Kako so se Napoleonu razblinile sanje o osvojitvi sveta

Že več kot stoletje pred bitko pri Waterlooju sta se za prevlado na Zahodu borili dve monarhiji – Velika Britanija in Francija. V 18. stoletju so bili uspešnejši Otočani, ki so premagali Francoze v Severni Ameriki in Indiji.

Francoski kralj podpre ustanovitev ZDA Obliž na francoske rane je bila osamosvojitev britanskih severnoameriških kolonij in ustanovitev ZDA (Britanci so se z obstojem ZDA sprijaznili prav z mirom v Parizu leta 1783). Francozi so Američane izdatno podpirali, zaradi česar je že tako slabo gospodarsko stoječa monarhija zabredla v še globlje težave.

Nezadovoljstvo Francozov je pripeljalo do francoske revolucije leta 1789, ki je končala francosko kraljevino in z oblasti odpihnila aristokracijo. Na oblast so prišli protiaristokratski in protimonarhistični revolucionarji z gesli o svobodi, enakosti in bratstvu.

Mladi korziški častnik na čelu francoske republike Po nekaj letih zmede, terorju skrajnih revolucionarjev in vladanju kolektivnega petčlanskega direktorija je novembra 1799 oblast v francoski republiki z državnim udarom prevzel mladi častnik s Korzike – Napoleon Bonaparte. Ta se je kot vojskovodja francoske republike izkazal že leta 1796, ko je osvojil severno Italijo.

Naslednje leto so njegovi vojaki dosegli tudi Ljubljano in Celovec ter Habsburžane prisilili v podpis mirovne pogodbe v Campu Formiu. Ta pogodba je med drugim končala stoletno Beneško republiko.

Napoleonova egiptovska pustolovščina Nato je prišla na vrsto severnoafriška pustolovščina: julija 1799 je Napoleon v Egiptu v bitki pri Abukirju premagal otomansko vojsko. Potem se je vrnil v Francijo, kjer je prevzel oblast. Kljub zmagam na kopnem (na sredozemskem morju so vladali Britanci) Francozi Egipta niso mogli zadržati v svoji posesti in so se v prihodnjih letih umaknili iz Severne Afrike.

Napoleon je novembra 1799 zavladal Franciji kot dosmrtni prvi konzul, leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov. Toda njegov francoski imperij še vedno ni mogel spraviti na kolena Velike Britanije – pomorske velesile. Leta 1805 je britanski admiral Horatio Nelson v bitki pri Trafalgarju porazil francosko-špansko ladjevje.

Neuklonljivi Britanci Zaradi tega poraza Španija ni bila več francoska zaveznica in je prestopila v nasprotni tabor, zaradi česar so jo Francozi zasedli. Španci so se francoskim okupatorjem zoperstavili z gverilskim vojskovanjem – beseda guerrilla (sl. majhna vojna) se je razširila prav v tem obdobju.

Po porazu pri Trafalgarju je Napoleon Britance skušal premagati z gospodarsko blokado: s celinsko zaporo jim je skušal preprečiti trgovanje. Vendar tudi tukaj ni bil uspešen. Britanija je preživela tudi celinsko zaporo.

Usodni pohod na Rusijo Leta 1806 je Napoleon razpustil Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti. Habsburžani so bili tako od zdaj naprej avstrijski cesarji. Leta 1809 je Napoleon ustanovil Ilirske province, da bi Avstrijo odrezal od morja.

Zdaj je imel Napoleon na vzhodu le še enega mogočnega nasprotnika – carsko Rusijo. Ta je kršila celinsko zaporo, zato jo je Napoleon leta 1812 napadel. S svojo 650-tisočglavo armado (tako imenovano Grande Armee – veliko vojsko) je prišel do Moskve in jo zasedel.

Francija se vda Toda ruski car Aleksander I. se ni hotel vdati. Napoleon se je moral vrniti. Vračajočo vojsko so zdesetkali huda ruska zima, lakota, bolezni in napadi kozakov. Zdaj se je vojna sreča, ki ga je toliko časa spremljala, obrnila proti njemu.

Njegovo izmučeno vojsko je v bitki narodov pri Leipzigu premagala združena vojska Rusije, Avstrije, Prusije in Švedske. Leta 1814 se je Francija vdala, v Pariz so vkorakale ruske, pruske in avstrijske čete. Pariške mestne ključe so izročili ruskemu carju.

Pobeg z Elbe in dokončen poraz pri Waterlooju Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elba, vendar je leta 1815 pobegnil in za nekaj mesecev znova zavladal Franciji. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji, 16 kilometrov južno od Bruslja, se je njegova 73-tisočglava armada v odločilni bitki spopadla z britansko-nizozemsko armado, ki jo je vodil vojvoda Wellington, in prusko armado, ki ji je poveljeval Gebhard von Blücher (obe armadi sta šteli 120 tisoč mož).

V bitki je padlo nekaj deset tisoč vojakov, Napoleon pa je bil dokončno poražen. Tokrat so zavezniki Korzičana zaprli daleč proč od Evrope – na otok svete Helene v Atlantskem oceanu, kjer je umrl leta 1821. Tako se je končala pot moža, ki je želel zavladati svetu (in pri tem sprožil vojne, ki so terjale šest milijonov mrtvih).

Britanija številka ena na svetu, Rusija postane evropski žandar Ponapoleonsko Evropo so začrtali na dunajskem kongresu, ki se je končal junija 1815. Velika Britanija je še okrepila svojo moč in postala nesporna prva svetovna sila. Na vzhodu se je okrepila Rusija, ta je bila vse do krimske vojne 1853–1856 nekakšen evropski žandar, ki je zatirala revolucije.

Septembra 1815 so ruski car Aleksander I., avstrijski cesar Franc I. in pruski kralj Friderik Viljem III. sklenili Sveto alianso, ki je varovala status quo po dunajskem kongresu in zatirala poskuse revolucij. Sveti aliansi so se pozneje pridružile vse evropske države razen Velike Britanije, seveda vanjo ni bil vključen niti muslimanski Otomanski imperij.

Kako so Grki razdrli Sveto alianso Leta 1821 je bil kongres Svete alianse v Ljubljani. Kranjsko prestolnico, ki je tako za nekaj časa postala svojevrstno središče stare celine, so vladarji za kongres izbrali zaradi bližine Italije, kjer je leta 1820 izbruhnila revolucija v Neapeljskem kraljestvu.

In kdo je bil usoden za Sveto alianso? Nihče drug kot Grčija oziroma Grki. Leta 1830 je zveza razpadla, ker se avstrijski kancler knez Metternich ni strinjal z ustanovitvijo neodvisne Grčije. Rusi so seveda na drugi strani podpirali Grke.