Izvor človeka, v kateri je odkrito trdil, da se je človek razvil iz človeku podobnih opic.
Razburjenje v javnosti
Seveda je ta pogumna trditev sprožila veliko ogorčenja. Med najbolj ogorčenimi je bil tudi kapitan FitzRoy. Darwin ni bil prvi, ki je dvigal prah s takšnimi ugotovitvami. Že leta 1844 je anonimni pisec izdal knjigo Sledi prirodoslovja v stvarjenju, v kateri je zapisal, da so se morda ljudje razvili iz manjvrednih primatov brez pomoči božjega stvarnika.
Nekateri so celo mislili, da je avtor knjige, ki je sprožila veliko zgražanja, Darwin, a je bil skrivnostni pisec v resnici škotski založnik Robert Chambers. Ta je imel dober razlog za svojo anonimnost, bil je namreč na čelu vodilnega podjetja za izdajanje Svetega pisma.
Mendlovi eksperimenti z grahom
Darwin je spoznal, da je teorija dednosti osrednjega pomena v njegovi teoriji evolucije. Sam je izdelal teorijo, ki jo je imenoval pangeneza. Po njej celice vseh organizmov v telesu proizvajajo neznatne delce, ki vsebujejo dedne informacije. Informacije se pozneje prenesejo v zarodne celice. Ta teorija pangeneze je bila zmotna.
Gregor Mendel je leta in leta potrpežljivo izvajal poskuse z grahom. V obdobju njegovega življenja njegove ugotovitve niso vzbudile svetovnega zanimanja, kot so ga na primer Darwinove ugotovitve, znanost je njegovo delo začela ceniti šele nekaj let po njegovi smrti.
Na pravi poti pa je bil Johann Mendel, sin kmečkih staršev nemškega rodu iz avstrijske oziroma češke Šlezije. Leta 1843 je kot mladenič prišel v avguštinski samostan v Brno na Moravskem. V samostanu je dobil meniško ime Gregor. Pogosto plahi Mendel, ki je poskušal ugotoviti zakone dednosti, je leta 1857 začel v samostanskem rastlinjaku izvajati poskuse z grahom.
Mendel odkril zakonitosti dedovanja
S pomočjo dveh pomočnikov je znova in znova razmnoževal in križal hibride 30 tisoč grahovih rastlin. Ugotovil je, da vsako seme vsebuje dva dejavnika oziroma elemente, kot jim je pravil – enega dominantnega in enega recesivnega. Kadar ju združimo, ta dva dejavnika dajeta predvidljive vzorce dedovanja. Svoje izsledke je javno predstavil februarja in marca 1865 v Brnu, naslednje leto pa so izšli tudi v tiskani obliki.
"Darwin je videl, da so vsa živa bitja povezana in da lahko sledijo svojim prednikom do enega samega, skupnega vira. Mendlovo delo je ponudilo mehanizem za razlago tega pojava," piše Bill Bryson v knjigi Kratka zgodovina skoraj vsega. Žal Mendlovo delo ni vzbudilo kakšnega velikega zanimanja po svetu. Tudi Darwin ni prebral Mendlovih izsledkov o grahu.
De Vries je zamolčal Mendla
Darwin je umrl leta 1882, Mendel pa dve leti pozneje. Kot piše Siddhartha Mukherjee v svoji knjigi Gen, je Mendla po smrti eden od menihov opisal z besedami: "Nežen, velikodušen in prijeten./.../ Rože je imel rad."
Na fotografiji so arheološke izkopanine nekdanjega Mendlovega rastlinjaka, v katerem je ta izvajal poskuse z grahom.
Znanstveni svet je postal pozoren na Mendla na prehodu v 20. stoletje. Mendlovo študijo je spomladi 1900 prebral nizozemski botanik Hugo de Vries, ki je znova odkril Mendlovo idejo o samostojnih, nedeljivih navodilih dednosti. De Vries je izdal lastno študijo o rastlinskih križancih, v kateri pa Mendla namenoma ni omenil.
Mutacije in genetika
Ko ga je eden od znanstvenih kolegov obtožil, da si prisvaja Mendlova odkritja, je skesano trdil, da le nadaljuje Mendlovo delo. De Vries je znanstveni besednjak razširil z novim pojmom: mutacija oziroma mutacije. Te so ustvarile nove različice vrst, o katerih je govoril Darwin.
De Vries je tudi uporabljal Darwinov pojem pangeneza oziroma pangen. Na podlagi pojma pangeneza je angleški biolog William Bateson leta 1905 skoval novo besedo za novo vedo, ki proučuje dednost in variiranje – genetika.
Gen kot oznaka za enoto dednosti
Danski botanik in genetik Wilhelm Johannsen je leta 1909 skrajšal pojem pangen v gen. To je bila nova oznaka za enoto dednosti. Seveda pa znanstveniki takrat še niso poznali vseh podrobnosti gena. To je uspelo naslednjim generacijam.
Glavna vira:
Bill Bryson, Kratka zgodovina skoraj vsega, 2014.
Siddhartha Mukherjee, Gen: intimna zgodovina, 2018.
11