Petek, 4. 12. 2015, 14.30
8 let, 7 mesecev
Kako je umrlo poletje ljubezni
Pred 46 leti, 6. decembra 1969, se je z izgredi na glasbenem festivalu v Altamontu v Kaliforniji simbolično končalo hipijevsko poletje ljubezni (Summer of Love), ki se je začelo poleti 1967 na glasbenem festivalu v Montereyu.
Šestdeseta leta so zaznamovali gibanje proti vojni v Vietnamu, ta se je zlasti razmahnila po letu 1967, rasni nemiri in boj temnopoltih Američanov za državljanske pravice, feminizem ter vsesplošno krhanje družbenih pravil: glede spolnosti, oblačenja, življenjskega sloga, glasbenega okusa …
Številni hipiji, ti so pogosto živeli v hipijevskih komunah, so bili tudi vegetarijanci in zagovorniki ekologije. Navduševali so se nad vzhodnjaškimi filozofijami (budizem, hinduizem …) in bili – za razliko od radikalnih študentov, na primer v Berkeleyju v San Franciscu – zagovorniki miroljubnih protestov proti vojni v Vietnamu.
Prav cvetje je bilo simbol hipijevstva in tudi miroljubnih protestov. Hipiji so nosili cvetje in cvetje podarjali drugim. Tako imenovani flower power je že leta 1965 zagovarjal beatniški pesnik Allen Ginsberg.
Del hipijevskega gibanja, ki ima korenine v beatništvu, je bilo tudi uživanje mamil in poslušanje psihedelične glasbe. Ko je zvezna država Kalifornija oktobra 1966 prepovedala uporabo LSD-ja, se je v sanfranciškem Golden Gate Parku na glasbeno-pesniškem protestnem shodu pod imenom The Human Be-In zbralo od 20 do 30 tisoč hipijev.
Ta pesem je postala neuradna himna gibanja poletja ljubezni. Vrh je to gibanje doseglo avgusta 1969, ko je bil v bližini Woodstocka v zvezni državi New York organiziran tridnevni glasbeni festival. Na njem se je zbralo okoli pol milijona mladih, minil pa je kaotično in v znamenju seksa, drog in rock'n'rolla. Bil je vrhunec mirovništva mlade generacije, ki se je zbirala pod sloganom mir in ljubezen (Peace and Love).
Najprej so organizatorji nameravali pripraviti koncert v Golden Gate Parku v San Franciscu, na koncu pa so izbrali mesto Altamont, 45 kilometrov vzhodno od San Francisca. Koncertni festival, ki naj bi bil nekakšen odgovor ameriške zahodne obale na Woodstock na vzhodni obali, torej Woodstock West, pa se je popolnoma ponesrečil.
Dogajanje na rockovskem festivalu pa je postajalo vse bolj nestrpno in nasilno. Vse več je bilo pretepov med obiskovalci, nekateri so napadali tudi varnostnike Hells Angels in nastopajoče. Ker je bil oder zelo nizek, visok le meter, so motoristi nastopajoče in njihovo opremo varovali tako, da so sedeli ob robu odra.
Vmes so Hells Angels gasili žejo s pivom in postajali vse bolj napadalni. Eden od njih je do nezavesti pretepel pevca skupine Jefferson Airplane. Ko so prišli na oder Rolling Stones, so se stvari še bolj zapletle. Med igranjem skladbe Sympathy for the Devil je izbruhnil pretep med občinstvom, a je varnostnikom uspelo zadeve umiriti.
Motoristi, ki so stali na robu odra, so obiskovalce, ki so se skušali prebiti na oder, metali nazaj med občinstvo. Na oder se je skušal prebiti tudi 18-letni Meredith Hunter, a so ga motoristi udarili in mu preprečili prihod na oder.
To je opazil 21-letni član Hells Angels Alan Passaro, izvlekel nož, zgrabil Hunterja, mu roko, v kateri je držal pištolo, potisnil navzdol ter ga dvakrat zabodel. 18-letnik je zaradi posledic vbodov umrl.
Koncert v Altamontu, na katerem je poleg štirih smrtnih žrtev bilo še veliko poškodovanih, ukradenih je bilo ogromno avtomobilov, povzročena je bila velika materialna škoda, štiri ženske pa so tam tudi rodile, velja za simbolno smrt hipijevskega mirovniškega gibanja – za simbol smrti tako imenovanega ljudstva Woodstocka.
Skupina njegovih privržencev, ki se je imenovala Mansonova družina, je živela v komuni v kalifornijski puščavi, v času poletja ljubezni leta 1969 pa je umorila devet ljudi, avgusta tistega leta med drugim tudi ameriško igralko Sharon Tate, ženo poljskega režiserja Romana Polanskega.