Kako je v hladni vojni Zahod porazil Sovjetsko zvezo

Ruska zasedba ukrajinskega polotoka Krim je staro celino pahnila v največjo politično krizo po padcu berlinskega zidu. Zaradi zaostrovanja odnosov med Zahodom in Putinovo Rusijo številni politiki in politični analitiki svarijo, da je stara celina spet stopila v novo hladno vojno.

Orwellova hladna vojna Kakšna je bila torej (prva) hladna vojna, ki naj bi jo krimska kriza spet obujala? Sam izraz hladna vojna, v izvirniku cold war, je jeseni 1945 skoval znani angleški pisatelj George Orwell, avtor romanov 1984 in Živalska farma. Izraz je leta 1947 populariziral znani ameriški novinar Walter Lippmann, ki je napisal knjigo Hladna vojna.

Hladna vojna je bilo obdobje političnih napetosti in ideološkega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med kapitalistično-demokratičnim in komunističnim blokom. Izraz hladna vojna je bil mišljen v tem smislu, da med obema svetovnima supersilama, ZDA in Sovjetsko zvezo, in blokoma, ki sta jih vodili, ni bilo nobene vsesplošne vojne velikega obsega.

Ideološki tekmici sta vojaško le posredno merili moči – na primer v korejski (1950−1953), vietnamski (1956−1975) in afganistanski vojni (1979−1989). Celotno obdobje hladne vojne je sicer nad človeštvom visel strah, da bi se zgodila neposredna vojna med obema supersilama, t. i. tretja svetovna vojna, ki bi se končala z jedrsko apokalipso in propadom človeštva.

Leta 1962 je bil svet na robu jedrske vojne Še najbližje jedrskemu spopadu sta bili supersili v času kubanske krize oktobra 1962. Ker so Sovjeti na komunistični Kubi začeli nameščati jedrske rakete, je tedanji ameriški predsednik John F. Kennedy zaukazal pomorsko blokado karibskega otoka. Svet je bil na robu jedrske vojne. Po 13 napetih dneh se je kriza končala s kompromisom – Sovjeti so umaknili rakete s Kube, Američani pa iz Turčije in Italije.

Obe supersili sta oblikovali tudi vojaška bloka. Leta 1949 so ZDA, Kanada in nekatere zahodnoevropske države ustanovile obrambno organizacijo – Severnoatlantsko zavezništvo oziroma Nato pakt, leta 1955 pa je Sovjetska zveza oblikovala Varšavski pakt, v katerega so bile včlanjene vse komunistične države na stari celini, razen Titove Jugoslavije. Leta 1968 je iz Varšavskega pakta uradno izstopila Albanija, ki ni sodelovala v njem že od leta 1961, saj se je v sovjetsko-kitajskem razkolu leta 1960 postavila na stran Pekinga.

Tekma se je prenesla tudi v vesolje Tekmovanje med kapitalizmom in socializmom pa se je preselilo tudi v vesolje. Med letoma 1955 in 1972 je med supersilama potekala t. i. vesoljska tekma. Ta tekma je bila predvsem stvar prestiža – simbolno naj bi pokazala, kateri gospodarsko-politični sistem je uspešnejši.

Najprej je bila v prednosti Sovjetska zveza, ki je oktobra 1957 v vesolje uspešno izstrelila satelit Sputnik 1. Novembra istega leta so Sovjeti v vesolje poslali prvo živo bitje – psičko Lajko. Tudi prvi človek v vesolju je bil Sovjet – Jurij Gagarin, aprila 1961.

So bili pa Američani prvi, ki so pristali na Mesecu – julija 1969. Pozneje se je vesoljska tekma umirila, ZDA in Sovjetska zveza so začele sodelovati na področju vesoljskih programov, ameriški astronavti in sovjetski kozmonavti so se leta 1975 prvič srečali tudi v vesoljski orbiti.

Zahod tehnološko in gospodarsko prekašal komunistični Vzhod Vesoljska tekma in razvoj vesoljske tehnologije je bilo edino področje, kjer se je Sovjetska zveza kolikor toliko kosala z ZDA, drugje je bil kapitalistični Zahod v veliki tehnološki prednosti, še zlasti, ko sta se v petdesetih letih prejšnjega stoletja gospodarsko opomogli Japonska in Nemčija, poraženki druge svetovne vojne.

Če je na Zahodu vladala demokracija s svobodnimi volitvami, so bile komunistične države enostrankarske države, kjer je imela škarje in platno v rokah partija. Zgodile so se številne vstaje nezadovoljnega prebivalstva, ki pa so bile zadušene v krvi – Vzhodna Nemčija leta 1953, Madžarska leta 1956, Češkoslovaška leta 1968.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je celoten komunistični blok na stari celini padel v gospodarsko agonijo. Dolžniška kriza je močno udarila po Poljski, Madžarski, Romuniji in Jugoslaviji. Sovjetsko zvezo je udaril padec cen nafte na svetovnem trgu, vse večji denarni in krvni davek je zahtevala tudi afganistanska vojna, kjer so se sovjetske sile bojevale s protikomunističnimi muslimanskimi uporniki.

Agonija komunizma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Sovjetska zveza preprosto ni mogla več slediti oboroževalni tekmi z ZDA, ki so imele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na svojem čelu odločnega predsednika, republikanca Ronalda Reagana.

Sovjetski komunisti so spoznali, da bodo potrebne gospodarske in politične spremembe. Leta 1985 je tako generalni sekretar sovjetske partije postal Mihail Gorbačov, ki je mislil, da bo lahko Sovjetsko zvezo rešil z reformami – s t. i. perestrojko.

A rešitve ni bilo več, pod vzhodnim pokrovom je vse bolj vrelo. Na Poljskem je neodvisni, protikomunistični delavski sindikat Solidarnost, ki ga je vodil električar v gdanski ladjedelnici Lech Walesa, postal resen izzivalec vladajoče partije. Niti uvedba vojaškega režima ni zlomila delavskega upora.

1989, leto zloma komunističnih režimov Leta 1989 so poljski komunisti privolili v delno svobodne volitve, na katerih so kandidati Solidarnosti dobesedno pometli s komunističnimi kandidati. Nato so komunistični režimi na stari celini pod pritiskom ljudi, ki so zahtevali svobodo in blaginjo, padali kot domine: Češkoslovaška, Vzhodna Nemčija, Madžarska, Bolgarija, Romunija ... Novembra 1989 je padel berlinski zid, simbol razdeljene stare celine. Naslednje leto se je združila Nemčija. Leta 1991 se je Varšavski pakt ukinil, iz vzhodne Evrope se je začela umikati tudi sovjetska Rdeča armada. Istega leta je razpadla tudi Sovjetska zveza.