Nedelja, 10. 3. 2013, 11.10
8 let, 7 mesecev
Izbira papeža – edine volitve brez predvolilne kampanje
Lani so po koncu ene izmed tiskovnih konferenc novinarji napadli kanadskega kardinala Marca Ouelleta s prošnjami za intervju. Kanadski dostojanstvenik naj bi veljal za najresnejšega kandidata za novega papeža, in to še pred odstopom Benedikta XVI. Kardinal se je novinarjem nasmehnil, jih zavrnil in izginil skozi vrata. V Vatikanu velja pravilo, da je vsakršno razpredanje o želji, da bi kdo postal papež, nedvomno zagotovilo, da bi ta kardinal konklave zapustil kot kardinal.
"Predvolilna kampanja?" je novinarja Washington Posta začudeno vprašal washingtonski nadškof kardinal Donald Wuerl. "Če bi se kaj takega zgodilo, sem prepričan, da ne bi bilo dobro sprejeto. To ni način, na katerega volimo papeža."
Toda nekako se morajo odločiti. Na konklavu bo 115 kardinalov, ki imajo volilno pravico, za zaprtimi vrati poslušalo mnenja kolegov in njihovo moč, da jih navdihnejo z idejo, kdo naj bo novi papež. Verjamejo, da pri tem ključno vlogo igra Sveti duh. "Volitve papeža niso razumljene v enakem smislu kot v politiki," meni kardinal Wuerl. Kot je opisal, je po koncu formalnih nagovorov kardinalov na konklavu navadno na vrsti dolg odmor za kavo. Takrat se kardinali neformalno pogovarjajo in spoznavajo. Velikokrat si izmenjujejo svoje izkušnje in težave, s katerimi se spoprijemajo v svojih deželah. "Ko srečate nekoga, ki vam reče, veš kaj, pri nas pa imamo take in take težave, lahko osebo konkretno povežete z idejo. V takih trenutkih se izbira papež." Wuerl si želi, da bi imel naslednji papež dovolj pastoralnih izkušenj, da bi lahko za veliko težav rekel, da se je s čim podobnim že srečal.
Leta 2005, ko so izbrali Benedikta XVI., je večina kardinalov vedela, kdo je Joseph Ratzinger, saj je kot prefekt Kongregacije za doktrino vere srečal večino kardinalov. Bil je bližnji sodelavec Janeza Pavla, sodeloval je pri pogrebu in celo vodil zbor kardinalov po papeževi smrti. Za izvolitev je potreboval le štiri kroge glasovanj.
Pri izbiranju papeža se navadno držijo italijanskega pregovora, da je "po debelem papežu na vrsti suh". Izbrani papež je pogosto v popolnem nasprotju s prejšnjim. V 20. stoletju so tako po aristokratskem Leonu XIII. izbrali plebejskega Pija X., po njegovem konservativnem vladanju pa bolj modernega Benedikta XV., ki ga je zamenjal spet bolj avtoritativni Pij XI. Velika sprememba je bila tudi med intelektualcem in vatikanskim insajderjem Pijem XII. in njegovim naslednikom Janezom XXIII., ki je bil po svojih besedah navaden papež za ljudi.
Glede na to, da se z gotovostjo ne ve niti to, kdo je v zadnjem krogu volitev, je imenovanje novega papeža svojevrsten izziv tudi za vatikanske kroječe: v 24 urah po imenovanju morajo izdelati belo papeško obleko, v kateri se bo novoizvoljeni cerkveni voditelj pokazal ljudem.