Ponedeljek, 29. 7. 2024, 7.30
3 mesece
Je to znanstveno odkritje, ki spreminja tudi slovensko zgodovino?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,78
V železni dobi so na območju današnje južne Nemčije živeli Kelti. To dokazuje tudi najnovejša arheogenetska študija. Na fotografiji: keltsko železnodobno grobišče na jugu Nemčije.
Nedavno sta luč sveta ugledali dve pomembni arheogenetski znanstveni študiji, ki razkrivata demografske spremembe na območju današnje južne Nemčije in Flandrije v preteklosti. Med drugim dokazujeta, da selitve germanskih ljudstev na ta območja v času pozne antike in zgodnjega srednjega veka niso bile le selitve vojaških elit, ampak obsežne demografske spremembe. Študija o južni Nemčiji predstavlja tudi podatke, ki so pomembni za slovensko zgodovino. Potrjuje namreč velike demografske spremembe na območju današnje Slovenije v zgodnjem srednjem veku zaradi prihoda Slovanov.
Pojem selitev ljudstev ali selitev narodov je v zgodovinopisju znano že od konca 18. stoletja. V prvi vrsti označujeta selitve germanskih ljudstev v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku. O teh selitvah so pisali sodobniki, a zlasti v arheologiji se je v zadnjih desetletjih pogosto izpodbijala verodostojnost teh pisnih virov – pri selitvah ljudstev v veliko primerih tako naj ne bi šlo za obsežne demografske spremembe, ampak le za selitve maloštevilnih vojaških elit.
Množična selitev na Otok
Tako se je na primer v 60. letih preteklega stoletja med arheologi uveljavila teorija, da ni bilo kakšne obsežne selitve germanskih Anglov, Sasov in Jutov v Britanijo, ampak so prišli le maloštevilni bojevniki, ki so zavladali keltskim in britansko-romanskim domačinom ter jim vsilili svoj jezik in kulturo.
Nato pa je septembra 2022 izšla arheogenetska študija z naslovom Anglosaška selitev in oblikovanje zgodnjeangleškega genetskega sklada (izvirno The Anglo-Saxon migration and the formation of the early English gene pool), ki je zavrnilo te arheološke teorije in potrdilo verodostojnost zgodovinskih virov o množičnem priseljevanju na Otok v zgodnjem srednjem veku.
Omenjena DNK-študija, pri kateri je sodelovalo več deset znanstvenikov, je namreč ugotovila, da se je po propadu rimske oblasti v Britaniji začelo množično priseljevanje germanskih ljudstev, zlasti z območja današnje Spodnje Saške.
Demografske spremembe v srednjeveški Flandriji
Nedavno je luč sveta ugledala podobna študija, ki je s preučevanjem starodavnega DNK iz 30 okostij iz sedmega in osmega stoletja našega štetja, najdenih na območju Flandrije v Belgiji, ugotovila obsežne demografske spremembe v zgodnjem srednjem veku (med petim in osmim stoletjem našega štetja).
Študija je ugotovila dve genetski populaciji na območju, ki je bilo v zgodnjem srednjem veku del merovinške frankovske države. Večinsko populacijo, ki je bila zelo sorodstveno povezana in ima genetsko bližino do germanskih populacij, živečih ob Severnem morju, in manjšinsko, ki ni bila tako medsebojno sorodstveno povezana ter je verjetno ostanek keltskega prebivalstva Galije v času rimskega imperija.
Ti dve populaciji, večinska germanska in manjšinska staroselska keltsko-romanska, sta se pozneje zlili v današnjo flamsko populacijo.
Železnodobni prebivalec današnje Nemčije soroden današnjim Francozom
Druga arheogenetska študija, ki je bila nedavno javno objavljena, pa je preučila stoletja demografskih sprememb na območju današnje južne Nemčije (zvezni deželi Baden-Württemburg in Bavarska).
Halštatska kultura je dobila ime po avstrijskem kraju Hallstatt, latenska pa po švicarskem kraju La Tène.
Študija ugotavlja, da so na tem območju v času dveh železnodobnih kultur – halštatske (med letoma 800 in 450 pred našim štetjem) in latenske kulture (po letu 450 do leta 50 pred našim štetjem) – živele populacije, ki so najbližje današnjim populacijam Francije, Belgije in Španije, ne pa današnji nemški populaciji.
Ta ugotovitev, da so bili populacije v železni dobi (halštatska in latenska kultura) med današnjimi populacijami najbližje francoski, belgijski in španski in ne slovenski, je še ena v nizu znanstvenih ugotovitev, ki izpodbijejo psevdoznanstvne teorije t. i. venetologov, da so bili prebivalci halštatske in latenske Srednje Evrope predniki Slovencev oziroma da je šlo za praslovensko govoreče ljudi.
Kot druge znanstvene študije tudi ta nakazuje, da smo Slovenci večinoma potomci Slovanov, ki so prišli na območje Srednje Evrope v zgodnjem srednjem veku. To nam kažejo grafi PCA (PCA je angleška kratica za analizo glavnih sestavin – Principal component analysis, op. p.), objavljeni v dodatku študije, po katerih je slovenska populacija precej oddaljena od železnodobne populacije današnje južne Nemčije, pa tudi od železnodobnih in bronastodobnih populacij, ki so živele na območju današnje Slovenije. To nakazuje veliko demografsko spremembo, ki se je zgodila v srednjem veku s prihodom Slovanov v vzhodnoalpski prostor.
