Četrtek, 27. 4. 2023, 22.06
9 mesecev
Načrti za zeleni prehod EU
Hrvaška evroposlanka o zelenih izzivih EU: Ni denarja za vse, kar je bilo zamišljeno
"Vsekakor smo si na začetku mandata zadali precej ambiciozne cilje v zvezi z zelenim prehodom, ampak stvari so se najprej spremenile z gospodarsko krizo, nato pa še z energetsko krizo in ni denarja za vse, kar je bilo zamišljeno," je v intervjuju za Siol.net dejala hrvaška evropska poslanka Biljana Borzan. Strinja se, da je rok, ki ga je Evropski parlament zastavil za konec prodaje avtomobilov na notranje zgorevanje, kratek, a ob tem doda, "da nič ni vklesano v kamen. Če se vidi, da nekatere stvari ne delujejo, se lahko vse popravi." Vseeno poudarja, da "moramo uporabljati vire, ki jih lahko proizvajamo sami in pri proizvodnji katerih ne bomo odvisni od nikogar".
V okviru odbora za varstvo potrošnikov je Evropski parlament na njeno pobudo nedavno sprejel predlog direktive o odgovornosti za proizvode z napako, v maju pa bodo v Evropskem parlamentu glasovali tudi o njenem predlogu direktive o zelenih trditvah, ki so ga predstavili 22. marca letos.
Ste avtorica predloga direktive za krepitev vloge potrošnikov za zeleni prehod, s katerim želite znotraj EU prepovedati neutemeljene in nedokazane ekološke reklamne trditve, ki jih najdemo na izdelkih. Potrošnike želite zaščititi pred nepoštenimi praksami in jih seznaniti z njihovimi pravicami. Na kakšen način bodo potrošniki s tem predlogom zaščiteni in kako bodo lahko sami pripomogli, da bo zelenega zavajanja oz. t. i. greenwashinga čim manj?
Trenutno imamo na trgu "džunglo." Obstaja približno 1.200 različnih oznak, ki potrošnikom dajejo vtis, da gre za izdelek, ki pozitivno vpliva na okolje. Verjamem, da ima samo okoli 35 odstotkov teh oznak neko osnovo, preostalo pa je marketinški trik, saj je današnji potrošnik vse bolj zainteresiran, da sam sodeluje pri zelenem prehodu na način, da manj onesnažuje okolje in da kupuje izdelke, ki ne vsebujejo toksinov in podobnih snovi.
Ravno to proizvajalci zelo dobro prepoznajo in nato postavijo različne oznake, za katere se je v raziskavah izkazalo, da jih opazi skoraj 90 odstotkov ljudi. Vidijo torej, da nekaj obstaja, pa ne vedo točno, kaj. Vidijo, da je ekološko pozitivno, pa seveda večina tega ne preveri, ker ne vedo, kako bi to preverili.
Pred kratkim sem hotela kupiti gel za prhanje, ki je organski. Videla sem oznako organsko, kupila sem ga, in šele ko sem prišla domov, sem prebrala, kaj piše v drobnem tisku. Izkazalo se je, da je embalaža okolju prijazna, a kdo ve, kaj je notri. Tudi jaz, ki se ukvarjam s to tematiko, sem bil zavedena. Nihče od nas nima časa ves dan brati vsake deklaracije v drobnem tisku, ampak gledamo etikete. Zato je izjemno pomembno, da so dobro vidne in prepoznavne. Ko vidiš tisti zeleni list, ki je oznaka za bio hrano, ti je takoj jasno, da če želiš takšno hrano, da je to to.
Z zakonodajo želimo rešiti to težavo. Opredelili smo, da mora obstajati pooblaščeni organ, ki bo certificiral oziroma potrdil, da je oznaka v skladu s tem, kar ponuja. V tem smislu bo nek nadzor in prepričana sem, da se bo število prevar zmanjšalo. Danes je na primer mogoče, da proizvajalec sam postavi certifikat, teoretično pa lahko tudi nek organ znotraj podjetja določi, da ima proizvajalec to pravico narediti. Danes je to preprosto prepuščeno domišljiji posameznikov, zato želimo, da odslej nekdo, ki je strokovnjak, presodi, ali si določen izdelek zasluži oznako ali ne.
Ali imate podatke o tem, kateri izdelki so največkrat lažno označeni?
