Je to novi vladar Evrope?

62-letna Merklova je na oblasti že od leta 2005, če bo zmagala še letos, bo vladala do leta 2021. Načrte ji lahko prekriža 61-letni socialdemokrat Schulz. Ta nekdanji predsednik Evropskega parlamenta je pred tedni postal kanclerski kandidat stranke SPD, potem ko se je temu odpovedal Sigmar Gabriel.

• To so volitve, ki lahko pokopljejo Evropsko unijo
• Zakaj levica izgublja tla pod nogami
• Trumpu je vseeno, če EU propade

Javnomnenjski vzpon "Svetega Martina"

Po Schulzovi napovedi je priljubljenost socialdemokratov, ki predstavljajo manjšinskega partnerja v veliki koaliciji Merklove, precej poskočila. Po zadnji javnomnenjski napovedi agencije Insa/YouGov bi za SPD glasovalo 31 odstotkov, za CDU/CSU pa 30 odstotkov.

Schulz, ki so ga nekateri mediji zdaj razglasili kar za Svetega Martina (Sankt Martin), pa se je bolje od Merklove odrezal tudi kot kanclerski kandidat – po anketi Deutschlandtrend, ki jo navaja ameriška revija Newsweek, je 50 odstotkov nemških volivcev naklonjenih Schulzu, da postane novi kancler, za Merklovo pa navija 39 odstotkov.

Brez dlake na jeziku

Kje so razlogi za vzpon Obame iz Würselena, kot tudi pravijo Schulzu? Njegovi privrženci izpostavljajo to, da ne ovinkari (Nemci temu pravijo klartext), tako kot pogosto počne Merklova, in da se bori za tako imenovanega malega človeka. Voda na Schulzov mlin je tudi, da ni član zdajšnje vlade in volivci nimajo zamer do njega. 

Angela Merkel je s svojo politiko odprtih vrat Nemčijo precej osamila v Evropi. Na svojo srečo je imela močnega zaveznika - ameriškega predsednika Baracka Obamo. A s prihodom Donalda Trumpa, ki je oster kritik nemške kanclerke, je Merklova ostala skoraj brez močnih zaveznikov. Nemški časnik die Welt že bije plat zvona, kako politično osamljena je Nemčija. Nima več zaveznika v Beli hiši, sprta je s Putinovo Rusijo, na bojni nogi je z Veliko Britanijo, ki odhaja z EU. Če spomladi v Franciji zmaga še Marine Le Pen, bo Merklova oziroma Nemčija izgubila še zadnjega velikega zaveznika. Foto: Reuters

A za to, da njena politična usoda visi na nitki, je v veliki meri kriva Merklova sama, Schulz je to le izkoristil. Potem ko je leta 2013 Krščanska unija CDU/CSU Merklove na parlamentarnih volitvah dosegla 41,5 odstotka in skoraj dobila nadpolovično večino sedežev v bundestagu, so številni mediji Merklovo razglasili za kraljico Evrope.

Merklova in njen usodni september 2015

Med Nemci je bila Mutti, kot je bil njen vzdevek, zelo priljubljena. Ko je julija 2015 stisnila v kot grškega levičarskega premierja Aleksisa Ciprasa, ki je zahteval odpis dolgov, in se tako prikazala kot nepopustljiva bojevnica za interese nemških davkoplačevalcev, je bila na vrhu priljubljenosti. Anketa Insa/YouGov je avgusta tistega leta CDU/CSU namerila 43-odstotno podporo.

A nato je prišla migrantska kriza in odločitev Merklove septembra 2015, do odpre nemške meje za migrantsko-begunski val. Nekaj tednov je med Nemci še trajalo navdušenje v slogu slogana Refugees Welcome, nato pa je priljubljenost Krščanske unije padla pod 40 odstotkov, proti 30 odstotkom.

Martin Schulz Foto: Reuters
Schulz ima seveda tudi veliko kritikov. Znani nemški publicist Henryk M. Broder ga je označil kot sončnega kralja evrokratske elite. Očitajo mu tudi, da je populist, ki se besedno zavzema za male ljudi, sam pa je na primer samo leta 2014 kot predsednik Evropskega parlamenta zaslužil 325 tisoč evrov, več kot kanclerka Merklova. Prav tako je imel kot predsednik parlamenta zaposlenih kar 38 asistentov. 

Močna evropska vlada in visoki davki

Zagovornike suverenosti članic EU moti tudi, da Schulz zagovarja močno evropsko vlado, ki bi bila podrejena samo Evropskemu parlamentu. Je tudi zagovornik zvišanja davkov in večjih državnih izdatkov.

Schulz: Begunci prinašajo nekaj, kar je bolj dragoceno od zlata

Priljubljenost CDU/CSU (ki bi bila še nižja, če bi gledali samo priljubljenost CDU, brez bavarske CSU Horsta Seehoferja, ki je kmalu postal velik kritike migrantske politike Merklove) se ni nikoli več vrnila na raven pred septembrom 2015. Še zlasti po novoletnih spolnih napadih na ženske v Kölnu in nizu terorističnih napadov, ki so se začeli poleti 2016 in so dosegli vrh s krvavim napadom s tovornjakom na berlinskem božičnem sejmu.

Po drugi strani pa moramo vedeti, da Schulzov vzpon ni povezan s tem, da bi volivci v njem videli nasprotje njene migrantske politike. Tukaj sta si Schulz in Merklova zelo blizu. V začetku lanskega leta je Schulz dejal, da begunci prinašajo nekaj "bolj dragocenega od zlata".

