Izraz führer je v Nemčiji tabu

Kitajski novinar Shitao Li je prvi dan, ko je začel delo v kitajski redakciji Deutsche Welle, svojega šefa naslovil s führer, vodja, in okoli sebe nenadoma zagledal zgrožene obraze. "Zame je izraz vodja v kitajščini popolnoma normalen. Nisem vedel, da se v nemščini besede führer ne sme uporabljati," je obrazložil. Ni vedel, da izraz führer v Nemčiji neposredno asociira na Adolfa Hitlerja in da je njegova uporaba tako rekoč prepovedana. To je ena izmed številnih besed, ki so zaradi nacionalsocialistične travme v Nemčiji tabu. Toda to ni edini razlog, da so nekatere besede v nemščini prepovedane. V zadnjem času so razpravljali o izrazu neger, slabšalni besedi za temnopolte, ki se pojavlja v nekaterih starejših otroških knjigah. Odprlo se je vprašanje, ali naj te izraze v knjigah spremenijo. Na primer v znani otroški knjigi Male čarovnice Otfrieda Preußlera iz leta 1957, ko ta izraz še ni imel slabšalne konotacije. Nasprotniki te ideje so mnenja, da gre politična korektnost predaleč. Vse glasnejši so glasovi o pretiravanju in nepotrebnosti politične korektnosti. Toda vse se zdi stvar perspektive. "Šokirana sem, ko vidim, da se v nemščini uporablja izraz mohrenkopf (črnska glava, izraz za čokoladne kekse). Občutljivost jezika je v Veliki Britaniji veliko večja," je poudarila urednica angleške redakcije Deutsche Welle Helen Whittle. Tudi njena kolegica iz ameriške redakcije Kate Müser je presenečena, da se v nemščini lahko uporabljajo besede, ki so v Ameriki že dolgo prepovedane: "Besede kot črnec in temnopolt so tabu, zdaj se v ZDA uporablja izraz Afroameričani." ZDA so domovina razprav o politični korektnosti jezika. To gibanje se je pojavilo v osemdesetih letih 20. stoletja, ko so privrženci politične korektnosti zahtevali razpravo o jeziku, češ da jezik ne bi smel diskriminirati na podlagi barve kože, spola in veroizpovedi. Zahtevali so, da se izrazi, ki so slabšalni in diskriminatorni, zamenjajo z drugimi, politično korektnimi izrazi. Eden izmed takih izrazov v Nemčiji je cigan. Ta izraz je bil v nacionalsocializmu in tudi prej povezan z negativno konotacijo. Zdaj ga ne uporabljajo več, namesto tega se uporabljata politično korektna izraza Sinti in Romi. Korektnost je stvar perspektive Nasprotniki politične korektnosti zagovarjajo tezo, da samo zamenjava rasističnih izrazov ne spremeni družbenega odnosa do diskriminiranih. Ali je torej izbris diskriminatornih izrazov v jeziku zgolj licemerje? Da ni, trdi predavatelj nemške lingvistike Martin Wengeler: "Jezik ne odraža le stvarnosti, temveč jo tudi oblikuje." Kot pravi, ni vseeno, kako v javnosti poimenujejo določene skupine ljudi. Z novimi, politično korektnimi izrazi se izgubi negativna konotacija. Politična korektnost pa je vedno vprašanje perspektive. Če na primer Američani mislijo, da so Nemci politično nekorektni, bo Rus dejal, da so Nemci zelo občutljivi na politično korektnost. "V Nemčiji se preveč pazi na izraze, v Rusiji vsekakor ni tako," meni novinar ruske redakcije DW Andrej Kobjakov. Iranec Eskandar Abadi, urednik v perzijski redakciji DW, pravi, da se v Iranu med intelektualci odvijajo razprave o kontroverznih izrazih in njihovi moralni upravičenosti, medtem ko se v Nemčiji te razprave odvijajo javno, v medijih. "Razlog, zakaj je v nekaterih državah tako velika želja po politični korektnosti, je v tem, da se večini prebivalcev te države nekateri dogodki zdijo tako grozni, da jih ne morejo prenašati," je razložil Ulrich Ammon, profesor sociolingvistike na univerzi v Essnu. Med take dogodke spadajo na primer brutalni umori Ku Klux Klana v Ameriki in dejanja nacistov v Evropi. Kako daleč pa naj gre politična korektnost – o tem vprašanju si lingvistični strokovnjaki niso enotni. Ammonu se zdi na primer problematična zamenjava besede hendikep z izziv. "Seveda je pozitivno, da se ljudem z izrazom ne poudarja, da so hendikepirani, toda iz tega ne moremo sklepati, da so soočeni z veliki izzivi in da si lahko v vsakem trenutku pomagajo sami." Martin Wengeler pa poudarja, da je jezik pomemben za identiteto posameznika in da bi bilo nujno, da se v razpravo o politični korektnosti vključijo tudi posamezniki, ki so diskriminirani, saj bi tako lažje dobili izraze, s katerimi se identificirajo.