Aleš Žužek

Petek,
29. 1. 2016,
16.40

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

zgodovina ZDA volitve

Petek, 29. 1. 2016, 16.40

8 let, 8 mesecev

Kako je Afroameričan postal šef nekdanjih ku-klux-klanovcev

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Politično življenje v ZDA, kjer bodo letos novembra predsedniške volitve, oblikujeta dve politični stranki - republikanci in demokrati. Poglejmo njuno pestro in tudi krvavo zgodovino.

Prvega februarja se bodo v ameriški zvezni državi Iowa začele republikanske in demokratske primarne volitve, na katerih bodo strankini volivci izbrali kandidata za novembrske predsedniške volitve. ZDA imajo večstrankarski sistem, toda dejansko sta pomembni le dve stranki – demokratska in republikanska.

Republikanci, demokrati, konservativci, liberalci … Za republikance se uporablja tudi oznaka konservativci, za demokrate pa liberalci (pri čemer pojem liberalizem v ZDA z ekonomskega vidika ne pomeni isto kot pojem liberalizem v Evropi, ampak je bližje evropskemu pojmu socialdemokracija, op. p.).

Toda obe stranki sta v času svoje več kot stoletne zgodovine pogostokrat popolnoma spremenili svoje ideološke paradigme in tudi svoje volilne baze. Čeprav so republikanci znani kot Grand Old Party (kratica: GOP), torej Velika stara stranka, pa so v resnici mlajši kot demokrati.

Najstarejša politična stranka na svetu Ameriška demokratska stranka je namreč najstarejša še delujoča politična stranka na svetu. Nastala je leta 1825 po razkolu demokratsko-republikanske stranke. Ta je nastala leta 1791 kot republikanska stranka (ne smemo jo zamenjavati z današnjo republikansko stranko, op. p.). Ti republikanci, ki so imeli oporo zlasti med kmeti in na jugu države, so bili nasprotniki Federalistične stranke, ki je zagovarjala centralizacijo ZDA.

Federalistična stranka je propadla leta 1815, tako da so demokrati-republikanci desetletje vladali ZDA brez konkurence. Demokrati-republikanci so se razklali leta 1825 na današnjo demokratsko stranko in nacionalno republikansko stranko, ki so si ji pridružili tudi nekateri nekdanji federalisti. Zagovorniki odprave suženjstva ustanovijo republikansko stranko Nacionalna republikanska stranka se je leta 1833 s Protimasonsko stranko, ki se je borila proti vplivu prostozidarjev, združila v stranko whigov. Nacionalni republikanci oziroma whigi so bili dve desetletji glavni tekmeci demokratom. Vse do leta 1854, ko so nekdanji whigi in odločni zagovorniki odprave suženjstva v ZDA ustanovili današnjo republikansko stranko.

Glavni mož republikanske stranke je bil Abraham Lincoln. Njegova zmaga na predsedniških volitvah leta 1860 je leta 1861 povzročila odcepitev južnih ameriških zveznih držav od ZDA in ustanovitev Konfederalnih držav Amerike oziroma Konfederacije.

Demokrati na čelu odcepitve južnih držav od ZDA Odcepitev sužnjelastniških držav od ZDA so vodili južnjaški demokrati. Demokratska stranka je bila namreč glede vprašanja suženjstva razcepljena na južnjaške in severnjaške demokrate. Južnjaški demokrati so odločno zagovarjali suženjstvo, številni severnjaški demokrati pa so bili bližje Lincolnovim republikancem.

Severnjaški demokrati so se v času ameriške državljanske vojne razklali na vojne demokrate, ki so zagovarjali vojno proti Konfederaciji, in na mirovne demokrate, ki so, kot pove njihovo ime, nasprotovali vojni rešitvi spora med Severom in Jugom.

Demokrati ustanovijo KKK S porazom Konfederacije in odpravo suženjstva so republikanci pridobili veliko politično moč, toda demokrati v južnih državah, ki so jih po državljanski vojni podpirali tudi demokrati na severu, so bili trdoživi. Leta 1877 je bilo konec tako imenovane rekonstrukcije, ko so republikanci s trdo roko vladali na Jugu, in vse več moči so pridobili demokrati. Ti so na koncu politično popolnoma zavladali v vseh zveznih državah, ki so bile nekdaj članice Konfederacije.

Demokrati v južnih državah so boj proti republikancem, tako belim in črnim, bojevali tudi z orožjem. Leta 1865 oziroma 1866 so nekdanji konfederalni vojaki ustanovili skrivno rasistično organizacijo Ku-klux-klan (KKK). Ta je bila povezana z demokratsko stranko, tako kot prav tako tajna organizacija Vitezi bele kamelije, ki je združevala zlasti veleposestnike, ustanovil pa jo je član demokratske stranke in nekdanji konfederalni vojak.

Demokratske paravojaške organizacije ustrahujejo republikance Čeprav v zgodovinopisju zasledimo, da je vojska ZDA leta 1871 vojaško zatrla KKK, so v resnici demokrati ustanovili nove paravojaške organizacije – leta 1874 Belo ligo in leta 1875 Rdeče srajce. Člani teh dveh organizacij za razliko od KKK ali Vitezov bele kamelije niso več skrivali svoje identitete. Pripadniki teh dveh organizacij so terorizirali privržence republikanske stranke, razganjali predvolilne shode republikancev, niso se ustrašili niti pobojev političnih nasprotnikov oziroma temnopoltih.