Žalostno je, da je na vrhu živilskih prevar ekološka hrana, saj je dražja od hrane, ki ni ekološka, in to dobro vedo tisti, ki jo prodajajo. Izdelek, ki ni ekološki, a je lažno označen, hitreje in lažje prodajo ter zaslužijo več denarja. To je, kot vedno rada rečem, dvojni zločin, saj gre po eni strani za goljufanje potrošnikov, po drugi strani pa ljudje ekološko pridelano hrano pogosto uživajo iz zdravstvenih razlogov. Z lažnimi oznakami potencialno bolnega človeka zavajate in mu poslabšate zdravstveno stanje.
Tudi med je na vrhu, ker je prav tako lažno označen. Namreč, danes je med lahko označen kot mešanica izdelka iz EU in zunaj EU. Teoretično je lahko notri en odstotek medu, pridelanega v Sloveniji, in 99 odstotkov kitajskega. Pogosto morajo evropski pridelovalci medu pri pridelavi upoštevati stroga pravila, medtem pa pride na trg uvožen med, v katerem je sladkorni sirup, ki je videti enako in ima podoben vonj in okus kot med. Ko se sladkorni sirup zmeša z medom, povprečen potrošnik ne opazi razlike. Je nekajkrat cenejši od medu, zato se naši pridelovalci izkažejo za premočno konkurenco. Na Hrvaškem se podobno dogaja tudi z oljčnim oljem, še posebej z ekstra deviškim. Tudi z mesom je veliko goljufij.
Raziskava, ki sem jo opravila na Hrvaškem, in pa inšpekcijski nadzori so pokazali, da so državljani največkrat prevarani prav s prej omenjenimi živili.
Danes je med lahko označen kot mešanica EU in ne EU. Teoretično je lahko znotraj en odstotek medu, pridelanega v Sloveniji, in 90 odstotkov kitajskega, je pojasnila Borzanova.
Kakšne bodo kazni za lažno označene izdelke?
Načeloma se niti ne bi smelo zgoditi, da bi, ko pride zakon, kdo poskušal goljufati, a jasno je, da se bodo vsaj na začetku še našli takšni, ki bodo poskušali zaobiti pravila. Države članice bodo same določile kazni, načeloma pa vedno zagovarjam, da so globe v odvračilnih zneskih, torej da je kazen sorazmerna kaznivemu dejanju. Na primer, ko smo spremenili zakon v zvezi z goljufijami s hrano, je bila zakonodaja taka, da si lahko goljufal in zaslužil milijone evrov, plačal pa kazen zgolj nekaj tisoč evrov. Kar zadeva hrano, smo določili, da mora posameznik, ki goljufa, plačati določen odstotek od ocenjenega zaslužka.
Zaradi sankcij proti Rusiji je Evropa ostala brez nafte in zemeljskega plina, kar – kot ste rekli pred kratkim – "pomeni, da je zeleni načrt dobil dodatno spodbudo, da so obnovljivi viri nekaj, kar nas lahko reši iz te krize." V tem načrtu so tudi sončne elektrarne, za postavitev katerih je EU odobrila subvencije in jih nato znižala. Težave so še premajhna distribucijska omrežja, težava se pojavi tudi pri pridobivanju gradbenih dovoljenj. Zaradi znižanja tega zneska in drugih naštetih preprek se marsikdo sprašuje, ali se sončne elektrarne res splača postaviti. Ali ni tudi to na nek način zeleno zavajanje potrošnikov?
Izkazalo se je, da so bile krize v zgodovini pogosto sprožilci sprememb. Ljudje, ko so razmere normalne, ko je vse običajno, niso nagnjeni k velikim spremembam, ko pa pride kriza, potem se zaveš, da tako, kot si deloval do zdaj, zagotovo ne boš več mogel. Zgodovina je na primer pokazala, da so se po krizah zgodile velike spremembe in bile so pozitivne. Ne glede na to, kako težka je kriza, je treba iz nje izvleči največ koristi za prihodnost, za prihodnje generacije. Po veliki epidemiji kolere v Londonu so zgradili kanalizacijo, ki je v uporabi še danes, po epidemiji kuge so dekleta dobila pravico do dedovanja zemlje, ker so sinovi umirali, tako se je zgodila enakost spolov.
To zdaj je težka situacija in mi, ki živimo zdaj, morda ne bomo takoj občutili pozitivnih sprememb. Sami ste dejali, da so možnosti sredstev Evropske unije, ki so dana kot spodbuda, omejene. Ni mogoče kar čez noč dati vsem finančnih možnosti, da se vklopijo v to, za kar se odpira možnost, a dejstvo je, da nas je ta kriza prisilila k razmišljanju o tem, ali želimo biti v prihodnosti odvisni od drugih delov sveta. Ali želimo odvisnost od Rusije, ki smo jo imeli do včeraj, nadomestiti z odvisnostjo na primer od ZDA in njenih energetskih virov? Mislim, da bi morali gledati v smeri, da v prihodnosti ne bomo odvisni od nikogar. To bi gotovo bolje in ceneje delovalo.