Schulz za prerazdeljevanje beguncev

Tako kot Merklova tudi Schulz zagovarja enotno evropsko azilno zakonodajo in prerazdeljevanje migrantov in beguncev po vseh evropskih državah. Tako kot velika koalicija tudi Schulz zagovarja cenzuro na internetu oziroma boj proti tako imenovanim lažnim novicam (fake news).

Na poslabšan geopolitičen položaj Nemčije po ameriških predsedniških volitvah, ko je Nemčija spet soočena z dvema "frontama" - vzhodno in atlantsko -, kaže nedavni obisk Merklove v Varšavi, kjer se je srečalo s poljsko premierko Beato Szydlo. Spomnimo: še ne dolgo tega je bila Nemčija ena od glasnih nasprotnic poljske desne vlade. Nemški mediji so pisali, da Nemčija Poljski zaradi spornih zakonov o ustavnem sodišču in medijih grozila celo z "atomsko bombo" - sankcijami EU. A časi in razmerja moči so se zdaj spremenila. Foto: Reuters

Seveda trenutno vodstvo Schulzove SPD še ne pomeni, da bo ta stranka zagotovo zmagala septembra letos, a težava Merklove je, da je v zadnjih letih CDU potisnila zelo proti sredini oziroma že delno levo od sredine (zagovarjanje zelene energetske politike po jedrski nesreči v Fukušimi leta 2011, izvajanje socialdemokratske politike z ženskimi kvotami in minimalno plačo po letu 2013, prevzem leve politike do prosilcev za azil septembra 2015 …).

Merklova zaradi AfD ne more več nazaj na desno

Zaradi pomika Merklove na levo se je desno od CDU/CSU okrepila protimigrantska Alternativa za Nemčijo (AfD), ki ima že dolgo solidno, več kot desetodstotno podporo, ki ji jeseni zagotavlja preboj v bundestag. Tako zdaj Merklovi bolj levi volivci uhajajo k Schulzu, bega teh volivcev pa ne more nadomestiti z bolj desno politiko oziroma vrnitvijo bolj proti desni, ker je ta prostor že precej zaprla AfD.

Merklova sicer poskuša pridobiti tudi volivce AfD, in sicer s tem, da napoveduje tršo politiko do migrantov in vzpona islamizma. A vprašanje je, koliko bo pri tem uspešna. Poleg tega tudi nekateri socialdemokratski politiki, na primer vodja poslancev SPD Thomas Oppermann, prav tako snubijo protimigrantske volivce AfD.

Angela Merkel Foto: Reuters
Dolga leta je Merklovi vse šlo kot po maslu. Nemški gospodarski stroj je tekel (in še vedno teče) brez napak, in sicer zaradi njenega kanclerskega predhodnika, socialdemokrata Gerharda Schröderja, ki je z reformami znižal ceno nemške delovne sile in nemško gospodarstvo naredil bolj konkurenčno, ter zaradi dejstva, da je Nemčija spretno izkoristila evro in na svetovnem trgu postala konkurenčnejša od Francije in Italije, kar bi bilo težje, če bi imela še vedno lastno valuto, drago nemško marko. 

Železna kanclerka

To je Nemčiji omogočilo, da je z lahkoto prebrodila svetovno finančno-gospodarsko krizo, zaradi česar je Merklova postala priljubljena pri Nemcih. Še zlasti, ker se je železna kanclerka, kot so ji včasih rekli, s strogo politiko do prezadolženih sredozemskih evrskih držav Nemcem prikazala kot voditeljica, ki ne bo dopustila, da bi Nemci plačevali tuje dolgove.

Na vrat na nos

Za Merklovo je bilo značilno, da je včasih povlekla nekatere nepremišljene poteze. Na primer, ko se je pred predčasnimi volitvami leta 2005 oprijela zamisli Paula Kirchhofa (nekakšnega nemškega Mića Mrkaića) o uvedbi enotne davčne stopnje, kar bi skoraj ogrozilo njeno zmago. Leta 2011, po jedrski nesreči v Fukušimi, je na vrat na nos napovedala zaprtje nemških jedrskih elektrarn – tako imenovani energetski preobrat. A te poteze niso bile usodne zanjo – dokler ni septembra 2015 čez noč odprla nemške meje. S tem dejanjem je tudi politično osamila Nemčijo v Evropi.

Življenjepis Martina Schulza
​
Schulz se je rodil decembra 1955 v katoliški družini v nemški zvezni deželi Severno Porenje-Vestaflija. Kot mladenič je celo sanjal o nogometni karieri, a mu je to preprečila poškodba kolena. Iz razočaranja se je mladi Schulz vdal alkoholu in postal odvisnik, a mu je uspelo alkoholizem premagati.

Svoj novi življenjski cilj je našel v prodaji knjig – nekaj let je delal v različnih založbah in knjigarnah, leta 1982 pa je v mestu Würselen, kjer je bil med letoma 1987 in 1998 župan, odprl svojo knjigarno. Zaprl jo je leta 1994, ko je postal evroposlanec.

Od leta 2000 do 2004 je bil Schulz vodja poslancev SPD v Evropskem parlamentu. Leta 2004 je postal vodja vseh socialističnih evroposlancev, januarja 2012 pa predsednik Evropskega parlamenta. To funkcijo je opravljal do januarja letos.

Schulz je sicer postal širši javnosti znan leta 2003 zaradi polemike z italijanskim premierjem Silviom Berlusconijem.