Grafi PCA tudi pokažejo, da je današnja slovenska populacija najbližje madžarski. Sledita slovaška in hrvaška, ki sta od slovenske populacije oddaljeni približno enako. Zanimivost je, da je vzhodnoslovanska ukrajinska populacija na grafu bližje južnoslovanskim populacijam (predvsem hrvaški in bosansko-hercegovski) kot ruski, beloruski ali poljski.
Kelti na območju južne Nemčije in na Češkem
Študija je tudi ugotovila, da so železnodobni prebivalci južne Nemčije genetsko vmes med železnodobnimi prebivalci današnje Francije in železnodobnimi prebivalci današnje Češke.
Železnodobni prebivalci današnje južne Nemčije, pa tudi današnje Češke, so še najbolj sorodni današnji francoski, španski in belgijski populaciji.
To je dodaten dokaz, da so takrat na območju današnje južne Nemčije živele keltsko govoreče populacije. Študija tudi ugotavlja, da je bila na območju današnje južne Nemčije relativna genetska kontinuiteta od bronaste do železne dobe, ki je trajala približno dva tisoč let (do obdobja pozne antike in zgodnjega srednjega veka, ko se je zgodila drastična in hitra sprememba).
Prihod germanskih ljudstev na jug današnje Nemčije
Genetska diskontinuiteta na jugu današnje Nemčije v prvih stoletjih našega štetja je povezana s prihodom germanskih populacij z območja današnje severne Nemčije in Skandinavije.
Dokaz za množično priselitev s severa je dejstvo, da so poznoantična in zgodnjesrednjeveške populacije na jugu današnje Nemčije po ugotovitvah arheogenetikov genetsko neločljive od prebivalcev današnje severne Nemčije in Skandinavije v času železne dobe.
Današnja nemška populacija
Prihod germanskih prišlekov s severa današnje Nemčije in Skandinavije se odraža tudi v povečanju severnoevropskih genov: če so imele populacije na jugu današnje Nemčije v svojem genetskem naboru le 2,8 odstotka teh genov, pa so imele populacije, ki so živele na jugu današnje Nemčije v zgodnjem srednjem veku, v svojem genetskem naboru kar 62,5 odstotka teh genov.
Današnja nemška populacija ima poenostavljeno povedano tri glavne predniške populacije: germansko, keltsko in slovansko.
Večina današnjih Nemcev je genetsko nekje med halštatskimi prebivalci juga današnje Nemčije in zgodnjesrednjeveškimi prebivalci današnje južne Nemčije. To pomeni, da so se v genetskem naboru po srednjem veku v nemškem genskem naboru povečali geni, podedovani od zgodnjih evropskih kmetov (teh genov imajo v svojem genetskem skladu precej med drugim populacije v Franciji, na Pirenejskem in Apeninskem polotoku). Zlasti to povečanje genskega porekla, značilnega za zgodnje evropske kmete, velja za jug Nemčije.
Tri predniške populacije današnjih Nemcev
Modeliranje pokaže, da je večina današnjih Nemcev mešanica treh predniških populacij: železnodobne populacije današnje južne Nemčije (okoli 54 odstotkov genov v genetskem naboru današnje nemške populacije), populacije, ki je v zadnjih desetletjih pred našim štetjem in v prvih stoletjih našega štetja živela na severu današnje Nemčije (okoli 34 odstotkov genov), ter populacije, ki je v bronasti dobi živela v severovzhodni Evropi (okoli 12 odstotkov genov). Pri zadnji populaciji gre za potomce Slovanov, ki so v srednjem veku prišli na območje današnje Nemčije.
Zanimiva in malce nenavadna ugotovitev študije (razvidna je iz grafov, objavljenih v študiji) je tudi ta, da se je v času srednjega veka tudi na jugu današnje Nemčije (in ne samo na severovzhodu, kjer so v srednjem veku živeli Polabski Slovani) zgodilo povečanje genov, povezanih s severovzhodnimi Evropejci (tj. Slovani).
Viri za članek:
Felicitas Schmitt, Angela Mötsch, Joscha Gretzinger, Johannes Krause, Stephen Schieffels in drugi, Evidence for dynastic succession among early Celtic elites in Central Europe (sl. Dokazi o dinastičnem nasledstvu med zgodnjimi keltskimi elitami v srednji Evropi), junij 2024
Stephania Sasso, Lehti Saag, Toomas Kivisild, Kristiina Tambets, Alena Kushniarevich in drugi, Capturing the fusion of two ancestries and kinship structures in Merovingian Flanders (sl. Prikaz zlitja dveh genetskih porekel in sorodstvenih struktur v merovinški Flandriji), junij 2024.
Joscha Gretzinger, Duncan Sayer, Stephan Schiffels, Wolfgang Haak, Johannes Krause, David Reich in sodelavci, Anglosaška selitev in oblikovanje zgodnjeangleškega genetskega sklada (izvirno The Anglo-Saxon migration and the formation of the early English gene pool), september 2022.