Če to zgodbo začnemo danes in jo gradimo leta in leta, morda v naslednjih petih letih ne bomo občutili energetske revolucije, bi pa spremembe morale občutiti generacije, ki prihajajo za nami. Rešitev žal ne bo prišla čez noč. Celoten sistem je deloval tako, da je v veliki meri odvisen od ruskega plina, in ni mogoče vsega spremeniti takoj, so pa majhne spremembe skozi leta nujne.
Toda Evropski parlament je začrtal zelo kratke časovnice za nekatere spremembe, na primer nedavno sprejeto zakonodajo, ki predvideva konec avtomobilov na notranje zgorevanje do leta 2035. To je zelo kratek rok, ljudje so razburjeni. Bodo avtomobili dostopni le še za državljane z debelo denarnico?
To seveda ni cilj. Vsekakor smo si na začetku mandata zadali precej ambiciozne cilje v zvezi z zelenim prehodom, ampak stvari so se najprej spremenile z gospodarsko krizo, nato pa še z energetsko krizo in ni denarja za vse, kar je bilo zamišljeno. Vendar pa na koncu, če pogledamo, Evropska unija ne bo imela virov lastnih goriv kot nekateri deli sveta, na primer Azija (nafta, plin).
Moramo se obrniti na vire, ki jih lahko proizvajamo sami in pri proizvodnji katerih ne bomo odvisni od nikogar. Če se še naprej podpira vožnjo na nafto, a mi lastne nafte nimamo, to državljane postavlja v položaj, ko bodo morda jutri odvisni od visokih cen, ki jih vsiljujejo tisti, ki nafto imajo. To pa ni nekaj, kar želimo. Zato se poskušajmo zanesti nase, graditi prihodnost. Strinjam se, da so roki kratki, vendar ni nič vklesano v kamen. Če se vidi, da nekatere stvari ne delujejo, se lahko vse popravi.
V odboru za varstvo potrošnikov se ukvarjate tudi s strategijo trajnostne in krožne proizvodnje. Sami ste zapisali, da se le en odstotek zavrženih oblačil reciklira, preostala pa se zakopljejo ali sežgejo. Vaš cilj, za katerega ste prav tako postavili zelo kratek rok, pa je, da to spremenite, da do leta 2030 naredite tekstilno industrijo zdravo za ljudi in okolje. Kako konkretno nameravate to narediti?
Zdaj bom rekla nekaj, kar bo zvenelo malo neumno, a je dejansko res. V nekaterih stvareh poskušamo zavrteti čas nazaj. Politiki vedno gledajo v prihodnost, da bodo stvari v prihodnosti boljše, se pa v teh stvareh, ki ste jih pravkar omenili v vprašanju, kaže, da je bilo naše delovanje v preteklosti boljše. Industrija mode je začela vsiljevati, da na primer spomladanska moda jeseni ni več "in". Hiter tempo je vsiljen z razlago, da kupci vedno želijo nekaj novega.
S tem se lahko do neke mere strinjam, a spet ne toliko. Zdaj imamo položaj, kot ste rekli, da se blago meče stran. Tudi oblikovalci ne dajejo popustov, ampak oblačila raje zavržejo. To je nekaj, kar je dolgoročno nevzdržno, in v tem pogledu se moramo vrniti nazaj. Enako je pri proizvodnji tehničnega blaga. Ko se je moja mama poročila in kupila pralni stroj, je delal približno 40 let, danes pa je kaj takega nepredstavljivo.
Produkcijo moramo vrniti v stanje, kakršno je bila prej, a tega očitno ni mogoče narediti čez noč. Spremeniti je treba tudi zavest potrošnikov. Čeprav imajo potrošniki raje popravilo kot nekaj novega, se jim to pogosto ne splača. Na primer pri tehničnih napravah ni rezervnih delov ali pa je popravilo dražje, kot če kupijo novo napravo. Potrošniki bi torej radi sodelovali pri zelenem prehodu, a tega pogosto ne morejo. Industrija je igro oblikovala tako, da te na vse mogoče načine sili, da nenehno kupuješ novo, da onesnažuješ okolje in da trošiš velike količine denarja. To je nekaj, kar moramo spremeniti. Na srečo imamo izkušnje prejšnjega stoletja, ko smo se obnašali bolj trajnostno.