V južnih ameriških zveznih državah so demokrati uvedle tako imenovane zakone Jima Crowa (Jim Crow Laws; Jim Crow je bila slabšalna oznaka za temnopolte, op. p.). Ti zakoni so po načelu "enakopravni, toda ločeni" uvedli rasno segregacijo oziroma rasno ločevanje. Ločene restavracije, ločene šole, ločene sedeže v javnem prevozu …

Drugi KKK: protestanti v boju zoper katolike in Jude Leta 1915 so v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgia sicer znova k življenju obudili KKK, toda ta drugi KKK je bil bolj kot proti temnopoltim usmerjen proti novim priseljencem, tj. katolikom (Ircem, Italijanom, Poljakom, načeloma tudi proti Slovencem, op. p.) in Judom. Sprožilec ustanovitve novega KKK je bil umor 13-letnega dekleta, ki naj bi ga zagrešil judovski priseljenec.

Zanimivo je, da je ustanovitelje tega drugega oziroma novega KKK navdihnil film iz leta 1915 o prvem KKK – Rojstvo naroda režiserja D. W. Griffitha. Prvi ku-klux-klanovci niso imeli enotne uniforme in niso zažigali križev, ampak so bili raznovrstno oblečeni (in imeli seveda med akcijami zakrite obraze), toda Griffith je v filmu uvedel izmišljene enotne bele obleke in zažiganje križev.

Demokrati na severu postanejo stranka katolikov, Judov in temnopoltih Te filmsko izmišljene enotne bele uniforme klanovcev z značilnimi zašiljenimi kapami in zažiganje križev je prevzel drugi KKK, ki je dodal še množične javne parade. Ta novi KKK ni bil močan samo na jugu ZDA, ampak tudi na zahodu in srednjem zahodu ZDA. Na jugu je bil povezan z demokrati, drugje po ZDA pa tudi s posameznimi republikanskimi politiki.

Demokratska stranka zunaj ameriških južnih držav je namreč vse bolj postajala stranka novih priseljencev (Ircev, Italijanov, Poljakov, Slovencev, Judov) pa tudi temnopoltih, ki so se na sever ZDA priselili z juga. Demokrati so bili tako kot v času odprave suženjstva znova razdeljeni: katoliški demokrati so bili razumljivo proti KKK, demokrati na jugu pa za KKK.

Razkol med demokrati po drugi svetovni vojni V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je moč drugega KKK, ki je imel močno podporo med protestanti in je drugim zagovarjal prohibicijo (prepoved pitja alkohola) ter napadal tudi točilnice pijač, počasi pojenjala in na koncu popolnoma usahnila, tako da ta drugi KKK ni razcepil stranke. Tako demokrati na severu kot na jugu ZDA so potem skupno podpirali New Deal, ki ga je uvedel demokratski predsednik Franklin D. Roosevelt.

Razkol pa je nastopil po drugi svetovni vojni. Ko je demokratski predsednik Harry Truman prvič omajal rasno ločevanje v ameriških južnih zveznih državah, je leta 1948 del tamkajšnjih demokratov, tako imenovanih diksikratov (dixiecrats), izstopil iz stranke in ustanovil lastno (kratkotrajno) stranko, ki je na predsedniških volitvah nastopila z lastnim kandidatom. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je znova vzniknil KKK, že tretji KKK, ki se je boril proti zagovornikom državljanskih pravic, ki so hoteli odpraviti rasno ločevanje.

Prvi in do zdaj edini katoliški predsednik ZDA Leta 1960 je bil demokratski predsedniški kandidat katolik John F. Kennedy, kar je povzročilo nelagodje med številnimi južnjaškimi demokrati, ki so bili sumničavi do lojalnosti katolikov do ZDA (prepričani so bili, da so katoliki bolj zvesti papežu oziroma Vatikanu kot ZDA). To ni bilo prvič, leta 1928 je bil demokratski predsedniški kandidat prav tako irski katolik – dolgoletni newyorški župan Al Smith in nasprotnik KKK.

Kennedy je na koncu zmagal in nadaljeval spodjedanje rasnega ločevanje na jugu ZDA. Po njegovi smrti je odpravo rasnega ločevanja nadaljeval Lyndon B. Johnson in ga s pomočjo republikancev, ker ga južnjaški demokrati niso podpirali, leta 1964 tudi dokončal. Ker je bil republikanski predsedniški kandidat leta 1964 Barry Goldwater, ki je nasprotoval zveznemu posredovanju pri odpravi rasnega ločevanja, je začelo vse več demokratov in demokratskih volivcev na jugu prestopati v republikanski tabor. Ameriški jug tako ni bil več demokratska trdnjava.

Goldwaterjev libertarni konservativizem Z Goldwaterjem, ki je bil oster nasprotnik New Deala in zagovornik ekonomskega liberalizma, se je zelo izostrila tudi konservativna paradigma v republikanski stranki. Republikanci so postali odločni zagovorniki svobodnega podjetništva, nevmešavanja države v gospodarstvo in podobno. Z Goldwaterjevimi idejami je leta 1980 na predsedniških volitvah zmagal Ronald Reagan.

Demokrati so na drugi strani po odhodu južnjaških demokratov postajali vse bolj stranka severa oziroma nejužnih držav, čeprav je iz juga, iz zvezne države Arkansas, ki je bila članica Konfederacije, prišel predsednik Bill Clinton. Z demokratom Barackom Obamo so ZDA dobile tudi prvega temnopoltega oziroma afroameriškega predsednika. Demokrati so leta 2000 z Joejem Liebermanom na volitvah nastopili tudi s prvim podpredsedniškim kandidatom judovskega rodu.

Judje v boju za Belo hišo Če bo Bernie Sanders na demokratskih primarnih volitvah premagal favorizirano Hillary Clinton, pa bo to prvi judovski predsedniški kandidat (upoštevajoč le obe največji ameriški stranki, op. p.), če odštejemo republikanca Goldwaterja, ki je bil po očetu Jud, a je bil vzgojen kot kristjan, torej v veri svoje matere.