Kako so Rusi Američanom prodali Aljasko

Medtem ko so evropski narodi, ki živijo ob Atlantskem oceanu (Španci, Portugalci, Angleži, Francozi, Nizozemci, Danci in Švedi), svoje kolonije ustanavljali predvsem na vzhodu Amerike od 15. stoletja naprej, so Rusi svoj imperij širili po kopnem v smeri proti vzhodu Azije.

Danec v službi ruskega carja odkril Aljasko Slednjič so prišli do skrajnega roba Sibirije, od koder je bil le kratek skok do severozahoda Amerike. Po nekaterih podatkih naj bi prvi Rusi na severnoameriška tla stopili že v 17. stoletju, po najbolj zanesljivih podatkih pa je bil prvi Evropejec, ki je prišel do zdajšnje Aljaske, danski pomorščak Vitus Bering, ki je nove dežele odkrival v službi ruskega carja.

Najjužnejša ruska kolonija na severnoameriških tleh je bila trdnjava, znana kot Fort Ross, ki je ležala v zdajšnji ameriški zvezni državi Kalifornija, nekaj deset kilometrov severneje od San Francisca. S svojimi kolonijami je bila Rusija trn v peti Špancem, ki so proti severu prodirali z juga in celo ustanovili nekaj svojih naselbin na današnji Aljaski.

Nemško-švicarski Mehičan kupil rusko trdnjavo v Kaliforniji Koloniji Fort Ross, ki je obstajala od leta 1812, so se Rusi zaradi nedonosnosti odpovedali leta 1842, ko so jo prodali podjetniku Johannu Augustusu Sutterju oziroma Johnu Sutterju, kot je bil znan pozneje. Sutter je bil rojen v nemškem Badnu, se pozneje preselil v Švico, nato odšel v ZDA, od tam pa v Mehiko (ta je postala neodvisna od španskega imperija leta 1821).

Del Mehike je bila takrat tudi Kalifornija. Po starem pregovoru "Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima" so komaj nekaj let po umiku Rusov iz Fort Rossa v ameriško-španski vojni Američani leta 1846 zasedli tudi Kalifornijo.

Rusi želeli prodati nedonosno Aljasko Leta 1848 so v Kaliforniji odkrili zlato in začela se je kalifornijska zlata mrzlica, ki je trajala do leta 1855. Poleg Evropejcev so se takrat v Kalifornijo začeli priseljevati tudi Kitajci: dediščina teh priseljencev so med drugim Kitajska četrt v San Franciscu in prve kitajske restavracije v zahodnem svetu.

Nekaj let po prodaji Fort Rossa pa so Rusi začeli premišljevati o prodaji Aljaske. Rusko carstvo je bilo po porazu v Krimski vojni 1853–1856 v velikih težavah. Ker so Rusi na Aljasko gledali kot na nedonosno, slabo poseljeno in oddaljeno ozemlje, ki bo prej ali slej padlo v roke Britancem, ti so imeli v rokah Kanado, so jo hoteli prodati, dokler so jo lahko.

Aljaska kot ameriška tamponska cona med ruskim in britanskim imperijem Ruski car Aleksander II. je leta 1859 Aljasko ponudil tako Britancem kot Američanom. Britanci niso pokazali nobenega zanimanja, Američani pa. To je Rusom še bolj ustrezalo, saj so rajši prodali Aljasko Američanom kot Britancem, ki so bili takrat glavni ruski nasprotnik. Britanci so se namreč z Rusi spopadli nekaj let prej v Krimski vojni, za vplivna območja pa sta se britanski in ruski imperij bojevala tudi v Aziji.

Toda zaradi izbruha ameriške državljanske vojne leta 1861 so pogajanja o prodaji zastala. Znova so stekla po koncu državljanske vojne leta 1865. Dogovor o prodaji je bil sklenjen marca 1967. Američani so Aljasko, ki obsega v 1,7 milijona kvadratnih kilometrov in je zdaj največja ameriška zvezna država, kupili za takratnih 7,2 milijona ameriških dolarjev v zlatu (več kot 16 milijard današnjih dolarjev).

Nori nakup vrta za polarne medvede Velik del ameriške javnosti je nakupu nasprotoval. Po ameriškem državnem sekretarju Williamu Henryju Sewardu, ki je zagovarjal nakup, so ga poimenovali kot Sewardovo norost, Aljasko pa vrt za polarne medvede. Uradni prevzem Aljaske se je zgodil 18. oktobra 1867. Po ameriškem prevzemu je večina ruskih kolonistov odšla nazaj v Rusijo.

Nakup se je pozneje izkazal kot koristen za ZDA: leta 1896 so na Aljaski odkrili zlato, kar je privabilo številne naseljence. Z naravnimi viri bogata dežela, tam so našli tudi nafto, pa se je od druge svetovne vojne, ko je med komunistično Sovjetsko zvezo in ZDA izbruhnila hladna vojna, izkazala tudi kot izjemna geostrateška prednost za ZDA.