Tudi kar zadeva hrano. Danes vidimo, da se vsiljuje ideal lepote v hrani. Na primer jabolko, ki ni videti popolno, ker na primer njegova oblika ne ustreza estetskim pričakovanjem potrošnika, se ne more prodati, kljub temu, da je popolnoma užitno. Danes je na odlagališčih več hrane kot embalaže. Na eni strani imamo onesnaževanje okolja, preobremenitev s smetmi, na drugi strani pa imamo lačne ljudi, ki ne morejo do hrane.
Kjerkoli je to mogoče, poskušamo stvari vrniti v takšno delovanje, kot je bilo v petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko so se že v osemdesetih razmere začele slabšati. 21. stoletje nas je pripeljalo do eksplozije vsega, do čezmernega zavrženja hrane, oblačil, naprav. Kamorkoli pogledaš, je podobno. Prekiniti moramo ta brezskrbni način delovanja. To preprosto ni trajnosten način obnašanja. Povzroča nepotrebno razsipnost dela državljanov, medtem ko nekateri ne morejo priti niti do hrane, da o avtomobilu niti ne govorimo. Imamo ogromno vrzel, ki se vedno bolj poglablja.
Jabolka, preostalo sadje in zelenjava pogosto ne ustrezajo estetskim idealom potrošnika, zato jih je težko prodati, pravi evropska poslanka.
Ali bi se potemtakem morali vrniti v socializem?
Ne govorim o družbeni ureditvi. Tudi v kapitalizmu se je v prvih letih, na primer nekaj desetletij po drugi svetovni vojni, obnašalo veliko bolj odgovorno kot danes. Torej to ni nujno povezano z družbeno ureditvijo, je pa dejstvo, da smo danes izgubili srednji razred. Prepad med bogatimi in revnimi se povečuje in nastajajo globoko nepravične družbe, globoko nepravične družbe pa so neuspešne družbe. V Evropskem parlamentu veliko razpravljamo o tem, kako zmanjšati to razliko in se premakniti k družbi, ki je bolj socialno pravična. Če hočete, lahko temu rečemo socializem. V vsakem primeru gledamo na to, da z davki in politiko uredimo stvari tako, da tisti, ki ima več, plačuje višje davke, država pa nato denar od davkov porabi za tisto, kar je treba. Torej, da imamo čim manj razlik med državljani. Za zdaj to še vedno ni urejeno, a Ursula von der Leyen je v svojem lanskem govoru o stanju Evropske unije ta davek na nepričakovane dobičke v krizah vendarle omenila.
Krivično in porazno je po mojem mnenju, da v krizi nekdo zelo profitira, drugi pa propade. V času koronakrize smo imeli koronadobičkarje, zdaj imamo dobičkarje iz energetske krize. Spomnim se podatkov iz portugalske energetske družbe, ki ima 500 odstotkov višje zaslužke kot prej. Načeloma je v redu, da zasluži, potem pa naj velik del pogače da državi, da ga razdeli tudi tistim, ki imajo manj. Preusmeriti je torej treba finance od tistih, ki imajo preveč, k tistim, ki imajo premalo.
V okviru odbora za varstvo potrošnikov je bil v Evropskem parlamentu na pobudo evropske poslanke Biljane Borzan nedavno sprejet predlog direktive o odgovornosti za proizvode z napako, ki vsem državljanom zagotavlja sredstva, da dobijo odškodnino za škodo, ki jo utrpijo zaradi napake proizvoda.
Splošno gledano, kje sta Hrvaška in Slovenija pri vprašanju zelenega prehoda?
Na področjih, s katerimi se ukvarjam, so vse te novejše članice daleč za zahodnoevropskimi državami. Na primer pri sistemu metanja in darovanja hrane se ne moremo pohvaliti prav z ničimer. Vendar stvari se spreminjajo, sredstva Evropske unije, ki so na voljo, se uporabljajo. Na eni strani se skuša zmanjšati količina zavržene hrane, na drugi strani pa dobrodelne ustanove skušajo povečati količino obrokov za lačne. Slovenija je pred Hrvaško, ampak ko se primerjamo z Zahodom, se zdaj šele prebijamo skozi nekatere stvari, ki so jih oni že zdavnaj rešili. Vsekakor pa to vidim kot eno od pozitivnih posledic članstva v Evropski uniji. Ne pravim, da nekatere stvari ne bi bile nikoli rešene, če ne bi bilo Evropske unije, bi pa zagotovo trajale veliko dlje in ne bi bile tako obsežne.
6